Jedro

Sodnikova pomoč ne sme iti tako daleč, da bi se pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Kategorično stališče, da ima opustitev obveznosti sodišča, da razkrije svoje pravno naziranje, vedno za posledico kršitev pravice do izjave, bi lahko pomenilo, da stranka ne nosi nobene odgovornosti, da razmisli o možnih pravnih podlagah tožbenega zahtevka. Pravica do izjave je nedvomno kršena, če sodišče stranke ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti ni mogla predvideti.

Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošni družbeni konsenz.

Dela zahtevka, ki se nanaša na dobavljen material in dodatno popravilo, sodišče prve stopnje ni moglo presojati zgolj po 203. uzanci, temveč bi njegov temelj moralo iskati v zatrjevanem dogovoru med pravdnima strankama (in šele nato presojati, kakšen pomen ima dejstvo, da tožena stranka računov, v katerih so ta dodatna dela in dobave vsebovane, ni zavrnila). 203. Splošna uzanca za blagovni promet ne more služiti kot materialno pravna podlaga za odločitev o vprašanju, ali so bile storitve, katerih plačilo v tem sporu vtožuje tožnica, naročene. Poleg tega za podjemne pogodbe, kakršna je obravnavana Pogodba o vzdrževanju, Splošne uzance za blagovni promet tudi niso uporabljive.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10444/2013 z dne 21. 6. 2013 v 1. točki izreka delno razveljavi za znesek 346,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 124,80 EUR od 17. 11. 2012 do plačila in - od zneska 222,00 EUR od 19. 1. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v preostalem delu 1. točke in v 2. točki izreka sodbe), se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 47,12 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10444/2013 z dne 21. 6. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi (1. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 941,35 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov kršitev določb 214. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP), kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS(2) (v nadaljevanju URS), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, naj izvede s strani tožene stranke predlagane dokaze za dokazovanje trditev, da tožeča stranka njenih pogodbenih obveznosti ni izpolnila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo devetih računov, katere je izdala na podlagi Pogodbe o vzdrževanju računalniške opreme (računalnika in programov). To sta tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec sklenili 3. 1. 2006 in v njej dogovorili obseg vzdrževanja (1.1. in 2.1. točka Pogodbe) ter mesečno pavšalno plačilo v višini 450,00 EUR brez DDV, ki se usklajuje z rastjo drobnoprodajnih cen v RS za preteklo leto (3. točka Pogodbe).

6. Tožena stranka se je zahtevku upirala s trditvijo, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala v celoti (ni zagotavljala redne kontrole delovanja komunikacijske opreme in omrežja naročnika, svetovanja v zvezi s posodobitvami, popravil računalniške opreme, telefonske pomoči, prostora za elektronsko pošto). Temu vsled je (kot zatrjevano) tožečo stranko v juniju 2012 tudi pozvala, naj ji specificira račune, da bo lahko preverila, kaj ji tožnica sploh zaračunava, pa tega slednja ni želela storiti (izgovarjala se je le na pavšalni pogodbeni znesek). Ostale storitve, katere tožeča stranka je izvajala, pa je tožena stranka ocenila največ na 2-3 ure mesečno in uveljavljala znižanje plačila na 1/5 oziroma 3/10 pogodbene vrednosti.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo z nosilnimi razlogi, da tožena stranka sploh ni navedla posameznih dogodkov oziroma datumov ter ostalih podatkov, ki bi kazali na zatrjevano neizpolnjevanje obveznosti tožeče stranke po Pogodbi (tega ni storila niti po tem, ko ji je sodišče prve stopnje skladno s 1. odstavkom 286. a člena ZPP naložilo, da v roku 30 dni odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, vloženo na naroku dne 5. 9. 2014, ki je vsebovala tudi listinske dokaze od A 19 do A 49), da je tožeča stranka (kljub temu) na njene pavšalne navedbe odgovorila in za svoje trditve predložila tudi dokaze ter iz razloga, ker teh trditev in dokazov tožena stranka ni ovrgla, slednje štelo za priznane.

8. Tovrstnim zaključkom se - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Najprej pa pojasnjuje, da je vlogo z dne 4. 9. 2014, katero jo na naroku za glavno obravnavo dne 5. 9. 2014 v spis vložila tožeča stranka, sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

9. Iz zapisnika naroka z dne 5. 9. 2014 namreč izhaja, da sta se pri razglasitvi predmeta obravnavanja za tožečo stranko zglasila tako pooblaščenec A. kot tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke B.B. ter da je slednji pooblastilo za zastopanje odvetniku A. dal na zapisnik. Zakaj tožena stranka smatra, da takšno pooblastilo ni veljavno, niti na naroku dne 14. 11. 2014 niti pritožbeno ni pojasnila, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za veljavno (kar je pravilno), saj pooblaščencu ni naložilo, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 198. člena ZPP). Zakoniti zastopnik, ki je bil na naroku dne 5. 9. 2014 ves čas navzoč, pa je navsezadnje s konkludentnim ravnanjem pravdna dejanja pooblaščenca A. (na tem naroku) odobril, zaradi česar bi tudi v primeru, ko bi prvostopenjsko sodišče štelo, da pooblastilo, dano na zapisnik, ni veljavno, opravljana pravdna dejanja ohranila svojo veljavo. Sicer pa bi trditev, ki jo uveljavlja v obravnavani pritožbi, tožeča stranka morala podati že na samem naroku dne 5. 9. 2014 (286b. člen ZPP), ne pa šele na naslednjem. Vsi ostali pritožbeni očitki v zvezi z odobritvijo dejanj na naroku dne 14. 11. 2014, veljavnostjo odobritve in nepravilnim sklicevanju sodišča prve stopnje na sporno vlogo z dne 4. 9. 2014 so zato brezpredmetni.

10. Vsled tako obrazloženega pa po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče toženi stranki tudi ni kršilo ustavnega procesnega jamstva enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.(3) Niti toženi stranki ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem s tem, ko ji na naroku za glavno obravnavo dne 5. 9. 2014 ni podalo usmerjenih napotkov v zvezi s tem, o katerih dejstvih naj se izjasni oziroma na katere navedbe tožeče stranke naj konkretno odgovori. Četudi je namreč sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je toženi stranki skladno s 1. odstavkom 286a. člena ZPP naložilo, da naj v roku 30 dni odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, je tožena stranka za rok za odgovor na prejeto vlogo prosila sama. Sodišče prve stopnje ji ga je torej zgolj odobrilo oziroma dodelilo. To pomeni, da se je tožena stranka svoje dolžnosti, katero ji nalaga 212. člen ZPP, nedvomno zavedala. Še posebej, ker v obravnavanem gospodarskem sporu nastopa po pooblaščencu (zaradi česar sodišče prve stopnje usmerjenih napotkov niti ne bi smelo dati, saj bi se na ta način lahko porušila delitev dela med posameznimi subjekti v okviru pravosodnega sistema).(4) Ta pa je očitno ocenil, da je trditvenemu bremenu v zvezi z zahtevkom po znižanju plačila zadostil. Svoje napake vsled obrazloženega ne more prevaliti na sodišče prve stopnje in se sklicevati na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo.

11. Na pripravljalno vlogo tožeče stranke v roku, kot ji ga je postavilo sodišče prve stopnje, tožena stranka torej brez dvoma ni odgovorila (čeprav se je z njeno vsebino seznanila oziroma je za to imela možnost). Ker je tožeča stranka v tej vlogi sama nakazala, kakšno je njeno (tudi materialno pravno) pojmovanje obravnavanega spora (da se je tožeča stranka zavezala naročnikom dati na razpolago določene kapacitete, da višina pavšala ni odvisna od dejanske količine opravljenih storitev itd., list. št. 88, 89), pa tudi opozorilo na naroku dne 14. 11. 2014 ni bilo potrebno. Tožena stranka bi morala računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente tožeče stranke. Sodnikova pomoč namreč ne sme iti tako daleč, da bi se pretvoril v odvetnika stranke, s čimer bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Kategorično stališče, da ima opustitev obveznosti sodišča, da razkrije svoje pravno naziranje, vedno za posledico kršitev pravice do izjave, bi namreč lahko pomenilo, da stranka ne nosi nobene odgovornosti, da razmisli o možnih pravnih podlagah tožbenega zahtevka. Pravica do izjave je nedvomno kršena, če sodišče stranke ne seznani s pravnim vidikom zadeve, ki ga ob potrebni skrbnosti, ni mogla predvideti,(5) česar pa sodišču prve stopnje v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče očitati. Ni namreč mogoče spregledati, da ima tožena stranka v obravnavnem primeru kvalificiranega pooblaščenca, ki je prav tako merilo sodnikovega dolžnega ravnanja.

12. Pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 4. 9. 2014 je skladno z vsem predhodno obrazloženim sodišče prve stopnje torej pravilno upoštevalo. Glede na zavzeto stališče v njej (in dopolnitvi tožbe), katerega je sodišče prve stopnje sprejelo, pa bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka morala obveznosti, za katere je zatrjevala, da jih tožeča stranka ni izpolnjevala, konkretizirati v bistveno večji meri.(6) Ni namreč res, kar izpostavlja pritožba, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji trdila, da tožnica njenih obveznosti po Pogodbi ni izpolnila in da takšna trditev pomeni, da tožnica ni izpolnila nobene od njenih obveznosti po Pogodbi, in sicer v celotnem vtoževanem obdobju. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno navedla, za katere storitve smatra, da jih tožnica ni opravljala (nato pa jih nekaj dodala še v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2014), vendar to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča (glede na naravo same storitve in v pogodbi določeno obveznost plačila po pavšalu) za ugovor, na podlagi katerega bi lahko dosegla znižanje plačila za celotno vtoževano obdobje, ne zadostuje (niti ni toženka trdila, da je o neizpolnjevanju obveznosti tožečo stranko kdajkoli obvestila - 635. člen OZ).

13. Tožena stranka bi namreč (v zvezi z zatrjevanimi neopravljenimi storitvami) morala pojasniti, v katerih mesecih tožeča stranka ni opravila redne kontrole (sicer navaja, da je bila tožeča stranka redno kontrolo dolžna opraviti enkrat mesečno, ne pove pa, kdaj je ni opravila) in za koliko je njena storitev zato manj vredna. Morala bi pojasniti, katerih nasvetov in v zvezi s katerimi posodobitvami ji ni dala, prav tako tudi, v katerih mesecih; kdaj tožeča stranka ni reagirala na poziv tožene stranke za popravilo računalniške opreme in za kakšno napako je šlo itd. Enako tudi, kdaj točno je ugotovila, da ji tožnica ni zagotavljala ustreznega prostora za elektronsko pošto. Navedla tudi ni, kdaj je tožečo stranko pozvala k opravi zatrjevanih manjkajočih del. 14. Ker teh pojasnil ni podala, pa tožeča stranka - na katero se je prevalilo dokazno breme - tudi ni mogla vedeti, za kateri dogodek in za kateri mesec tožena stranka zatrjuje, da ga tožnica ni opravila. Vseh opravljenih storitev ji namreč ni bilo potrebno izkazati, saj tožena stranka ni trdila, da tožnica ni opravila nobene dolžne storitve, niti da storitev, za katere ji sicer očita, da jih ni opravljala, ni opravljala v nobenem izmed mesecev, za katere tožnica zahteva plačilo. Njen pavšalni ugovor v zvezi z znižanjem plačila je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo in se v celoti oprlo na trditve in dokaze, katere je tožeča stranka posredovala v vlogi z dne 4. 9. 2014 (in katere je povzelo v 6. točki obrazložitve). Negativnih dejstev, za katere pritožnica trdi, da so bili dokazno podprti in da je zaradi opustitve njihove izvedbe dejansko stanje zmotno ugotovljeno, namreč ni mogoče dokazovati.

15. Pritožba pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da dejstva, ki jih sodišče prve stopnje šteje za splošno znana (da si elektronski naslov na strani Google lahko odpre vsakdo brezplačno, da so posodobitve operacijskega sistema brezplačne in se izvajajo samodejno, da se back-upi podatkov izvajajo samodejno) to niso. Splošno znana so namreč le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošni družbeni konsenz.(7) Navedena dejstva pa po oceni pritožbenega sodišča te kvalitete nimajo.

16. Kljub temu sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko je zgoraj omenjena dejstva štelo za splošno znana, ni kršilo toženkine pravice do obravnavanja pred sodiščem niti ni zaradi tega zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Pavšalne toženkine ugovore o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti je namreč zavrnilo že iz razloga, ker so bili ti nespecificirani oziroma ker je tožničine navedbe in dokaze iz pripravljalne vloge z dne 4. 9. 2014 (s katerimi je na te pavšalne ugovore odgovorila) štelo za neprerekane.

17. Končno pa pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo Splošnih uzanca za blagovni promet (Uradni list FLRJ, št. 15/54). Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Po 12. členu OZ se namreč v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama, upoštevajo za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov. Dela zahtevka, ki se nanaša na dobavljen material in dodatno popravilo, sodišče prve stopnje torej ni moglo presojati zgolj po 203. uzanci (kot to izhaja iz 11. točke obrazložitve), temveč bi njegov temelj moralo iskati v zatrjevanem dogovoru med pravdnima strankama (in šele nato presojati, kakšen pomen ima dejstvo, da tožena stranka računov, v katerih so ta dodatna dela in dobave vsebovane, ni zavrnila). 203. Splošna uzanca za blagovni promet ne more služiti kot materialno pravna podlaga za odločitev o vprašanju, ali so bile storitve, katerih plačilo v tem sporu vtožuje tožnica, naročene. Poleg tega za podjemne pogodbe, kakršna je obravnavana Pogodba o vzdrževanju, Splošne uzance za blagovni promet tudi niso uporabljive, kot pravilno opozarja pritožnica.

18. Temelj zahtevka za ta del vtoževane terjatve je tožena stranka izrecno prerekala. Na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 29. 4. 2014, da je pravni posel, na podlagi katerega so bili izstavljeni vsi vtoževani računi tožeče stranke, Pogodba o vzdrževanju računalniške opreme, je namreč odgovorila, da ni jasno, kaj predstavljajo tiste postavke na vtoževanih računih, ki presegajo znesek mesečne pogodbene vrednosti 450,00 EUR + DDV, da prereka, da bi tožeča stranka opravila dodatne storitve oziroma da tožeča stranka dodatnih del, ki jih vsebujeta računa št. 2 z dne 9. 1. 2013 in račun št. 116/12 z dne 5. 11. 2012, ni opravila oziroma jih je opravila kvečjemu samovoljno, brez vednosti in soglasja tožene stranke ter z namenom zaslužka in ne zato, ker bi bila ta dela nujna. Do teh trditev se tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2014 ni opredelila.

19. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova dodatnih del in dobav pa bi po presoji pritožbenega sodišča to morala storiti. Tožeča stranka bi morala odgovoriti na navedbe tožene stranke in pojasniti, kdaj je prišlo do soglasja volj za dobavo materiala in opravo dodatnih del (12. člen OZ) oziroma kdaj je tožena stranka to naročila, če je bila podlaga v sklenjeni Pogodbi o vzdrževanju, pa bi se morala tožeča stranka sklicevati na ustrezno pogodbeno določilo. Ker tega ni storila, je tožbeni zahtevek v tem delu ostal nesklepčen, sodišče prve stopnje pa mu je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno ugodilo. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 346,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 124,80 EUR od 17. 11. 2012 do plačila, od zneska 222,00 EUR pa od 19. 1. 2013 dalje do plačila - zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem nespremenjenem delu (v preostalem delu 1. točke in v 2. točki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21. Ker tožeča stranka (po delni spremembi prvostopenjske sodbe) ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (6,4 %) in zaradi tega dela tudi niso nastali posebni stroški, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka. Pritožbo je v tem delu zato zavrnilo in kot že obrazloženo, sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

22. So pa zaradi tega dela zahtevka nastali posebni stroški v postopku s pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na sledeč način: nagrado za pritožbo (tarifna št. 3210) v višini 350,40 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tarifna št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Odvetniški stroški tožene stranke tako znašajo 451,89 EUR. Tem je pritožbeno sodišče dodalo še stroške sodne takse v znesku 285,00 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 736,89 EUR, glede na dosežen uspeh (6,4 %) pa ji mora tožeča stranka povrniti 47,12 EUR, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

23. Pritožbeno sodišče je namreč zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, saj ta za rešitev obravnavane pritožbe ne predstavlja potrebnega stroška (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS/I, št. 33/91, Uradni list RS, št. 42/97 - UZS68, 66/00 - UZ80, 24/03 - UZ3a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 in 47/13. Op. št. (3): Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Op. št. (4): N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 593. Op. št. (5): N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 592. Op. št. (6): Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja le, da dejstva, da bi morala toženka bolj specificirano navesti, česa tožnica ni opravljala, tudi izostanek te vloge tožeče stranke ne bi spremenil. Gre namreč za specifično naravo storitev tožeče stranke.

Op. št. (7): J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 374.