Jedro

Pri dogovoru med pravdnima strankama, da tožnica za toženko za 6%-no provizijo izvrši denarno nakazilo v tujino, gre za pogodbo o naročilu po 749. členu ZOR, zaradi česar veljajo zanjo določila o 5-letnem zastralnem roku po 371. členu, ne pa 3-letni zastralni rok po 374. členu ZOR.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo : zneska 256.188,70 SIT, zakonskih zamudnih obresti od zneska 152.300,70 SIT od 24.2.1990 do plačila, ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 103.888,00 SIT od 30.3.1990 do plačila; zneska 39.510,81 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot obrestuje banka devizne depozite v nemških markah za čas od 21.3.1991 do plačila, in sicer devizne zneske v tolarski protivrednosti po srednjem uradnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; stroškov postopka v višini 581.957,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2000 do plačila. Proti sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, podrejeno pa njeno spremembo. V pritožbi zatrjuje, da je terjatev tožeče stranke zastarala, saj velja za obravnavano sporno razmerje med strankama, glede na vsebino posla, 3-letni zastaralni rok po 374.čl. ZOR, in to četudi subjekt ni več družbena pravna oseba. Status tožeče stranke je v tej zadevi odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje pa je nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, da je tuja pravna oseba, ne pa družbenopravna oseba. Napačno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da gre pri dopisu z dne 6.6.1990 za pripoznavo dolga, saj ni šlo za procesno dejanje stranke in je bilo dano izven pravde, odločitev pa je tudi oprlo na tuje listine. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V odgovoru v glavnem ponavlja svoja, že doslej zastopana stališča. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje kot podlage svoji odločitvi v izpodbijani sodbi ni uporabilo 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR (in torej ni upoštevalo v tem členu določenega triletnega zastaralnega roka) iz razloga, ker je tožnik tuja pravna oseba in kot takšna ne more biti družbena pravna oseba. Odklonitev uporabe 374. čl. ZOR iz navedenega razloga, torej zato, ker tožeča stranka ni "družbena pravna oseba", po oceni pritožbenega sodišča ne prihaja v poštev; v tem delu se namreč pritožbeno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, ki ga je ta obširneje izpostavila v pritožbi, in sicer, da je treba izraz "družbena pravna oseba", ki je naveden v 1. odst. 374. čl. ZOR, tolmačiti v luči družbenih razmer, ki so bile v času sprejemanja ZOR bistveno drugačne od današnjih. Zato je edina smiselna in sprejemljiva v današnjih razmerah takšna razlaga 374. čl. ZOR, ki omogoča zaključek, da velja to določilo za medsebojne terjatve iz gospodarskih pogodb, ki jih sklepajo različni subjekti na trgu v okviru opravljanja svoje dejavnosti; kot zatrjuje tudi pritožnik, je torej merodajna vsebina posla, ne pa status nosilca le-tega. Slednja pa je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje takšna, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da tožeča stranka za toženo stranko (za 6 %-no provizijo) izvrši denarno nakazilo v tujino, pri čemer so bila ta nakazila v tujino tudi opravljena. To omogoča zaključek, da je bila med strankama sklenjena pogodba o naročilu, kakršno obravnava 749. čl. ZOR (v kateri si je tožeča stranka izgovorila plačilo za opravljeni posel), ne pa morda kakšna druga pogodba, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod pojem "pogodbe v prometu storitev", kakršne med drugim obravnava že omenjeni 374. čl. ZOR. In ker je temu tako, prihaja v vsakem primeru za terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka na tej podlagi, v poštev kvečjemu določilo 371. čl. ZOR o splošnem petletnem zastaralnem roku. Do istega zaključka je mogoče priti tudi z razlogovanjem v smeri, da je tožeča stranka kot medvladna organizacija tuja pravna oseba, kar pomeni, da gre za spor z mednarodnim elementom; ker je glede na njen statut njen sedež v Republiki Sloveniji, bi se glede na določilo 20. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih v vsakem primeru uporabilo pravo Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da velja za sporno razmerje petletni zastaralni rok, čeprav z drugačno pravno argumentacijo, ki v tej zadevi ni sprejemljiva; ravno tako ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, na katero opozarja pritožba, in sicer da predstavlja dopis z dne 6.6.1990 pripoznavo dolga s strani tožene stranke. Pripoznava je namreč procesno dejanje tožene stranke, je njena izjava sodišču, da je tožbeni zahtevek nasprotne stranke utemeljen, pri omenjenem dopisu pa lahko gre kvečjemu za priznanje dejstva o obstoju terjatve tožeče stranke. Na obstoj slednje pa sodišče prve stopnje ni zaključilo zgolj na podlagi dopisa z dne 6.6.1990, ampak tudi na podlagi preostalih listin (dopisov, računov), kar je tudi sprejemljivo obrazložilo. Ne vzdrži niti pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na listine v tujem jeziku; del listin v spisu je res neprevedenih, vendar temelji odločitev prvenstveno na listinah v slovenskem jeziku, predvsem seveda na že omenjenem dopisu z dne 6.6.1990. Ker torej v obravnavani zadevi pritožbeni razlogi tožene stranke niso utemeljeni, niso pa podani niti nobeni drugi razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku=ZPP). Hkrati je sklenilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da v njej ni navajala nič takšnega, kar bi prispevalo k odločitvi v tej zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).