Jedro

Načelo prepovedi reformatio in peius je v civilnem postopku (359. člena ZPP) posledica načela dispozitivnosti, predvsem pa pravila o delni pravnomočnosti.

Dokazna ocena o trajanju in intenzivnosti bolečin in prestanega strahu ter nevšečnostih med zdravljenjem je oprta na medicinsko dokumentacijo in izpovedbo tožnice, ki je bila objektivizirana z izvedeniškim mnenjem postavljenega sodnega izvedenca medicinske stroke v tem postopku. 84 povprečnih plač primerno odseva satisfakcijo za dolgoletno zdravljenje, povezano z zapleti, ki so ogrožali tožničino življenje, zaradi okrnitve življenjskih aktivnosti na poklicnem in zasebnem področju, skaženost in prestani strah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, stroški postopka se v izpodbijani II. točki izreka znižajo na 14.769,00 EUR, v ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče naložilo toženi stranki plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 110.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 105.000,00 EUR od 17. 4. 2019 dalje do plačila in od zneska 5.000,00 EUR od 13. 6. 2019 dalje do plačila (I) in stroške pravdnega postopka v višini 15.009,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2. Odločitev sodišča izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče v ponovljenem postopku nedopustno določilo 10.000,00 EUR višjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, čeprav se je zoper sodbo, ki je bila razveljavljena, pritožila samo tožeča stranka. Prekršeno je bilo načelo kontradiktornosti, ker sodišče toženi stranki ni vročilo dopisa z dne 4. 11. 2020, opravilo je nedopustno materialno procesno vodstvo in uprlo odločitev o višini nepremoženjske škode na prekludirane navedbe tožeče stranke ter nepopolno trditveno podlago v zvezi z višino nepremoženjske škode nedopustno dopolnilo z ugotovitvami sodnega izvedenca. V obrazložitvi sodbe se ni opredelilo do toženkinih pripomb na izdelano izvedensko mnenje, pa čeprav je izdelano v nasprotju z izpovedbo tožnice, nima opore v medicinski dokumentaciji, niti v navedbah tožeče stranke, pa tudi izvedenec ni usposobljen za ugotavljanje višine škode. V zvezi z višino odškodnine navaja, da je ta previsoka in se sklicuje na primere, ko je bila tako visoka odškodnina odmerjena v primerih, ko so oškodovanci utrpeli znatno večjo škodo kot tožnica. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbi se delno ugodi.

5. Doslej je bilo v zvezi s tožbo na plačilo odškodnine zaradi zdravniške napake odločeno o vseh elementih odškodninske odgovornosti. Pravnomočno je ugotovljeno, da je tožba po temelju utemeljena, tudi odločitev o višini premoženjske škode je pravnomočna. V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje ponovno opredelilo do višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in odločilo o stroških postopka.

_O kršitvi načela prepovedi reformatio in peius_

6. Pritožba v uvodu smiselno uveljavlja kršitev načela prepoved _reformatio in peius_, ki je v civilnem postopku (359. člena ZPP) posledica načela dispozitivnosti, predvsem pa pravila o delni pravnomočnosti. V konkretnem primeru je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. II Cp 1173/2020 z dne 1. 10. 2020 v celoti razveljavilo 1. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 385/2016 z dne 28. 10. 2019, v kateri je bilo odločeno tako o ugodenem kot neugodenem delu tožbenega zahtevka iz naslove nepremoženjske škode. Zato sodba v zavrnilnem delu ni postala pravnomočna in je moralo sodišče v ponovljenem postopku odločati o tožbenem zahtevku iz naslova nepremoženjske škode v polnem obsegu - kot je bil postavljen.

7. Pritožnik (tožena stranka) je v pritožbi v zvezi z odmero višine odškodnine nasprotoval uporabi instituta tako imenovane katastrofalne škode in s pritožbo uspel. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo materialnopravnemu stališču pritožnika, ki mu je pritrdilo tudi Višje sodišče, da okoliščine konkretnega primera omogočajo ugotovitev posameznih oblik nepremoženjske škode. Sodišče je v ponovljenem postopku odmerilo odškodnino po posameznih oblikah škode, njihovo ločeno ocenjevanje pa je imelo za posledico višji nominalni znesek, ki je tako posledica uporabe metode, za katero se je zavzemal pritožnik. Zato sodišče v ponovljenem postopku ni razsodilo v pritožnikovo škodo.

_O kršitvi načela kontradiktornosti_

8. Sodišče je tožeči stranki 4. 11. 2020 poslalo dopis, v katerem jo je pozvalo k dopolnitvi tožbenega zahtevka, če ocenjuje, da je to potrebno. Nevročanje dopisa toženi stranki predstavlja relativno kršitev postopka, ki ni prerasla v absolutno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni bila prizadeta v pravici do izjave, ker jo je sodišče seznanilo z vsebino odziva tožeče stranke na dopis (povratnica na strani 431) in je imela možnost, da se o navedbah tožnice izjavi, pa tega ni storila.

9. Sporni dopis tudi ne predstavlja nedopustnega materialnopravnega vodstva, ker iz njega ni mogoče razbrati, katere navedbe tožeče stranke naj bi bile nepopolne oziroma nejasne. Pavšalen poziv k dopolnitvi navedb, če stranka ocenjuje, da je to potrebno, pa ni materialnopravno vodstvo v smislu določila 285. člena ZPP.

10. Pritožbene navedbe o prekluziji navedb, ki so bile podlaga za odločitev o višini nepremoženjske škode, so pavšalne in kot take ne ustrezajo kriteriju utemeljitve procesne kršitve. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da iz listinske dokumentacije v spisu sledi, da sodišče navedb tožeče stranke ni ocenilo kot nepopolne in od nje pravzaprav nikoli ni zahtevalo, da trditveno podlago tožbe dopolni. Na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da okoliščine obravnavnega primera onemogočajo ugotovitev posameznih oblik nepremoženjske škode je opozorilo Višje sodišče v sodbi in sklepu opr. št. II Cp 1173/2020 dne 1. 10. 2020. 11. Tožena stranka nekritično prezre, da do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo nikoli ni opozorila na preskopotrditveno podlago v zvezi z višino nepremoženjske škode (odgovor na tožbo, prva pripravljalna vloga, druga pripravljalna vloga, tretja pripravljalna vloga). Na nepopolne navedbe je prvič opozorila v pripravljalni vlogi 18. 9. 2017, in sicer v zvezi s prestanim strahom, stranski intervenient pa v vlogi dne 5. 1. 2017. 12. Ne gre prezreti, da je bil fokus dokazovanja v prvih dveh sojenjih (Višje sodišče je dvakrat razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje) usmerjen v temelj tožbenega zahtevka tudi zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da bo o škodi odločalo v okviru instituta tako imenovane katastrofalne škode, ki ga je predstavilo na naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka zaradi napačnega materialnopravnega vodstva sodišča ne more biti prekludirana. V takšnih okoliščinah bi uporaba instituta prekluzije lahko imela za posledico obstoj absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi bila s tem tožeči stranki dejansko kršena možnost obravnavanja pred sodiščem. Z višino nepremoženjske škode po posameznih postavkah se je sodišče prve stopnje ukvarjalo šele v zadnjem ponovljenem postopku, ko je na zmotno uporabo določil materialnega prava opozorilo Višje sodišče v Ljubljani v odločbi opr. št. II Cp 1173/2020 z dne 1. 10. 2020, zato navedb, ki so bile podane pred oktobrom 2020, ni mogoče šteti za prepozne.

_Opredelitev do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje z dne 7. 4. 2021_

13. Neopredelitev sodišča do pripomb zoper izvedensko mnenje dr. Z. z dne 7. 4. 2021 ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere odločitve sodišča ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba nekritično prezre, da je sodišče v zadnjem ponovljenem postopku odločalo le še o višini nepremoženjske škode in so vse pripombe na izvedensko mnenje do vključno 11. točke, ki se nanašajo predvsem na strokovno usposobljenost izvedenca za presojo opisa in strokovno izvedbo kolonoskopije, nerelevantne.

15. Pritožba pavšalno kot neprepričljiv ocenjuje zaključek izvedenca, da bi bila v primeru pravočasno postavljene diagnoze potrebna ena sama operacija, po kateri bi težave, povezane z boleznijo in posegom, izzvenele v treh do štirih mesecih.

16. Navedba, da je bilo tožnico strah, da zdravniki ničesar ne bi odkrili, je iztrgana iz celotnega konteksta tožničine izpovedbe, ko je večkrat izpovedala, da jo je bilo ob komplikacijah med zdravljenjem strah, da bo umrla in da se boji za svoje življenje, ker je imela na jetrih že štiri posege in da v primeru, da bi se tvorbe ponovno pojavile, operacija ne bo več mogoča. 17. Tudi izpovedba tožnice, da je zaradi številnih posegov vsa preluknjana in prerezana ter, da mora zato nositi enodelne kopalke, pred tem pa je bila nudistka, daje dovolj podlage za zaključek izvedenca, da jo skaženost v poletnem času moti in da se zato v socialnih stikih z ljudmi (npr. na nudistični plaži) sedaj počuti neprijetno.

18. Fotografije niso edini dokaz o skaženosti, ampak je to najpogosteje pregled pri sodnem izvedencu. Izvedensko mnenje je bilo izdelano v aprilu leta 2021, ko so bili v veljavi restriktivni ukrepi povezani z epidemijo corona virusa, zato je izvedenec namesto pregleda opravil s tožnico nekaj daljših telefonskih pogovorov, namesto pregleda pa tožnico prosil, da mu predloži fotografije brazgotin na trebuhu. Zato s predloženimi fotografijami ni bila prekludirana.

19. Zaradi odprave nasprotij med sodnimi izvedenci, sodišče ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca, ker dr. T. ni izdelal izvedenskega mnenja v zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, dr. F. pa ni bil sodni izvedenec v tem postopku, ampak je sodeloval kot strokovni pomočnik tožene stranke. Zato je sodišče njegove zaključke pravilno obravnavalo kot navedbe tožene stranke, ki jih je dokazno ocenilo s pomočjo sodnega izvedenca prof. dr. Z. 20. Neopredelitev sodišča do pripomb v zvezi z izvedenskim mnenjem je relativna kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni prerasla v absolutno bistveno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni imela nikakršnega vpliva na končni izid tega pravdnega postopka.

_Zmotna uporaba določil materialnega prava_

21. Pritožba očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker je sodišče previsoko odmerilo odškodnino in ker tožeča stranka do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena, utemeljuje z navajanjem primerov iz sodne prakse. Pritožnik nekritično prezre, da tožničin primer od primerov, ki jih navaja, izjemno odstopa, najmanj v delu, ki se nanaša na jakost in čas prestanih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi duševne bolečine zaradi strahu v tožničinem primeru zaradi izjemne situacije narekujejo iz tega naslova višjo odškodnino in končno v nobenem od primerov, na katere se sklicuje pritožba, ni bila priznana odškodnina iz naslova skaženosti.

22. Sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve podrobno povzame ugotovitve izvedenca v zvezi z zdravstvenimi posegi, ki so bili potrebni zaradi nepravilno opravljene kolonoskopije leta 2009, zaradi katerih je bila tožnica hospitalizirana 122 dni, večino časa na oddelku intenzivne terapije. Posebej izstopa ugotovitev, da je kumulativno trpela hude bolečine 26 mesecev, 11 mesecev srednje hude, šest mesecev lažje, ki jih bo občasno trpela tudi v bodoče. V 18. in 20. točki sodišče povzema nevšečnosti, ki jih je tožnica prestajala v obdobju osmih let. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na navedbe sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Subjektivno dojemanje bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je predstavila tožnica v juniju 2019, ko je bila zaslišana na naroku, sodišče pa je njeno izpoved povzelo v 21. točki in v 22. točki.

23. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da izredno dolgo obdobje prestanih telesnih bolečin, s posebnim poudarkom na 26-mesečnem trajanju hudih telesnih bolečin in dodatne tri težke operacije, kumulativno 122 dni trajajočo hospitalizacijo in številne invazivne preiskave in preglede, prestajanje kemoterapij po vsakokratni operaciji zasevkov na jetrih, tožnico upravičuje do denarne satiskakcije v višini med 45 do 46 povprečnih plač.

24. V 27. točki obrazložitve je sodišče povzelo izpoved tožnice na naroku dne 15. 4. 2019 v zvezi s strahom, ki ga je doživljala dve leti, dokler niso postavili diagnoze, in paniko, ki jo je zajela, ko so ji v novembru 2013 povedali, da so na jetrih našli metastaze. Opisala je strah za življenje, ki ga je doživljala v zvezi z zapleti po prestanih operacijah in o slabi prognozi po letu 2017 v primeru, da bi se metastaze ponovno pojavile, ker je ne bodo mogli več operirati. Sodni izvedenec ocenjuje strah od začetka 2009 do postavitve diagnoze (dve leti) kot hudo psihično obremenitev. Drugo obdobje izrazitega strahu in depresije je tožnica prestajala v času druge operacije decembra 2019, ko so ji odpovedala jetra (dva meseca) in tretje obdobje strah od novembra 2017 do januarja 2018 (dva meseca), ko je med intenzivnim zdravljenjem prišlo do septičnega stanja in pnevmotoraksa in jo je bilo strah, da bo umrla (tri mesece). Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica v času od leta 2009, pa do zaključka sojenja v maju 2021 pravzaprav ves čas prestajala strah za uspeh njenega zdravljenja, v dveh zgoraj opisanih intervalih pa strah pred smrtjo. Zato odškodnina odmerjena v višini med 11 in 12 povprečnih plač ni previsoka.

25. Če bi bila diagnoza postavljena pravočasno, bi tožnica potrebovala eno operacijo tumorja na črevesju, ki bi imela za posledico 10 do 15 cm dolgo brazgotino v spodnjem delu trebuha. Zaradi štirih večjih operacij in zapletov po teh operacijah, je sedaj ves trebuh v brazgotinah, skupno približno 35 cm brazgotin po kirurških rezih in tri globoke brazgotinaste vreznine, kot posledica drenov. Iz ene od njih občasno pocedi gnojno krvava vsebina. Dve brazgotini ima tudi na prsnem košu, po drenaži pnevmotoroksa in po vstavitvi podkožne valvule z aplikacijo citostatikov. Četudi se brazgotine nahajajo na trupu in jih je mogoče zakriti z oblačili, pa ni nepomembno, da je tožnica ženska, ki ni stara niti 60 let, zato ji nedvomno ni vseeno, kakšen je izgled njenega telesa. Po lastni izpovedi se za svoj izgled zelo trudi. Brazgotine so moteče v odnosu z možem, pa tudi v stikih z drugimi ljudmi. Prej je bila nudistka, sedaj pa nosi samo enodelne kopalke. Zato odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini nekaj manj kot štiri povprečne plače ni previsoko odmerjena.

26. Sodišče je odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odmerilo v obliki odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem. Odškodnino za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa zaradi močno okrnjene funkcije jeter, izgube žolča, okrnjeno funkcijo ledvic, kar vse terja posebno pozornost pri prehranjevanju in odvajanju. Odpovedati se je morala prostočasnim dejavnostim. Ima tudi omejitve pri delu v službi. Dela štiri ure in je v postopku obravnave za 80 % invalidnost. Giba se počasneje in se hitro utrudi. Njene življenjske aktivnosti se nikoli več ne bodo obnovile v celoti, kot bi se najverjetneje v primeru, če bi bila bolezen odkrita pravočasno in bi po zaključku zdravljenja lahko živela normalno družinsko življenje, skrbela za otroke (hčera ima posebne potrebe), normalno opravljala delo v službi in se ukvarjala s prostočasnimi dejavnostmi po svoji izbiri. Zaradi okrnjenih življenjskih aktivnosti bo ob izdaji sodbe 55-letna tožnica še dolgo trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato odškodnina v višini 22 do 23 povprečnih plač iz tega naslova ni previsoka.

27. Na podlagi vsega navedenega je dovolj jasno, zakaj je odmerjena odškodnina v skupni višini 110.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode primerna. Ključne ugotovitve, ki utemeljujejo skupno dosojeno višino odškodnine, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pregledno in podrobno pojasnilo, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema v celoti ponovno, ampak se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dokazna ocena o trajanju in intenzivnosti bolečin in prestanega strahu ter nevšečnostih med zdravljenjem je oprta na medicinsko dokumentacijo in izpovedbo tožnice, ki je bila objektivizirana z izvedeniškim mnenjem postavljenega sodnega izvedenca medicinske stroke v tem postopku. Potek dveletne kalvarije do postavitve diagnoze in nadaljnjih šest let zdravljenja je sodišče natančno opisalo v točkah 16 do vključno 24, zato je pritožbeno sodišče v obrazložitvi zgoraj izpostavilo samo posamezne ugotovitve. 84 povprečnih plač primerno odseva satisfakcijo za dolgoletno zdravljenje, povezano z zapleti, ki so ogrožali tožničino življenje, zaradi okrnitve življenjskih aktivnosti na poklicnem in zasebnem področju, skaženost in prestani strah.

_O stroških postopka_

28. Predmet pritožbenega izpodbijanja je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki mu tožena stranka nasprotuje v zvezi z nagrado za sestavo odškodninskega zahtevka, podaljšanje, poročilo stranki, posvet s stranko in preučitev izvedenskega mnenja.

29. Podlaga za odmero nagrade 1300 točk za uveljavljanje odškodninskega zahtevka je v tarifni številki 38. Do nagrade so odvetniki upravičeni za zahtevke kot tudi za druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah. Podaljšanje je urnina v smislu določila 6. člena Odvetniške tarife, kjer za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro odvetniku pripada urnina v višini 50 točk. Posvet s stranko in preučitev izvedenskega mnenja sta opravili, ki sta zajeti v Odvetniški tarifi za sestavo tožbe oziroma rednega pravnega sredstva. Tudi poročilo stranki ni opredeljeno kot samostojna storitev. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odmerjene stroške znižalo za 400 odvetniških točk in za znesek 240,00 EUR znižalo priznane stroške v II. točki sodbe.

30. Tožeča stranka je v pravdnem postopku po temelju uspela s 100 %. V celoti je uspela glede premoženjske škode, odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Delno je propadla le v tožbi za plačilo odškodnine iz naslova prestanega strahu in sicer za 15.000,00 ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti za 5.000,00 EUR. Zaradi neuspeha za 20.000,00 EUR nobeni od strank niso nastali dodatni pravdni stroški, zato je prav, da tožena stranka tožeči povrne vse priznane stroške postopka, ki po delni ugoditvi pritožbe znašajo 14.769,00 EUR.

31. Pritožbene navedbe tožene stranke so se v zvezi z odločitvijo o glavni stvari pokazale kot zmotne in napačne. Obsežni pritožbeni razlogi, ki jih navaja tožena stranka, niso podani, pritožbo zoper odločitev o glavni stvari je zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (353. člen ZPP). Pritožba je bila delno uspešna v zvezi s priznanimi stroški za pregled izvedenskega dela, končno poročilo stranki ter posvet s stranko, zato je prav, da skladno z določilom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Enako velja tudi za tožečo stranko, ker z odgovorom na pritožbo k dokončni rešitvi zadeve ni prispevala ničesar in njeni stroški niso bili potrebni.