Jedro

V skladu z drugim odstavkom 355. člena sodišče druge stopnje ne glede na določbo prejšnjega odstavka in kljub načelu instančnosti ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Sodišče mora ob tem opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstva drugih ustavnih pravic. Test legitimnosti je namreč s citirano zakonsko ureditvijo opravil že zakonodajalec, prav tako je v drugem odstavku 355. člena že opredeljeno kdaj je takšno postopanje višjestopenjskega sodišča primerno in nujno. Vrhovnemu sodišču na tej točki zato preostane naloga opraviti test sorazmernosti v ožjem pomenu besede, torej, ali bi ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe prišlo do hujše kršitve tožničine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Četudi bi bili tudi ob novem sojenju roki kratki, bi obstajalo tveganje, da bi do pravnomočne odločitve preteklo toliko časa, da bi dejanski namen objave popravka bil izvotljen. Bralci bi namreč lahko do te točke že utrdili svoje prepričanje na podlagi navedb iz prispevka in bi zato z velikim časovnim zamikom objavljen popravek imel na javnost močno zmanjšan učinek.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec mora tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča A. (v nadaljevanju: tožnica) je od toženega odgovornega urednika ... (v nadaljevanju: toženca) zahtevala objavo popravka oz. odgovora na novinarski prispevek z naslovom »(Video) Ostal je skoraj brez besed! Tako je B. B. jecljal in se sprenevedal o očitkih o nepravilnostih na A.!«, avtorice C. C., objavljen dne 14. 10. 2022 na spletnem portalu ... Zahtevana vsebina popravka se je glasila: _»Popravek prispevka, objavljenega dne 14. 10. 2022 na spletnem portalu ..._ _V zvezi z zapisi v članku »[Video] Ostal je skoraj brez besed! Tako je B. B. jecljal in se sprenevedal o očitkih o nepravilnostih na A.!«, kjer se med drugim zatrjuje, da naj bi obstajal zapisnik, v katerem je zapisano da je B. B. obljubil sponzorsko pogodbo (Slovenske železnice), če bo izvoljen, kot tudi, da je Inšpektorat za šolstvo in šport ugotovil nenamensko porabo javnih sredstev, A. pa naj bi izgubila tožbo proti ... v zvezi s poročanjem o tem poudarjamo:_ _Nič od navedenega ni resnično. Nobena inšpekcijska odločba (čeprav je inšpekcij bilo res veliko), iz katere bi izhajalo, da so bila javna sredstva porabljena nenamensko, ne obstaja. Nasprotno, iz odločb Inšpektorata RS za šolstvo in šport št. 0618-50/2020- 18 z dne 3. 6. 2021 in sklepa Inšpektorata RS za šolstvo in šport št. 0618-36/2021-7 z dne 27. 1. 2022 ter zapisnikov kontrolnih pregledov Fundacije za šport z dne 13. 12. 2021, izhaja, da nepravilnosti pri namenski porabi javnih sredstev v A. nikoli ni bilo. Vsi navedeni dokumenti so uredništvu bili dostavljeni večkrat._ _A. je res tožila odgovornega urednika ..., tožbe pa ni izgubila, kot se to neresnično zatrjuje v članku, temveč je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela (tako po vsebini, kot stroškovno). Kot rezultat sodne zmage je bil popravek objavljen na spletni strani ... dne 15.11.2021 na spletni povezavi https://... Kasneje pa še eden na spletni povezavi — https://..._ _Lahko potrdimo, da so izjave B. B. v oddaji ..., kot jih navaja članek, resnične. Nobenega zapisnika, ki bo dokazoval nasprotno, ni. Sponzorsko pogodbo s Slovenskimi železnicami je sklenilo prejšnje vodstvo, B. B. pri tem ni v ničemer sodeloval in tudi nikoli pogojeval svoje izvolitve s to pogodbo.«_

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo plačilo 835,86 EUR pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je nato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan najkasneje v roku 48 ur na spletni strani ... (...) po pravnomočnosti sodbe brez sprememb in dopolnitev objaviti popravek tožnice in ji povrniti stroške v višini 956,98 EUR za postopek na prvi stopnji in 564,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje zdaj vlaga revizijo in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi prvo sodbo; podredno pa, da s sklepom ugodi reviziji in v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje, prav tako zahteva tudi povrnitev stroškov postopka na prvi in drugi stopnji ter stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

**Presoja sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je trditve iz spornega prispevka, katerih popravek predlaga tožnica, razdelilo v tri vsebinske sklope in sicer na: a) trditve o obstoju zapisnika, v katerem naj bi bilo zapisano, da je B. B. pogojeval sponzorsko pogodbo Slovenskih železnic s svojo izvolitvijo, b) trditve o ugotovljeni nenamenski porabi javnih sredstev pri tožeči stranki s strani Inšpektorata za šolstvo in šport ter c) trditev o izgubljeni tožbi tožnice proti ... Del popravka iz sklopa a), se glasi: »Lahko potrdimo, da so izjave B. B. v oddaji ..., kot jih navaja članek, resnične. Nobenega zapisnika, ki bo dokazoval nasprotno, ni. Sponzorsko pogodbo s Slovenskimi železnicami je sklenilo prejšnje vodstvo, B. B. pri tem ni v ničemer sodeloval in tudi ni nikoli pogojeval svoje izvolitve s to pogodbo.« Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v tem delu sporočilna moč zahtevanega popravka ne zadostuje standardu vsebinskega zanikanja navedb v objavljenem besedilu, kot je ta določen v 2. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed). Odgovor B. B. na navedene očitke že vsebuje zanikanje, ki ga s popravkom (ponovno) terja tožnica. K vsebinskemu dialogu ničesar ne prispeva zapis v popravku, da tožeča stranka potrjuje resničnost njegovih izjav v oddaji, niti ponavljanje zanikanja ne prispeva k bolj uravnoteženi razpravi oziroma k ustvarjanju enakopravnejšega položaja tožnice v zvezi z objavljenim obvestilom. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se sporni prispevek sklicuje na očitke, ki so bili že objavljeni v drugem mediju, ob tem pa avtorica podaja »zgolj« lasten komentar nastopa enega od predsedniških kandidatov. Prispevek naj bi predstavljal legitimno oceno političnega nastopa kandidata, v okviru katerega je bil ta soočen (tudi) z očitki, ki so bili nato povzeti v spornem prispevku. Nadalje je sodišče prve stopnje poudarilo, da je bila predmet prispevka tema, ki ni neposredno zadevala interesov tožnice, poleg tega pa je bila predstavljena s povzemanjem dogajanja v drugem mediju in ne s podajanjem lastnih trditev oziroma informacij. Zahtevani popravek bi zato pomenil za tožnico dostop do medija in na drugi strani prekomerno posegel v svobodo izražanja v mediju, katerega odgovorni urednik je toženec. Zaradi presoje, da zakonskih pogojev ne izpolnjuje že ta del zahtevanega popravka, slednjega pa je mogoče v skladu s 27. členom ZMed objaviti le brez sprememb in popravkov, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. V zvezi z utemeljenostjo zahteve za objavo odgovora na podlagi 42. člena ZMed je sodišče prve stopnje ocenilo, da ne vsebuje za javnost pomembnih sporočil, ki bi upravičevala objavo odgovora, prav tako pa zakon predpisuje enake izključitvene razloge kot pri zahtevi za popravek, kar pomeni, da je tudi zahtevek za objavo odgovora bilo potrebno zavrniti.

8. Sklepno je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevani popravek in/ali odgovor v delu ne izpolnjuje vsebinskega kriterija iz četrtega odstavka 26. člena ZMed in tudi ne vsebinskega kriterija iz drugega odstavka 42. člena ZMed, kar predstavlja obstoj odklonilnega razloga po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

**Presoja sodišča druge stopnje**

9. Ključno stališče sodišča druge stopnje je bilo, da besedila zahtevanega popravka ni mogoče presojati po posameznih stavkih (kot je sodišče prve stopnje to storilo za zadnji odstavek popravka), ampak ga je treba obravnavati kot celoto, upoštevajoč vse okoliščine primera. Očitki v prispevku namreč niso leteli le na B. B., ampak so v slabo luč postavljali tudi tožnico, češ da se je z javnim denarjem kupila izvolitev B. B. za njenega predsednika. Prispevek je navajal, da je šlo za dogovorjen posel med tožnico in sponzorjem o podpisu sponzorske pogodbe v primeru izvolitve vodstva, kar piše (po besedah voditeljice oddaje) v zapisniku, ter da B. B. ni znal odgovoriti, ali gre za zlorabo javnega denarja v politične namene Socialnih demokratov (SD). Avtorica je nato dodala še svoj komentar, »da je bilo čisto vsakemu jasno, da B. B. ne govori resnice« in na koncu v zvezi s sklopoma b) in c) spomnila na ostale nepravilnosti pri tožnici v času predsedovanja B. B., »o čemer smo veliko poročali, si nakopali tudi tožbo, ki jo je A. izgubila, Inšpektorat za šolstvo in šport pa je ugotovil nenamensko porabo javnih sredstev ter o tem obvestil policijo in finančno upravo«.

10. V izpodbijani sodbi je zatem obrazloženo, da je tožnica v zadnjem odstavku popravka najprej odgovorila na ta očitek s trditvijo, da so izjave B. B. resnične (sama namreč v oddaji ... ni sodelovala), v nadaljevanju pa je navedla druga in nasprotna dejstva, s katerimi je z namenom spodbijanja bistveno dopolnila navedbe v objavljenem prispevku. S tem zadnjim delom popravka je tožnica zanikala (njeno zanikanje se nanaša na nosilno navedbo prispevka, da B. B. ni govoril resnice) oziroma popravljala zatrjevane napačne navedbe v prispevku (popravek v ožjem smislu) ter navedla druga oziroma nasprotna dejstva v pomenu četrtega odstavka 26. člena ZMed (popravek v širšem smislu). Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je bistvo pravice do popravka, »da se sliši druga stran«, popravek pa je v celoti vsebinski in ne predstavlja golega zanikanja posameznih navedb.

11. V zvezi s sklopoma b) in c) je pojasnilo, da je tožnica zanikala trditev, da je Inšpektorat za šolstvo in šport ugotovil nenamensko porabo javnih sredstev ter o tem obvestil policijo in finančno upravo, ta nepravilnost pa pri tožnici sega v čas, ko ji je predsedoval B. B.. Tožnica je namreč izrecno trdila, da ne obstaja nobena odločba o nenamenski porabi javnih sredstev in da iz toženki večkrat posredovanih odločb inšpekcijskih organov (ki jih citira) izhaja, da nepravilnosti pri namenski porabi javnih sredstev pri tožnici nikoli ni bilo. Glede trditve v prispevku o izgubljeni tožbi (zaradi objave popravka) pa je tožnica v zahtevanem popravku navedla, da je s tožbenim zahtevkom uspela, popravek kot rezultat sodne zmage pa je bil objavljen na spletnih straneh ...

12. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo obstoja odklonilnih razlogov iz prvega odstavka 31. člena ZMed in je zato spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

**Navedbe strank v revizijskem postopku** _**Povzetek revizijskih navedb**_

13. Toženec v reviziji najprej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita, da je s tem, ko je napačno uporabilo 2. in 3. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožencu odvzelo pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS), saj ni izrecno navedlo, katero konkretno okoliščino je upoštevalo pri spremembi sodbe. Ker dejstvo naknadne spremembe članka med strankami ni bilo nesporno, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, je bila določba 214. člena ZPP uporabljena napačno. Posledično je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, ko je presojalo sklop c) prispevka, pri čemer se ni opredelilo do tega, ali je bil sploh vsebovan v sporni objavi, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: obe sodišči sta navedbe toženca, iz katerih izhaja spornost, preprosto spregledali, poleg tega pa se o domnevno nespornih dejstvih toženec ni mogel izjaviti, ker ni imel pravnega interesa za pritožbo. Sodišči prve in druge stopnje nista razčistili vprašanja vsebine in morebitnega kasnejšega spreminjanja prispevka, zaradi česar je podana tudi kršitev neposrednosti iz 4. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Toženec je podal dokazni predlog za svoje zaslišanje v zvezi z vsebino, obsegom in spreminjanjem spornega prispevka, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot neprimernega in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, to odločitev pa je toženec grajal že na naroku dne 6. 12. 2023. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do sklopov b) in c) prispevka, zaradi česar je bila tožencu kršena pravica do pritožbe, ker je v zvezi z navedenima sklopoma stališče sprejelo šele drugostopenjsko sodišče. 14. Glede napačne uporabe materialnega prava toženec vztraja, da sklop a) prispevka, tudi ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ne izpolnjuje pogojev za objavo popravka. Odločitev sodišča druge stopnje je v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 843/2015 z dne 26. 3. 2015. Zapis tožnice, ki zgolj pritrjuje vsebini, ki je bila v prispevku tako ali tako že objavljena, ne pomeni popravka. Popravek ne zanika navedb v prispevku in tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev. Toženec se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 265/2016 z dne 20. 4. 2017, II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016, ter II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022. Dodaja, da sporni prispevek ni posegel v pravice in pravne interese tožnice, saj je njegovo bistvo v povsem legitimni kritiki konkretnega nastopa enega od kandidatov za predsednika Republike Slovenije na predvolilnem soočenju. Tudi sklopa b) in c) ne izpolnjujeta kriterija za objavo popravka. Vsebinsko ju je presojalo šele drugostopenjsko sodišče, ki pa se ni opredelilo do navedb toženca, da popravek glede inšpekcijskih odločb in tožb ni primeren za objavo. Glede sklopa c) in prejšnje tožbe je toženec namreč pojasnil, da je zahtevku ugodilo šele Višje sodišče v Ljubljani, v postopku na prvi stopnji pa je toženka (pravilno tožnica) tožbo izgubila, kar bi bilo potrebno dodatno pojasniti. V zvezi s sklopom b) in inšpekcijskimi postopki toženec trdi, da jih popravek neutemeljeno postavlja v ospredje, čeprav so v prispevku povsem postranskega pomena, kar je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016). Toženec nato še pojasnjuje, da popravka v tem delu ni mogel objaviti tudi zato, ker so nepravilnosti pri tožnici dejansko bile ugotovljene.

_**Povzetek navedb v odgovoru na revizijo**_

15. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je toženec odgovoril na tožbo, vložil dodatno pripravljalno vlogo in podal preko svojega pooblaščenca obsežne navedbe na naroku z glavno obravnavo, nato pa vložil tudi odgovor na pritožbo. Na narok je bil toženec pravilno vabljen, pa se ga osebno ni udeležil. Če bi sodišče izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem, bi lahko zgolj in samo z lažmi zanikal, da so bili priloženi prispevki dejansko objavljeni na spletu, saj je bilo vse razvidno že iz priloženih listin. Trditve o spornosti vsebine prvotnega prispevka so se pojavile šele kasneje, v odgovoru na tožbo jih ni bilo. Prvostopenjsko sodišče se res ni izrecno opredelilo do sklopov b) in c), vendar pa se da iz same sodbe razbrati, kar je razpravljajoča sodnica izrecno poudarila že na naroku: da sodišče z vidika izpolnjevanja zakonskih zahtev s tema sklopoma ne vidi težav.

16. Tožnica poudarja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo v skladu s sodno prakso in s kriteriji, ki jih je upoštevalo že Višje sodišče samo v sodbi II Cp 1774/2021 z dne 29. 10. 2021 in nato tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022 v postopku med istima strankama. Opozarja, da je pri obravnavanju pravice do popravka oziroma odgovora potrebno upoštevati tudi podton v pisanju o delovanju tožnice; ta v tu obravnavani zadevi namiguje, da je tožničin predsednik notorični lažnivec, ki svojo funkcijo lahko kupi. Sporni prispevek namreč trditve B. B. sicer navaja, a jih z lastnim komentarjem in navajanjem izjav drugih udeležencev oddaje na televiziji razvrednoti in okvalificira kot lažne.

17. Tožnica zavrača stališče toženca, da bi moral popravek podrobno pojasniti, da je tožnica uspela v prejšnjem postopku šele v pritožbenem postopku, pomemben je le končen (pravnomočen) rezultat. 18. Glede inšpekcijskih postopkov tožnica vnovič poudari, da nenamenska poraba javnih sredstev ni bila ugotovljena, tekom postopka so bile ugotovljene le nekatere nepravilnosti knjigovodskega značaja, ki so bile odpravljene. Predvsem pa je institut popravka namenjen navajanju nasprotnih dejstev in dokazov z namenom, da si bralec sam ustvari sliko o tem, kdo ima v resnici prav, zato ni pomembno, četudi bi kadarkoli kakšne tovrstne nepravilnosti res obstajale.

**Presoja utemeljenosti revizije**

19. Revizija ni utemeljena.

**Obseg preizkusa izpodbijane sodbe**

20. Vrhovno sodišče v tej zadevi v skladu z določbami ZMed odloča o dovoljeni reviziji, ki je od uveljavitve novele ZPP-E dalje izjema. Namen takšne ureditve in naravo odločanja je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo. ZPP namreč že pred novelo ZPP-E ni več predvideval oziroma dopuščal kakršnegakoli preizkusa po uradni dolžnosti, po noveli ZPP-E pa predvideva le še preizkus v okviru „dopuščenega revizijskega vprašanja ali vprašanj“, zato je treba po presoji Vrhovnega sodišča tudi v postopkih odločanja o dovoljeni reviziji po ZMed ravnati tako, da se iz revizije izlušči jasen in konkretiziran pravni problem (vprašanje) ter nanj odgovoriti v meri, ki je sorazmerna z njegovo pravno relevantnostjo in pomembnostjo (367.a člen ZPP). Če to ni mogoče, potem tudi vsebinskega odgovora Vrhovnega sodišča v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more biti.1 Toženec vprašanj ni izrecno oblikoval, vendar jih je mogoče izluščiti iz vložene revizije, ki se najprej osredotoča na procesne kršitve, v drugem delu pa na zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na sledeča vprašanja: – ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje toženca, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP? – ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe 214. člena ZPP glede zaključka, katera dejstva med strankama niso sporna? – ali sta bili tožencu kršeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS s tem, ko je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo pri tem pa prvič presojalo utemeljenost vseh sklopov spornega popravka? – ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju pogojev za objavo popravka v skladu z ZMed? **O prvem in drugem vprašanju**

21. V zvezi z uporabo določb 214. člena ZPP Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve zapisalo, da »dejstvo kasneje spremenjenega članka med strankama ni bilo sporno«. Je pa iz nadaljnjih razlogov njegove sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo resničnost trditev glede tega dejstva in da je dejanski zaključek o spremembi članka rezultat izvedenega dokaznega postopka. Obrazložilo je, da je bila ključna ugotovitev, da je tožeča stranka zahtevala objavo popravka k prispevku, kot je bil dne 14. 10. 2022 ob 9:46 dostopen na spletni strani ... in ki je v zadnjem odstavku vseboval zapis o »ostalih« nepravilnostih pri tožeči stranki, kako je bila ugotovljena nenamenska poraba javnih sredstev in izgubljena tožba tožnice proti ... Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da to objavo dokazuje natisnjen prispevek v prilogi A12, o čemer se je lahko prepričalo tudi Vrhovno sodišče. Drži, da je ob vložitvi tožbe tožnica priložila že popravljen prispevek s spletne strani ... z dne 14. 10. 2022 ob 20:28 uri (priloga A10), kjer je sporni zadnji odstavek, ki obravnava sklopa b) in c), izpuščen, vendar pa je priložila tudi različico prispevka z dne 14. 10. 2022 ob 20:23 uri, ki je bila poobjavljena na spletni strani časnika Demokracija in v kateri je bil sporni odstavek še vedno viden (priloga A1). Nato je na prvem naroku pravočasno vložila v spis zgoraj navedeno različico, ki dokazuje izvirno obliko objavljenega prispevka na spletni strani ... Sodišče prve stopnje je zato pri odločanju izhajalo iz objave, ki jo je zatrjevala tožnica ter jo izkazala z natisnjeno vsebino prispevka v prilogi A12. Prvostopenjsko sodišče je s takšno obrazložitvijo pojasnilo, zakaj šteje za dokazano, da je bila prvotno objavljena ta različica prispevka in ne katera od drugih, ta zaključek pa je bil obrazložen in ni temeljil na domnevni nespornosti tega vprašanja. Tudi sicer se Vrhovno sodišče v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje iz točke 5. obrazložitve, zakaj je neutemeljen dokazni predlog po zaslišanju toženca, enako velja za zavrnitev zaslišanja s strani tožnice predlaganih prič in tožnice same. Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče v tem delu ni zaznalo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja toženec.

**O pravici do izjave**

22. Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, niti kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-196/17 z dne 20. 6. 2019 poudarilo, da je pravica do izjave, oziroma pravica do kontradiktornega postopka eden od pomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic. Ta pravica stranki zagotavlja možnost, da sodišču predloži svoje zahtevke, dejstva, na katera opira te zahtevke, pravna naziranja v zvezi z zahtevkom in dokazne predloge ter se izjavi o rezultatih dokazovanja (t. i. ofenzivna komponenta). Enako pomemben je njen obrambni element, tj. pravica stranke, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, opredeli do njenih dejanskih navedb, pravnih naziranj in dokaznih predlogov (_audiatur et altera pars_). Stranka mora torej v postopku imeti možnost predstaviti svoja stališča pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki, da lahko na ta način vpliva na odločitev sodišč v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Bistven predpogoj za uresničitev te pravice je predhodna seznanitev stranke s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, glede katerih se ima pravico izjaviti (pravica do informacije), ter dopustitev primernega roka za izjavo.2 Ta vidik je pomemben, ker je drugi odstavek 39. člena ZMed prvotno določal, da se pritožba ne vroči nasprotni stranki v odgovor, a je Ustavno sodišče z navedeno odločbo to določbo razveljavilo. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je delitev popravka na tri sklope šele v sodbi izvedlo prvostopenjsko sodišče. Vse do tedaj sta se obe stranki v svojih vlogah in po svojih pooblaščencih na naroku za glavno obravnavo izjavili o (ne)utemeljenosti zahtevka za objavo celotnega popravka. Naknadno »ustvarjenima« sklopoma b) in c) se je toženec obsežno posvetil v točkah 19.-21. odgovora na tožbo in nato na kratko še v točki 35. prve pripravljalne vloge. Na naroku je nato, kot že pojasnjeno zgoraj, zanikal, da bi sporni prispevek sploh vseboval odstavek, v katerem sta zajeta sklopa b) in c), a se je v odgovoru na pritožbo tudi glede slednjih opredelil v točkah 13. - 15. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pri svojem odločanju razpolagali z jasno izjavljenimi stališči toženca glede celotne zahteve za objavo popravka.

**O pravici do pravnega sredstva**

23. Ustavno sodišče je v več odločbah opozorilo, da 25. člen Ustave uveljavlja načelo instančnosti, ki pritožniku zagotavlja višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje.3 Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Pomeni pa, da v skladu z načelom instančnosti lahko „organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Da bi bil ta cilj uresničen, mora pravno sredstvo omogočati uveljavljanje vseh pravnih in dejanskih vidikov zadeve. Pritožnik mora imeti možnost doseči višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje "4

24. Toženec v reviziji trdi, da mu ni bila dana možnost izpodbijanja ugotovitev sodišča druge stopnje do upravičenosti objave sklopov b) in c) popravka oz. obstoja odklonilnih razlogov iz 31. člena ZMed, do katerih se je opredelilo šele drugostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi bil za sklop a), ki se je nanašal na trditve o obstoju zapisnika, v katerem je bilo zapisano, da je B. B. pogojeval sponzorsko pogodbo Slovenskih železnic s svojo izvolitvijo, podan odklonilni razlog po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed. Drži, da morajo po ustaljeni sodni praksi biti praviloma vsi zakonski pogoji podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote in če zakonskih meril ne izpolnjuje že del zahtevanega popravka, je treba zahtevek v celoti zavrniti. Prvostopenjsko sodišče se v točki 18. ni izrecno opredelilo, ali sklopa b) in c) pogoje izpolnjujeta, kar je potrdilo (v točki 6. obrazložitve sodbe) tudi sodišče druge stopnje.

25. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec v reviziji drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da ni navedlo, katera od konkretnih okoliščin je podlaga za spremembo sodbe in da svoje odločitve o spremembi ni obrazložilo. Navedeno ne drži. Izpodbijana odločitev je obrazložena povsem v skladu s standardom obrazloženosti, ki velja za odločbe drugostopenjskih sodišč. Res je, da je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo listine v zvezi s sklopom a) objavljenega prispevka (2. alineja 358. člena ZPP), na drugi strani pa ni presodilo (dela) listin v zvezi s sklopoma b) in c), to je prvič storilo šele pritožbeno sodišče.5 Pritožbena obravnava ni bila potrebna, ker je bilo sodišče druge stopnje pri tem v povsem enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje.6 Je pa materialnopravno zmotna ocena (ne)ustreznosti popravka v sklopu a) imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s sklopoma b) in c).

26. ZPP v prvem odstavku 355. člena pritožbenemu sodišču nalaga, da mora v tam navedenih primerih napake in pomanjkljivosti pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev v sodbi sodišča prve stopnje praviloma popraviti in dopolniti samo, sodbo sodišča prve stopnje pa lahko razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje le, če oceni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera tega ne more storiti samo.

27. V skladu z drugim odstavkom istega člena sodišče druge stopnje ne glede na določbo prejšnjega odstavka in kljub načelu instančnosti ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Sodišče mora ob tem opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstva drugih ustavnih pravic. Test legitimnosti je namreč s citirano zakonsko ureditvijo opravil že zakonodajalec, prav tako je v drugem odstavku 355. člena že opredeljeno, kdaj je takšno postopanje višjestopenjskega sodišča primerno in nujno. Vrhovnemu sodišču na tej točki zato preostane naloga opraviti test sorazmernosti v ožjem pomenu besede, torej, ali bi ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe prišlo do hujše kršitve tožničine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

28. Kot že navedeno zgoraj glede pravice do izjave, se je toženec do sklopov b) in c) opredelil v točkah 13. in 14. odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo je glede sklopa a) imel obrambno vlogo, saj je nasprotoval navedbam tožnice iz pritožbe, glede sklopov b) in c) pa prav tako, saj se je toženec v njem skliceval na odgovor na tožbo, pripravljalno vlogo in navedbe z naroka za glavno obravnavo. Potreba po hitrem sojenju izhaja že iz same narave pravice do objave popravka. ZMed zato določa kratke roke za zahtevo za objavo popravka7, podobno velja nato za samo objavo, tožbo pa je mogoče vložiti najpozneje v tridesetih dneh po preteku roka za objavo. Rok za odgovor na tožbo je zgolj osemdneven, sodbo pa mora sodišče izdati najpozneje v treh dneh po končani glavni obravnavi, podobno kratki so tudi preostali roki (38.-40. člen ZMed). Tako bi glede na naravo stvari in okoliščine primera sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 355. člena lahko ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka v delu, ki se nanaša na sklopa b) in c) in bi sodbo razveljavilo, a bi to po oceni Vrhovnega sodišča povzročilo hujšo kršitev tožničine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Četudi bi bili tudi ob novem sojenju roki kratki, bi obstajalo tveganje, da bi do pravnomočne odločitve preteklo toliko časa, da bi dejanski namen objave popravka bil izvotljen. Bralci bi namreč lahko do te točke že utrdili svoje prepričanje na podlagi navedb iz prispevka in bi zato z velikim časovnim zamikom objavljen popravek imel na javnost močno zmanjšan učinek.

**O utemeljenosti zahteve za objavo popravka**

29. V obravnavanem primeru je sporna presoja, ali je podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ki določa, da odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Torej, da ne gre za popravek v ožjem ali širšem smislu, kot to določa četrti odstavek 26. člena ZMed.8

30. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da besedila zahtevanega popravka pri ugotavljanju obstoja odklonilnih razlogov ni mogoče presojati po posameznih stavkih, ampak ga je treba obravnavati kot celoto, upoštevajoč vse okoliščine primera. Izpostavilo je, da vsebina objavljenega prispevka bolj ali manj odkrito namiguje tudi na domnevno nezakonito delovanje tožnice kot krovne organizacije v državi na področju ... dejavnosti, kar je pomenilo poseg v njeno dobro ime in ugled. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni Vrhovnega sodišča zmotno presodilo, da popravek v zadnjem odstavku s ponavljanjem zanikanja izpostavljenih očitkov, v ničemer ne prispeva k bolj uravnoteženi razpravi oziroma k ustvarjanju enakopravnejšega položaja tožeče stranke v zvezi z objavljenim besedilom. Višje sodišče in nato še Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 3/2020 z dne 6. 4. 2022 (točka 14. obrazložitve) sta v sporu med istima strankama že poudarili pomen odgovora na podton v pisanju toženca. Ta je v sedaj obravnavanem prispevku prav tako jasno negativno usmerjen proti B. B. in A. Toženec v reviziji trdi, da je bistvo spornega prispevka povsem legitimna kritika enega od predsedniških kandidatov in da takšna kritika ne bi smela biti nedopustna. V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZMed ima vsakdo, kateremu sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, pravico zahtevati brezplačno objavo popravka. V navedenem primeru „kritika“ nastopa B. B. preide v očitke o nezakonitostih pri delovanju tožnice, ki kljub predvolilnemu ozadju objave prispevka ne bi smela biti prizadeta. Višje sodišče je v točki 9. obrazložitve ustrezno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da sta bila z navedenim prispevkom prizadeta njeno dobro ime in ugled. V spornem zadnjem odstavku popravka je tožnica bila primorana potrditi, da so bile izjave B. B. v oddaji ..., kot jih navaja članek, resnične, Vrhovno sodišče se zato v celoti pridružuje obrazložitve sodišča druge stopnje.

31. Zadnji odstavek spornega prispevka, ki očita ostale nepravilnosti na A. in sodne postopke med strankama, služi povsem enakemu cilju, ta je poleg kritike nastopa B. B., tudi očrnitev njegovega ugleda ter A., torej tožnice. Toženec v reviziji trdi, da tudi del popravka, ki se nanaša na ta dva, s strani sodišča prve stopnje umetno ustvarjena sklopa, ne izpolnjuje pogojev za objavo. Toženec vztraja, da so nepravilnosti pri porabi sredstev (kljub priloženim listinam tožnice) bile in da bi bilo popravek zato potrebno ustrezno preoblikovati.

32. Vrhovno sodišče vnovič pojasnjuje (navedeno je bilo izpostavljeno že v točki 13. obrazložitve sodbe v zadevi II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022 med istima strankama), da ne gre za to, da se dokaže neresničnost navedb iz prispevka9, temveč, da ima prizadeta oseba možnost vplivati na to, kako se predstavi javnosti oziroma, da ima možnost predstaviti njeno plat zgodbe.10 V prispevku je bilo prvotno zapisano, da si je tožnica nakopala tožbo, ki jo je izgubila, popravek pa je v predzadnjem odstavku zahteval objavo dejstva, da je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela (tako po vsebini, kot stroškovno) in da je bil kot rezultat sodne zmage popravke objavljen na spletnih straneh ... Dodatno pojasnjevanje poteka celotnega prejšnjega postopka je nepotrebno. Selektivno razglasiti za „sodno zmago“ že uspeh na prvi stopnji, ob zavedanju, da je nato ob sami pravnomočnosti po sojenju na drugi stopnji bil izid ravno obraten, pa je seveda zavajajoče. Sedaj zahtevani popravek zato najprej ovrže zaključek avtorja, da je bila tožnica v predhodnem pravdnem postopku neuspešna in v podkrepitev tega navede, da so bili popravki kot rezultat sodne zmage objavljeni na spletni strani toženca, kar je več od golega zanikanja. Podobno velja tudi za popravek v zvezi z inšpekcijskimi postopki. Avtorica prispevka bralca ob zaključku sooči še z navedbo, da je Inšpektorat za šolstvo in šport ugotovil nenamensko porabo javnih sredstev pri A. in o tem obvestil policijo ter finančno upravo.

33. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica v popravku v skladu z zakonskimi določbami ZMed zanikala to trditev, saj je navedla, da ne obstaja nobena inšpekcijska odločba (čeprav je inšpekcij bilo res veliko), iz katere bi izhajalo, da so bila javna sredstva porabljena nenamensko in nato konkretne odločbe ter zapisnike naštela. Tudi tu je nepomembno, kaj v resnici izhaja iz odločb izdanih v različnih inšpekcijskih postopkih, čeprav sta obe stranki tekom postopka posvečali veliko mero pozornosti njihovi vsebini.

34. Sodišče druge stopnje je v točki 12. obrazložilo sorazmernost med dolžino popravka in izvirnim prispevkom v delu, ki se nanaša na inšpekcijske ter sodne postopke, tej obrazložitvi pa se Vrhovno sodišče pridružuje. Ob krajšem popravku bi dejansko obstajala nevarnost, da bi vsebinsko ostal na ravni golega zanikanja, na kar smiselno opomni tudi tožnica v odgovoru na revizijo.

35. Toženec še dodatno opozarja, da gre v tem delu za povsem postransko in obrobno poročanje v primerjavi s preostankom prispevka, ki se posveča nastopu B. B., kar seveda ne drži, prav te navedbe iz prispevka podkrepijo poseg v dobro ime in ugled tožnice. Ob tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016, posebej na zaključek, da gre pri pravici do objave popravka za obrambo prizadetih materialnopravnih pravic in/ali interesov, zato se mora nanašati na tisto vsebino novinarskega prispevka, ki je v pravice ali interese prizadetega zarezala, ne pa v neke obrobne in z vidika prizadete materialnopravne sfere nebistvene dele novinarskega prispevka.11

36. Navedeno seveda velja, vendar ne v obravnavanem primeru, za materialnopravno sfero tožnice namreč je bistveno, kakšen vtis si javnost ustvari o pravilnosti in zakonitosti njenega poslovanja. Enako velja za uspehe v sodnih postopkih v zvezi z objavo popravkov, saj je s tem še dodatno izpodbita kredibilnost tožnice. Za materialnopravno pravilno presojo v zadevi je zato na tej točki bistven le pravilen zaključek drugostopenjskega sodišča, da na ravni celotnega zahtevanega popravka niso bili ugotovljeni odklonilni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMed, tudi po oceni Vrhovnega sodišča so v tem primeru zato bili izpolnjeni pogoji za objavo popravka.

**Odločitev o reviziji**

37. Revizija je po obrazloženem neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

38. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti stroške, ki jih je imela s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je tožnici priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) v višini 450 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 270,00 EUR ter materialne stroške v višini v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk po 11. členu OT, kar znaša 5,40 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 335,99 EUR. Navedeni znesek mora toženec tožnici povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

39. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. odločbe VS RS II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020, II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020 in II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022. 2 Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-55/04, Up-90/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06, in OdlUS XV, 25) in št. Up-653/15 z dne 5. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 87/15); glej tudi Galič A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 278. , str. 274. 3 Ustavno sodišče RS v odločbah Up-2938/07 z dne 10. 9. 2009, U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013, Up-455/13 z dne 25. 9. 2014 idr. 4 Odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-40/12, enako U-I-8/10, t. 8, Up-717/16, t. 11, U-I-179/21, t. 18, 20 in nasl. ter številne druge; A. Galič, KURS-19, komentar k 25. členu, r. št. 16. 5 ZPP v 2. in 3. alineji 358. člena določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, v 2. in 3. alineji če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič iz 236.a člena tega zakona, ogledne predmete, ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze; če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236.a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. 6 Drugostopenjsko sodišče lahko drugačno dokazno oceno glede listinskih dokazov sprejme brez izvedbe pritožbene obravnave. 7 Trideset dni od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najpozneje tri mesece od objave obvestila. 8 Podobno VS RS v odločbah II Ips 58/2020 z dne 17. 6. 2020 in II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022. 9 Pavčnik, T., Spremenjena pravica do popravka v predlaganem Zakonu o medijih, Pravna praksa, št. 43 (29), str. 15. 10 Ne gre le za varstvo osebnostnih pravic, temveč tudi za pravico javnosti do uravnotežene, celovite in nepristranske obveščenosti. Zato mora biti dialog med prispevkom in popravkom ustrezno vsebinski, pri čemer ni pomembno, katere trditve so resnične in ali so zatrjevana dejstva v popravku sploh sposobna ovreči dejstva v prispevku. Glej tudi sodbo VS RS II Ips 69/2021 z dne 15. 9. 2021. 11 Podobno tudi VS RS v sodbi II Ips 265/2016 z dne 20. 4. 2017.