Jedro

Podana je bistvena kršitev določb postopka, če odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke ter odpravilo sklep o plačilu pristojbine tožene stranke z dne 21.12.2001, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka kot imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc oziroma radijskega dovoljenja za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki ..., za leto 2001 dolžna plačati pristojbino v znesku 4.875.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, po katerih tožena stranka za izračun pristojbine ne bi smela uporabiti določb Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99, v nadaljevanju Uredba). Nadalje navaja, da na podlagi izpodbijanega sklepa ne more presoditi, ali je bila Uredba pravilno uporabljena ter, ali je izračun tožene stranke o višini pristojbine pravilen, kar je v obravnavanem primeru med strankama sporno. Iz izpodbijanega sklepa ne more presoditi, na kakšni podlagi je bil izračunan faktor D2 v višini 6,50 ter, kaj je bilo v zvezi s tem upoštevano. Pri določitvi načina izračuna višine pristojbine gre sicer pretežno za strokovno-tehnična vprašanja, vendar po mnenju sodišča prve stopnje s tem upravni organ ni odvezan obveznosti, da svojo odločitev obrazloži v taki meri, da lahko njen naslovnik preizkusi njeno pravilnost. Tožena stranka bi morala v izpodbijanem sklepu natančneje obrazložiti, po kakšni metodi je izračunala faktor D1, še zlasti pa faktor D2, saj bi bila le na tak način varovana ustavna pravica do pravnega sredstva. Ker zaradi pomanjkljive obrazložitve sodišče ni moglo preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, jo je odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala svojo odločitev tako obrazložiti, da bo varovana pravica tožeče stranke do pravnega sredstva.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nepravilnosti v faktorju D1, je s tem storilo kršitev določb postopka, saj je odločalo izven meja tožbenega zahtevka. Glede zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka navaja, da je tožeči stranki znan rezultat in formula za izračun. V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da se pristojbina plačuje za radijsko dovoljenje na oddajni točki ... V radijskem dovoljenju so vsebovani podatki, iz katerih je razvidno (lokacija antene in oddajni kot), katera mestna območja pokriva oddajnik. Tožena stranka ne šteje za potrebno, da bi v izpodbijanem sklepu ponavljala podatke iz pravnomočnega radijskega dovoljenja. Podatek območja pokrivanja je za tožečo stranko bistvenega pomena in ji je znan že od samega začetka postopka izdaje radijskega dovoljenja. V konkretnem primeru predmetni oddajnik pokriva mestni občini ... in ..., katerih zmnožek da rezultat 6,5 (5x1,3=6,5). Glede na 4. odstavek 36. člena ZUS sme sodišče odločiti o stvari brez spisov šele, če na ponovno zahtevo tožena stranka ne pošlje spisov, sodišče prve stopnje pa ni ponovno pozvalo tožene stranke, da mu pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico do pritožbe, saj je odločilo, da mora tožena stranka natančneje obrazložiti, po kakšni metodi je izračunala faktor D1, nikjer pa tega ni utemeljilo; storilo je kršitev po 2. odstavku 72. člena ZUS, ker je odločalo o faktorju D1 izven zahtevka tožeče stranke in ker ni ponovno pozvalo tožene stranke, da pošlje spise, zlasti pa radijsko dovoljenje, kot to določa 4. odstavek 36. člena ZUS, ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni preverilo, ali je tožeči stranki znano območje pokrivanja.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo izven tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in v sodbi ni odločilo o ničemer drugem. Očitek sodišču prve stopnje, da naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen. Ni dolžnost sodišča prve stopnje, da "preverja" pri tožeči stranki, ali so ji znane okoliščine določitve obveznosti-niti to ni bistveno za presojo zakonitosti sklepa. Bistveno je, kako je o območju pokrivanja (in s tem o obveznosti) odločil upravni organ. Ta je odločal na način, ki je znan njemu in v sklepu ni obrazložen v taki meri, da bi ga lahko ugotovila tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje. V svoji pritožbi tožena stranka navaja dejstva, ki bi jih morala navesti do konca postopka na prvi stopnje. V pritožbi navedena nova dejstva se ne smejo upoštevati, saj jih tožena stranka po lastni krivdi ni navedla v zakonitem roku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 50. člena Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/01, v nadaljevanju ZTel-1) se za dodeljene radijske frekvence plačuje letna pristojbina. Po določbi 3. člena Uredbe pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. Po določbi 5. člena Uredbe je višina pristojbine določena z zmnožkom števila točk (S) in vrednosti točke. V skladu z določbo 1. odstavka 9. člena Uredbe je število točk za televizijske radiodifuzne postaje S=300xD1xD2. Faktor D1 je po določbi 4. odstavka 9. člena Uredbe odvisen od površine področja, ki ga pokriva radiodifuzna radijska postaja, faktor D2 pa je glede na določbo 5. odstavka 9. člena Uredbe odvisen od pokrivanja mestnih območij.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Iz obrazložitve zadevnega sklepa, ki je v upravnem spisu, je razvidna formula, ki se po 9. členu Uredbe uporablja za določitev točk za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje, ter vrednost posameznih faktorjev D1 in D2. V zvezi z vrednostjo faktorja D1 je navedeno še, da je odvisen od površine, ki ga pokriva radiodifuzna postaja in je enak 10,00, ter je izračunan z računalniško aplikacijo CCRI, pri čemer so osnovni podatki aplikacije priporočilo ITU-R P.370-7 in mejne vrednosti v skladu z mednarodnimi sporazumi, programsko orodje ArcInfo, digitalni zemljevid Slovenije, podatki iz radijskega dovoljenja in podatki o referenčnih nivojih, glede na predpise, v zvezi z vrednostjo faktorja D2 pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navedla le, da je faktor D2 odvisen od pokrivanja mestnih območij in je enak 6,50. Takšna obrazložitev izpodbijanega sklepa po presoji pritožbenega sodišča ni v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, na kateri podlagi je bil opravljen izračun faktorja D2 niti ni razvidno, na kakšen način (metoda izračuna) je tožena stranka določila vrednost tega faktorja, pri čemer je to glede na citirani 9. člen Uredbe bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da na podlagi izpodbijanega sklepa ni mogoče presoditi, ali je bila Uredba pravilno uporabljena ter ali je izračun tožene stranke o višini pristojbine pravilen. Z razlago izračuna faktorja D2, kot ga je podala v pritožbi, pa tožena stranka ne more odpraviti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Svojo odločitev glede višine pristojbine v obravnavani zadevi je tožena stranka oprla na izračun, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ta predstavlja tudi dejansko podlago za njeno odločitev. Pritožbeni ugovori, da so tožeči stranki znan rezultat, formula za izračun ter podatek pokrivanja že od začetka postopka izdaje radijskega dovoljenja, zato za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembni. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Prekoračitev tožbenega zahtevka pomeni, da sodišče stranki prisodi več ali pa kaj drugega, kot je zahtevala, v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZUS, ker tožene stranke ni ponovno pozvalo, da pošlje upravne spise (4. odstavek 36. člena ZUS), pa pritožbeno sodišče pripominja, da je iz spisov obravnavane zadeve razvidno, da so bili upravni spisi sodišču prve stopnje poslani (dopis tožene stranke z dne 18.2.2002), zato ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. Ker pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in je odločilo na seji, za kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila podlaga, je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.