Jedro

Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da so bile kršene določbe ZDCOPMD, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel tožnik med delom odmore in počitke, saj iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi jih imel. V primeru izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na trditve v tožbi. Ker trditve v tožbi v predmetni zadevi niso v neskladju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (sklepčna tožba), je sodišče prve stopnje pravilno izdalo ugodilno zamudno sodbo v zvezi z vtoževanim plačilom nadur.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nadur plačati ustrezne neto zneske od navedenih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo odvod davkov in prispevkov od navedenih bruto zneskov (II. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov za delovno dovoljenje v višini 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi o pravilnosti vročitve tožbe. Navaja, da ni prejela obvestila vročevalca, v katerem bi bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik dvigniti pisanje, zato se ni mogla seznaniti z dejstvom, da mora dvigniti pošiljko oziroma da lahko nastopi fikcija vročitve, če sodnega pisanje ne bo prevzela. Navaja, da je tožena stranka veliko podjetje, ki vsak dan prejme večje število poštnih pošiljk, na istem naslovu pa imajo sedež še z njo povezane družbe. Pove, da pošiljke za vse navedene družbe prevzema A.A.. Trdi, da zaradi neprejema obvestila ni vedela, da ji je bila sodna pošiljka s tožbo vročena s fikcijo po poteku 15-dnevnega roka. Navaja, da je 3. 6. 2019 vročevalec toženi stranki v roke (in ne v poštni nabiralnik) izročil večje število pošiljk, ki jih je prevzela s svojim podpisom. Prepričana je bila, da je med drugim podpisala tudi prevzem sporne sodne pošiljke s tožbo ter da je to dan vročitve tožbe. Navaja, da je vročevalec ni opozoril, da je ena izmed pošiljk vročena s fikcijo. Pove, da je tudi svoji pooblaščenki povedala, da je pošiljko prejela 3. 6. 2019. Navaja, da je bil rok za odgovor na tožbo zamujen zaradi kršitve pravil ZPP, saj ta določa, da se tožbe strankam vročajo osebno, navedena pošiljka pa ji je bila vročena s fikcijo, o čemer ni bila obveščena in je ni mogla prevzeti. Zatrjuje kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da ni imela možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in učinkovitega varstva svojih pravic. Poudarja, da če bi vročevalec sodno pošiljko toženi stranki vročil takoj naslednji dan po nastopu fikcije (in ne šele tretji dan), ne bi zamudila roka za odgovor na tožbo. Zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče prve stopnje pri izračunu nadur ni upoštevalo Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev, ki določa, kaj je vključeno v delovni čas. Poudarja, da se odmori, čas počitka in čas razpoložljivosti ne vštevajo v delovni čas. Navaja, da iz lastnoročnih zapiskov tožnika, ki so bili priloženi tožbi, jasno izhaja, da so obvezni počitki všteti v delovni čas, saj je delovni čas zapisan nepretrgoma od začetka do zaključka dela posameznega delovnega dne. Zatrjuje, da tožnik ni skladno z zakonskimi določbami vodil evidence, saj ni mogoče, da bi delal neprekinjeno 11 ali 14 ur. Trdi, da so dejstva v tožbi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Dalje zatrjuje, da je tožniku sodišče prve stopnje prisodilo več, kot mu pripada po zakonu, kar je v nasprotju s prisilnim predpisom in moralnim načelom. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno opravilo izračun nadur brez pomoči izvedenca, čeprav ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za izračun nadur. Poudarja, da je tožnik delal v neenakomernem delovnem času, česar sodišče prve stopnje pri izračunu nadur ni upoštevalo in je vse ure, ki so presegale mesečni fond štelo kot nadure. Sklicuje se na plačilne liste tožnika, iz katerih je razvidno, da mu je izplačevala plačo glede na dejansko število delovnih ur v posameznem mesecu in ne povprečnega števila mesečnih ur. Po njenem mnenju je splošno znano, da se v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa nadure poravnajo s primanjkljajem ur delavca v drugih mesecih glede na referenčno obdobje (ponavadi enega leta). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotovljene nadure ustrezno poračunati s primanjkljajem ur iz mesecev, ko tožnik ni dosegel ustreznega števila delovnih ur (avgust in december 2016 ter januar 2017). Dalje še zatrjuje, da je tožniku poleg osnovne plače izplačala še 17.814,00 EUR, kar izhaja iz lastnoročnega seznama, na katerem se je tožnik ob prejemu vsakega zneska podpisal. Glede na navedeno meni, da tožniku ne dolguje ničesar več, saj je ob prenehanju delovnega razmerja na seznamu s podpisom potrdil zapis, da do njega tožena stranka nima več obveznosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del delne zamudne sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev določb postopka, ki se uveljavljajo v pritožbi (zlasti iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vročitev pisanja s tožbo skladna z določbo 142. člena ZPP. Na pravilnost vročitve s fikcijo ne vpliva, da naj tožena stranka ne bi prejela obvestila o sodnem pisanju, saj tožena stranka sama priznava, da ji je bilo pisanje 3. 6. 2019 izročeno na poslovnem naslovu. Na pravilnost vročitve ne more vplivati trditev, da naj pošiljka ne bi bila puščena v hišnem predalčniku, temveč naj bi bila izročena v roke osebi, ki je pri toženi stranki na navedenem naslovu pooblaščena za sprejem pošte. Prav tako ni odločilno, da je bila pošiljka s tožbo in poziv k odgovoru toženi stranki izročena hkrati z drugimi pošiljkami, za katere je morala pooblaščena oseba podpisati prejem. Tožena stranka kot gospodarski subjekt mora v okviru skrbnosti, ki se zahteva od udeležencev na trgu, ustrezno urediti svoje notranje poslovanje glede prejema in evidentiranja poštnih pošiljk (zlasti sodnih pisanj). Ob ustrezno skrbnem ravnanju osebe, pooblaščene za sprejem pisanj pri toženi stranki, bi tožena stranka morala vedeti, katera pisanja je 3. 6. 2019 prevzela (s podpisom), katera pa so ji bila zgolj izročena po poteku 15-dnevnega roka, torej so bila vročena s fikcijo, ter posledično, od kdaj dalje šteje rok za odgovor na tožbo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, je torej pravilna, pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka pa neutemeljene.

7. Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zato so odločilna dejstva v tem sporu lahko le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na podlagi teh dejstev izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati zahtevane zneske plačila za nadure skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Z navedbami, da bi moralo pri izračunu nadur sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke ter upoštevati odmore, počitke in čas razpoložljivosti, delo tožnika v neenakomernem delovnem času ter prejeta plačila v skupnem znesku 17.814,00 EUR, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega razloga zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se do teh trditev zato ne opredeljuje.

9. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da so dokazi, ki jih je predložil tožnik, v nasprotju z njegovimi trditvami. Tožnik je namreč zatrjeval, da je vsak dan delal določeno število ur, brez odmorov, počitkov oziroma časa razpoložljivosti, nič drugače pa ne izhaja iz njegovih evidenc. Vprašanje dejanskega stanja je, ali je tožnik evidence vodil skladno z Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl. – ZDCOPMD). Trditev tožnika, da je vsak dan delal neprekinjeno 11 do 14 ur ni v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, kar smiselno zatrjuje tožena stranka v pritožbi s trditvijo, da ni mogoče, da bi vsak dan delal neprekinjeno toliko časa.

10. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku iz naslova nadur prisodilo višji znesek, kot bi mu šel na podlagi prisilnih predpisov in moralnih načel. Tega tožena stranka razen z nestrinjanjem z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje ni konkretizirala. Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da so bile kršene določbe ZDCOPMD, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel tožnik med delom odmore in počitke, saj iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi jih imel. V primeru izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na trditve v tožbi. Ker trditve v tožbi v predmetni zadevi niso v neskladju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (sklepčna tožba), je sodišče prve stopnje pravilno izdalo ugodilno zamudno sodbo v zvezi z vtoževanim plačilom nadur. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi delal v neenakomernem delovnem času, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi upoštevalo določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) o upoštevanju polnega delovnega časa kot povprečne delovne obveznosti v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev (sedmi odstavek 148. člena ZDR-1).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.