Jedro

Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica pa ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP in sicer, da ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je bila rojena dne 23. 10. 1995 in zato dne 26. 2. 1992 ni mogla biti izbrisana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je tožnica vložila dne 4. 7. 2014, v skladu z določbo 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). V obrazložitvi navaja, da je z vpogledom v uradne evidence (v register tujcev, register stalnega prebivalstva ter matični register) ugotovil, da tožnica ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Iz navedenih uradnih evidenc je razvidno, da je bila rojena dne 23. 10. 1995 v Ljubljani in da je imela prvič prijavljeno začasno prebivališče v Ljubljani, na naslovu A. do 19. 2. 1996 ter nato stalno prebivališče od dne 24. 12. 1999 dalje, ki je tudi datum pridobitve njenega slovenskega državljanstva. Ker tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, upoštevajoč določbo 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence do denarne odškodnine, ni upravičenka po tem zakonu, zato je bilo treba njeno prošnjo zavrniti.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ z vpogledom v uradne evidence pravilno ugotovil, da tožnica, rojena v Sloveniji dne 23. 10. 1995, dne 26. 2. 1992, ko so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonskem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, pričele veljati določbe ZTuj, ni bila izbrisana. Ker torej ni bila zbrisana, je prvostopenjski organ, ob upoštevanju določbe 2. člena ZPŠOIRSP, pravilno zaključil, da tožnica ni upravičenka do denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica je prošnjo za izdajo posebne odločbe na podlagi tretjega odstavka 1.a člena ZUSDDD vložila istega dne kot zahtevo za določitev denarne odškodnine na podlagi ZPŠOIRSP. Izdaja posebne odločbe pa ni pogoj za priznanje statusa upravičenca do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da je prošnjo za izdajo posebne odločbe po ZUSDDD vložila prepozno, zaradi česar ji je bila prošnja kot prepozna zavržena, vendar to ne bi smelo imeti nikakršnega vpliva na njeno pravico po ZPŠOIRSP, saj po tem zakonu posebna odločba ni pogoj za upravičenost do odškodnine. V tem zakonu sicer res manjka izrecna določba, da so do odškodnine upravičeni tudi otroci izbrisanih, čeprav je minister javno to obljubljal. Vendar pa je v obravnavanem primeru in vseh drugih analognih primerih po smiselni in teleološki interpretaciji smisla in namena obeh omenjenih zakonov, ZUSDDD in ZPŠOIRSP, treba šteti, da je do odškodnine upravičen tudi otrok izbrisanega, ki mu po tretjem odstavku 1.a člena ZUSDDD pripada status izbrisanega. Po tej zakonski določbi se za tožnico šteje, da je imela v času od rojstva do sprejema v državljanstvo RS, torej od 23. 10. 1995 do 24. 12. 1999, dovoljenje za stalno prebivanje in bi bila v tem času upravičena do socialne podpore, ki pa je ni prejemala, ker ji takrat status stalnega prebivalca ni bil priznan, saj ji je bil priznan retroaktivno, s citirano določbo tretjega odstavka 1. a člena ZUSDDD. Zato je za ta čas upravičena do odškodnine. Pritožbeni organ je navedene pritožbene ugovore popolnoma ignoriral. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu. Če pa bo sodišče mnenja, da interpretacija ZPŠOIRSP, kakršna se zahteva s tožbo, ni možna, naj postopek prekine in v skladu s 156. členom Ustave sproži postopek za oceno ustavnosti ZPŠOIRSP, ker v nasprotju z določbo tretjega odstavka 1.a člena ZUSDDD med upravičenci do odškodnine izrecno ne navaja tudi otrok izbrisanih staršev. Taka zakonska ureditev pomeni poleg kršitve ustavnih načel iz 2. člena Ustave tudi kršitev ustavnih pravic iz 14., 50., 51., 53. in 56. člena Ustave.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz odločbe z dne 30. 9. 2014 in meni, da ne drži tožbena navedba, da se do pritožbenih navedb ni opredelila. V obrazložitvi svoje odločbe je namreč pojasnila, zakaj tožnica, glede na njen datum rojstva in glede na določbe 2. in 1. člena ZPŠOIRSP, ni upravičenka do povračila škode na podlagi ZPŠOIRSP. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila tožničina zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena.

7. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP. Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) ali ki je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

8. Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence do denarne odškodnine, tudi oprl. Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku zgoraj citiranega 2. člena navedenega zakona je torej tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. In prav to, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje, je v konkretnem primeru, med strankama sporno. Tožnica trdi, da je upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, ker ji po 1.a členu ZUSDDD pripada status izbrisanega.

9. Tretji odstavek 1.a člena ZUSDDD določa: „Za otroka, ki je že pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče, na istem naslovu kot tisti od staršev, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, v času od rojstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje oziroma do sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, o čemer se mu na prošnjo izda posebna odločba“.

10. Iz dikcije navedene zakonske določbe tako izhaja, da bi tožnica, kot otrok, ki je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, lahko vložila prošnjo za izdajo posebne odločbe o tem, da naj se zanjo šteje, da je imela v času od rojstva do sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, to je v času od 23. 10. 1995 do 24. 12. 1999, dovoljenje za stalno prebivanje. Kot navaja tožnica v tožbi, je takšno prošnjo tudi vložila, vendar je bila njena prošnja kot prepozna zavržena. Iz dikcije navedene zakonske določbe pa ne izhaja, da otrok, ki mu je bila izdana posebna odločba o dovoljenju za stalno prebivanje (ki je tožnica niti nima, ker je bila njena tovrstna prošnja zavržena) pridobi tudi status izbrisane osebe. Po presoji sodišča to ne izhaja niti iz namena ZUSDDD, ki v 1. členu določa pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD izbris iz registra stalnega prebivalstva ni določen kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, niti ne iz namena ZPŠOIRSP, ki v 1. členu ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki pa pravico do odškodnine pogojuje z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. V kolikor bi bil namen ZPŠOIRSP tak, da so tudi otroci izbrisanih upravičeni do odškodnine, potem bi bilo to v že citirani določbi 1. člena tega zakona, ki opredeljuje njegov namen, tudi tako določeno. Ker pa ZPŠOIRSP tega izrecno ne določa, je tožbeno stališče, da je tožnica za čas od rojstva do sprejema v državljanstvo RS, upravičena do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP, po presoji sodišča zmotno.

11. Po presoji sodišča je zato odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim), da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP in sicer, da ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi z vpogledom v uradne evidence, da je bila tožnica rojena dne 23. 10. 1995 in da zato dne 26. 2. 1992 ni mogla biti izbrisana. Ker torej tožnica ni bila izbrisana, to nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od pogojev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Oba upravna organa sta torej po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi pravilno odločila. Ker torej po presoji sodišča takšna interpretacija določb ZPŠOIRSP, za kakršno se zavzema tožnica, ni pravilna in ker po oceni sodišča ZPŠOIRSP zato, ker med upravičenci do odškodnine ne navaja tudi otrok izbrisanih staršev, ni protiustaven, prekinitev postopka po 156. členu Ustave RS zaradi ugotavljanja protiustavnosti določb ZPŠOIRSP po mnenju sodišča ni potrebna.

12. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.