Jedro

Glede na to, da je tožnik v tožbi uveljavljal tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal izvedbo dokazov, sodišče ni imelo podlage za odločanje na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.7.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K. z dne 28.10.1999, s katero je ta v postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja ter plačevanja davka od dobička pravnih oseb ter prometnega davka za leto 1998, tožniku naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb od osnove 9.002.912,59 SIT, po stopnji 25 %, v višini 2.250.728,15 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dne 1.5.1999 do dneva plačila (I/1), razlike višine akontacije, ki je nastala zaradi spremembe davčne osnove za že dospele obroke akontacij za mesece od januarja do septembra 1999, od osnove 750.242,72 SIT oziroma za vsak dospeli mesec po 187.560,68 SIT v višini 1.688.640,12 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila (I/2) ter prometnega davka po tarifni št. 1 Tarife davka od prometa storitev po stopnji 6,5 %, od osnove v višini 20.659.684,43 SIT, v skupni višini 1.342.879,50 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila (II/1). V III. točki je odločil, da je tožeča stranka dolžna izvršiti to odločbo ter odpraviti ugotovljene nepravilnosti v točkah I/1, I/2 in II/1 v roku 30 dni od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Po preteku 30 dnevnega roka se bodo obveznosti prisilno izterjale. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke, ki je svojo odločitev oprla na določbe 100., 201. in 206. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96-odl. US, 87/97, 35/98-odl. US, 82/98 in 91/98, ZDavP) ter na določbo 35. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 9/92, 12/93, 71/93, 16/96, 18/96, 75/96, 45/97, 57/97, 3/98, 7/98, 24/98, 35/98, 39/98, 56/98, 89/98 in 1/99, ZPD). Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene in v obrazložitvi navedlo, da ima davčni organ ob izvrševanju davčne kontrolne funkcije na podlagi določbe 39. člena ZDavP možnost, da ob dejanskem stanju, ki ustreza zakonsko predpisanim pogojem, uporabi za določitev davčne osnove cenitveno metodo. V obravnavani zadevi so bili zaradi netočno in pomanjkljivo vodenih evidenc podatki o prometu v poslovnih knjigah vsebinsko napačni, navedeno pa je imelo za posledico, da so bili v davčnem obračunu izkazani prihodki nesorazmerni z izkazanimi odhodki, tožeča stranka pa za te ugotovitve ni navedla opravičenih razlogov. Zato je bila po presoji sodišča prve stopnje odločitev davčnega organa, da bo davčno osnovo ugotovil z oceno, pravilna in zakonita. Presodilo je tudi, da se je davčni organ pri oceni davčne osnove pravilno oprl na podatke tožeče stranke o sestavi posameznih jedi. Zato je ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na nerealno ocenjene prihodke od prodaje hrane in pijač, zavrnilo kot pavšalne. Tožbeni ugovor v zvezi z razmerjem med malicami in samostojnimi jedmi (70 : 30) je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je nepravilno pritrdilo toženi stranki, ki ni ponudila empiričnega izračuna za svoje ugotovitve, da znaša razlika prihodkov 20.659.694,00 SIT. Tožena stranka je le navedla, da je do takšnega izračuna prišla na podlagi nabavnih vrednosti hrane in pijače in na osnovi kalkulacije na podlagi sestave posameznih artiklov, ni pa svoje odločitve podprla z ustreznimi izračuni, z vsemi vhodnimi podatki in uporabljeno metodo. Pripominja, da za pravilni izračun ni potrebna samo sestava artikla, temveč je pomembna tudi količina. Le na podlagi količine je mogoče pravilno izračunati število porcij.

Zaradi navedenega se odločba tožene stranke ne more preizkusiti.

Uporaba metode cenitve davčne osnove pomeni izjemo od splošnega pravila, vse izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Zato bi tožena stranka metodo cenitve lahko uporabila le v omejenem obsegu, kjer ustreznih podatkov ni bilo mogoče razbrati iz poslovnih knjig. Tako pa je tožena stranka z uporabo navedene metode ustvarila fiktivni prihodek, ki ga tožeča stranka ni nikdar ustvarila. Sodišče prve stopnje je nepravilno, kot tožbeno novoto, zavrnilo ugovor glede razmerja med malicami in kosili. Iz predložene rekapitulacije prometa za obdobje od 1.1.1998 do 31.12.1998 bi bilo mogoče ugotoviti, da znaša pravilno razmerje 70:30, ne pa, kot ga je ocenila tožena stranka, 50:50. Predložena listinska dokumentacija je bila napačno presojena, zato bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Že v tožbi je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika, in da sodišče odloči po izvedenem dokaznem postopku. Sodišče predlogu ni sledilo in je svojo odločitev sprejelo na seji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zahtevala zaslišanje zakonitega zastopnika A.A. in predlagala, da sodišče izvede dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Predlagala je, da glede na sporno dejansko stanje, sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja ugovor zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na seji.

Po določbi 2. odstavka 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.

Glede na to, da je tožnik v tožbi uveljavljal tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal izvedbo omenjenih dokazov, kar vse kaže na spornost dejanskega stanja, sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni imelo podlage za odločanje na seji.

Tudi o predlaganih dokazih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi se glede na določbo 287. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja, moralo.

Ker ni bila opravljena glavna obravnava, je sodišče prve stopnje v škodo tožnika kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oziroma načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja. Kontradiktornost se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih in dejanskih vprašanj in tudi o navedbah nasprotne strani. Ker tožniku takšna možnost ni bila dana, je po presoji pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS, saj je navedena kršitev postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.