Jedro

Vplivno območje ne sega v tožnikovo nepremičnino, ki se nahaja v oddaljenosti 24 m in na južni strani predvidene gradnje, niti na njej niso predvideni priključki ali dovoz, tako, da tožnik ne more pridobiti statusa stranke po določbi 62. člena ZGO-1. Ni pa niti izkazala pravnega interesa za udeleževanje postopka po določbi 43. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Izola je z izpodbijanim sklepom navedenim v uvodu sodbe odločila, da se tožeči stranki ne prizna lastnosti stranke in s tem pravica do sodelovanju kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorjema A.A. in B.B.. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožeča stranka s svojo vlogo z dne 30. 4. 2010 zahtevala, da se ji na podlagi 2. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006, uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljnjem besedilu ZUP) ob uporabi 3. točke 2. odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, uradno prečiščeno besedilo, 111/05-odl. US, 120/06-odl.US in 108/09, v nadaljnjem besedilu ZGO-1) prizna status stranke v predmetnem postopku iz razloga, ker naj bi bil z gradnjo investitorjev prizadet njen obstoječi nivo bivanja v Krajinskem parku Seča s pogledom na neokrnjeno naravo s solinami in omejenim gibanjem drugih oseb, kar se odraža v visoki vrednosti nepremičnine. Nadalje navaja, da ugotavljanje zmanjšane vrednosti predlagateljeve nepremičnine ni pogoj, ki se ugotavlja v upravno gradbenem postopku, zato predlagatelj v tem postopku ne more varovati zatrjevanega pravnega interesa, ki naj bi bil le v tem, da naj bi se kot posledica gradnje zmanjšala vrednost nepremičnin tožeče stranke. Navedeni razlog ni razlog iz 3. točke 2. odstavka ZGO-1, saj tožeča stranka nima stvarnih pravic v smislu 2. odstavka 62. člena ZGO-1, kar pomeni, da ne more imeti lastnost stranke v tem postopku v smislu 2. odstavka 42. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil, potem ko je ugotovil, da je obrazložitev prvostopnega sklepa sicer nepopolna in pomanjkljiva, sama odločitev organa prve stopnje pa je pravilna, zato je izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje dopolnil s pravno relevantnimi argumenti, med katerimi navaja, da ni dvoma, da gre za območje, ki se ureja na podlagi določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot 1, 8, 9, 11 in 13 (Uradne objave št. 34/90 in 52/02, v nadaljevanje obrazložitve PUP), ki se v smislu 96. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in 108/09, v nadaljnjem besedilu ZPNačrt)) še uporablja. Zato so v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja poleg investitorja udeležene tudi druge stranke oziroma stranski udeleženci, ki se jih določi v skladu z 2. odstavkom 62. člena ZGO-1. Kot izhaja iz upravnega spisa območje za določitev strank za gradnjo objekta na parc. št. 5821, 5822, 5833 k.o. A. ne sega na območje parc. št. 5825/2 k.o. A., ki je v lasti tožeče stranke, na navedenem zemljišču pa tudi ni predvidenih nobenih priključkov, vključno z dovozom. Upoštevaje navedeno tožeči stranki kot lastniku nepremičnine ne gre status stranke na podlagi 1. in 2. točke 2. odstavka 62. člena ZGO-1. Po veljavni zakonodaji pa tudi noben drugi zakon ne določa, da ima lastnik sosednje nepremičnine v postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke (3. točka 2. odstavka 62. člena ZGO-1). Kot neutemeljeno je zavrnila sklicevanje tožeče stranke na odmik objektov od meje, ki je v konkretnem primeru več kot 24 m, kar tudi po PUP ni pravno varovano in pri takšnem odmiku od meje, ki je namenjen predvsem zavarovanju zdravstvenih in požarnih interesov, zato tožeča stranka z gradnjo spornega objekta (zaradi odmika) ne more biti prizadeta in zaključil, da tožeči stranki ni mogoče priznati položaja stranke v navedenem postopku.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje pomanjkljivo obrazložena, kar ni mogoče sanirati z dopolnitvijo obrazložitve, kot je to storil upravni organ druge stopnje. Proti odločbi upravnega organa druge stopnje ni sodnega varstva, zato je tožeči stranki onemogočeno, da pokaže na nepravilnost argumentov in zaključkov, s katerimi poskuša organ druge stopnje utemeljiti nepravilno odločitev upravnega organa prve stopnje. Z odrekom priznanja položaja stranke v postopku se tožeči stranki odreka pravica varovanja svojega pravno zavarovanega interesa, ki ga predstavlja lastninska pravica na nepremičnini v lasti tožeče stranke. Le položaj stranke v postopku bi tožeči stranki lahko omogočil, da v postopku varuje svoja lastninska upravičenja na svoji nepremičnini glede na predvideno gradnjo investitorjev. Šele položaj stranke v postopku bi tožeči stranki omogočil, da se neposredno in celoti seznani z zahtevo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja in strokovnimi podlagami za zahtevo kje se bo gradilo in kakšen bo vpliv gradnje na nepremičnine tožeče stranke. Brez vpogleda v projektno dokumentacijo tožeča stranka sploh ne more pripraviti ustreznega strokovnega odgovora na projektno dokumentacijo in zavrniti napačna sklepanja organa druge stopnje. Po določbah 3. točke 2. odstavka 62. člena ZGO-1 so stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi drugi subjekti, če tako določa zakon. Glede na določbe 43. člena ZUP bi tožeči stranki moral biti priznan položaj stranke, saj tožeča stranka izkazuje pravni interes. Neposredna na zakon oprta osebna korist tožeče stranke je ravno v lastninski pravici tožeče stranke na stanovanjski hiši, ki se nahaja v bližini predvidene gradnje. Položaj stranke je potrebno priznati vsakemu lastniku sosednje parcele, ki je prizadet v smislu odmika objekta od parcelne meje. S položajem stranke v postopku bi šele bilo tožeči stranki omogočeno varovanje njenega pravno zavarovanega interesa, ki je v svoji osnovi vedno tudi dejanski interes. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in ji prizna lastnost stranke v upravnem postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in ji povrne njene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja iz razlogov izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka-investitor B.B. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot zmotne in nasprotne dejanskemu stanju, kot se nahaja v naravi. Parcela tožeče stranke namreč leži južno od parcele investitorjev, tako da ne more krniti razgled tožeče stranke. Investitorja nameravata podreti več kot 100 let star objekt v razpadajočem stanju in na njegovem mestu postaviti nov, s čemer se bo izgled okolice le izboljšal. Za nameravano gradnjo si je pridobil soglasje Zavoda za spomeniško varstvo, ki je zadolžen za ohranjanje avtohtone gradnje. V nadaljevanju navaja razloge, iz katerih izhaja, da si skuša tožeča stranka prikrojiti zakonske osnove za doseganje povsem osebnih interesov in onemogočanje investitorjev.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje upoštevaje dodatno obrazložitev upravnega organa druge stopnje pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dopolnjene z obrazložitvijo odločbe upravnega organa druge stopnje podala pravilne razloge za svojo odločitev, sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zmotno je stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in v zvezi s tem zatrjevane kršitve materialnega zakona ter pravil postopka, podani z okoliščinami na katere se sklicuje. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje ali gre tožeči stranki kot lastniku sosednje nepremičnine, ki je nesporno oddaljena 24 m od gradnje, ki je predmet upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, status stranke v postopku.

Ugovor tožeče stranke, da je upravni organ druge stopnje s svojo obrazložitvijo presegel zakonska pooblastila Zakona o splošnem upravnem postopku ni utemeljen. Organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena (čl. 284/1 ZUP). Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (čl.248/3 ZUP). Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ druge stopnje svojo obrazložitev utemeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot upravni organ prve stopnje, in sicer pravilno odločitev le dodatno obrazložil in v svoji odločbi navedel pravilne razloge. V zadevi ni sporno, da se gradnja nahaja na območju, ki se ureja na podlagi določb Odloka o PUP, ki se v skladu s 96. členom ZPNarčt uporablja za odločanje v stvari. Kot izhaja iz priloženega projekta območje za določitev strank v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo spornega objekta ne sega na območje parc. št. 5825/2 k.o. A., ki je v lasti tožeče stranke. Razen tega ni sporno, da se nepremičnina tožeče stranke nahaja v oddaljenosti 24 m, in na južni strani predvidene gradnje. V zadevi tudi ni sporno, da na navedenem zemljišču tudi ni predvidenih nobenih priključkov vključno z dovozom, tako da tožeča stranka ne more pridobiti statusa stranke na podlagi določb 1. in 2. točke 2. odstavka 62. člena ZGO-1. Pri tem sodišče pripominja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, da je bilo vplivno območje, predvidene gradnje, nepravilno določeno. Tožeča stranka pa tudi po mnenju sodišča ni izkazala obstoja pravice udeleževati se postopka na podlagi določb 3. točke 2. odstavka 62. člena. Tožeča stranka svojo zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca utemeljuje z lastninsko pravico sosednje nepremičnine ter z obstoječim nivojem bivanja, s pogledom na neokrnjeno naravo ter omejenim gibanjem drugih oseb in zmanjšanjem vrednosti njene nepremičnine zaradi gradnje na sosednjem zemljišču, kar pa tako kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno predstavlja njen dejanski interes ne pa pravni interes, ki je ob upoštevanju določbe 43. člena ZUP neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. Ugovori tožeče stranke so glede na navedeno neutemeljeni, oseba, ki zahteva udeležbo v postopku mora namreč že v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes in če je mogoče za to predložiti tudi dokaze (2. odstavek 142. člena ZUP), česar pa tožeča stranka ni storila.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki 2 izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.