Jedro

Dolžnikov dolžnik sicer načeloma v postopku zavarovanja nima statusa udeleženca postopka. Iz vsebine predlagane in izdane začasne odredbe pa je razvidno, da je dolžnikov dolžnik dejansko obravnavan kot dolžnik, zato mu je treba priznati pravni interes za odgovor na tožbo v tem postopku.

Pravilna identifikacija dolžnika, ki mora vsebovati tudi naslov oziroma sedež stranke, je dolžnost stranke in ne sodišča. Čim je sodišče na podlagi obvestila nemškega sodišča, da je v upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe navedeni naslov neznan in da naslovnika ni mogoče najti, ugotovilo, da dolžnik, kot je naveden v predlogu za izdajo začasne odredbe, ne obstaja, je imelo podlago za izdajo sklepa, v katerem je upnika pozvalo, naj pravilno označi dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik je dolžan dolžnikovemu dolžniku povrniti 172,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep, s katerim je izdalo začasno odredbo opr. št. Zg 22/2009 z dne 22.5.2009 in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je dolžnikov dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Potem, ko je prvostopenjsko sodišče po predlogu upnika izdalo začasno odredbo, jo je skušalo skladno z Uredbo ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah preko nemškega sodišča vročati dolžniku na naslov v Nemčiji, ki ga je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel upnik. Že v sklepu z dne 1.12.2009, s katerim je sodišče upnika pozvalo, naj pravilno označi dolžnika, je prvostopenjsko sodišče upnika seznanilo, da vročitev sklepa o izdaji začasne odredbe, upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe in sklepa sodišča s pozivom dolžniku, da si postavi pooblaščenca za sprejemanje pisanj v RS ni bila uspešna, ker je od pristojnega sodišča A. M. ZR Nemčija prejelo obvestilo, da vročitev dolžniku ni bila opravljena, ker je naslovnik neznan in ga ni mogoče najti. Upnik zato v pritožbi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču nevročitev navedenega obvestila nemškega sodišča, da bi se do njega lahko opredelil. Z vsebino navedenega obvestila nemškega sodišča je prvostopenjsko sodišče upnika seznanilo s sklepom z dne 1.12.2009, tega obvestila pa mu sodišče ni bilo dolžno vročati, tako kot stranki sodišče ne vroča niti obvestila slovenske pošte, če vročitve slednja ni opravila. Stranka ima namreč vselej možnost vpogleda v spis in s tem tudi do vpogleda obvestila o neuspešnem vročanju. Z nevročitvijo obvestila nemškega sodišča torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve.

Pravilna identifikacija dolžnika, ki mora vsebovati tudi naslov oziroma sedež stranke, je po 2. odstavku 105. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnost stranke in ne sodišča. Čim pa je sodišče na podlagi obvestila nemškega sodišča, da je v upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe navedeni naslov neznan in da naslovnika ni mogoče najti, ugotovilo, da dolžnik, kot je naveden v predlogu za izdajo začasne odredbe, ne obstaja, je torej imelo podlago za izdajo sklepa z dne 1.12.2009, v katerem je upnika pozvalo, naj pravilno označi dolžnika, v 1. odstavku 108. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 81. člena ZPP.

Upnik v pritožbi ne navaja, da je skušal v Nemčiji pridobiti potrebne podatke o dolžniku. Neutemeljeno iz razlogov, navedenih zgoraj, pa svojo dolžnost pridobitve teh podatkov prevaljuje na prvostopenjsko sodišče, ki naj bi podatke o dolžniku preverilo v javnem registru podjetij v Z. R. Nemčiji. Čim pa gre za javni register, ni videti razumnega razloga, da ti podatki ne bi bili dostopni upniku, na kar pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo dolžnikov dolžnik. Tako se pokaže, da upnik ni imel utemeljenih razlogov za neizpolnitev sklepa z dne 1.12.2009. Ker po tem sklepu ni postopal, je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za razveljavitev sklepa o izdaji začasne odredbe opr. št. Zg 22/2009 z dne 22.5.2009 in za zavrženje upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe v 5. odstavku 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške. Dolžnikov dolžnik sicer načeloma v postopku zavarovanja nima statusa udeleženca postopka. Iz vsebine predlagane in izdane začasne odredbe pa je razvidno, da je dolžnikov dolžnik dejansko obravnavan kot dolžnik, zato mu je treba priznati pravni interes za odgovor na tožbo v tem postopku. Po 3. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ je mogoče izdati začasno odredbo s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ob istočasni prepovedi dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi. Z upnikovo predlagano začasno odredbo pa dolžniku ni bilo prepovedano sprejeti stvari ali razpolagati z njimi. Le za primer, če je dolžniku naložena opustitev določenih ravnanj, je mogoče po 2. odstavku 226. člena v zvezi z 227. členom ZIZ dolžniku (in ne dolžnikovemu dolžniku) izreči denarno kazen za primer, če dolžnik ravna v nasprotju s tem, da mora nekaj opustiti. V upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe pa naj bi se le dolžnikovemu dolžniku prepovedala izročitev dvajsetih palet sladkorja dolžniku ali tretji osebi po dolžnikovem predlogu in v primeru te kršitve dolžnikovemu dolžniku izrekla denarna kazen v višini 2.000,00 EUR, ki naj bi se izvršila z rubežem premičnin na sedežu dolžnikovega dolžnika. Upnik je torej s predlagano začasno odredbo dejansko dolžnikovega dolžnika spremenil v dolžnika. Čim pa je tako, je dolžnikovemu dolžniku treba priznati pravni interes za to, da si izpodbijani sklep (s katerim je bil razveljavljen sklep o začasni odredbi in zavržen upnikov predlog za izdajo začasne odredbe) v pritožbenem postopku potrdi. Pritožbeno sodišče je zato njegove stroške odgovora na pritožbo presodilo kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in mu priznalo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo 140,00 EUR, za materialne stroške (tiskovine in poštnino) priglašenih 4,00 EUR ter 20% DDV, skupno 172,80 EUR. Pritožbeno sodišče pa mu ni priznalo sodne takse za odgovor na pritožbo, ker ni izkazano, da jo je plačal. Od priznanih stroškov pa gredo dolžnikovemu dolžniku za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).