Jedro

Opisani dogodki kažejo, da A. ob stiku z materjo trenutno izkazuje hudo stisko in vsakič doživi močno čustveno reakcijo, ob vseh razgovorih pa odločno izraža svojo željo, da bi želel biti z očetom in da bo ob prisilni vrnitvi k materi zbežal. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi A. nenadna vrnitev v materino okolje, brez predhodne ponovne vzpostavitve odnosa med materjo, izredno obremenila in ogrozila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2 in 4. točka I. točke izreka) potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje:

I.Predlogu upnika za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo z naslednjo vsebino:

1."1. Mladoletni A., EMŠO: ..., se začasno zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema, očetu B. B. in materi C. C.

2.Varstvo in vzgoja mladoletnega A. se začasno izvršuje na način, da otrok:

-z materjo C. C. preživi vsako sredo popoldne, ko ga mati prevzame ob 16.00 uri na domu očeta in ga tja vrne ob 19.00 uri, ter vsako drugo soboto, ko ga ob 9.00 uri mati prevzame na domu očeta in ga tja vrne ob 19.00 uri ter po dogovoru med staršema lahko še dodatni čas ter se otrok z materjo sliši po telefonu ali telekomunikacijskih sredstvih ob ponedeljkih, torkih, četrtkih, petkih in v nedeljo med 19.00 in 20.00 uro;

-z očetom B. B. preživi ves preostali čas, ko ni z materjo.

3.Oče B. B. mora zagotoviti, da se bo mladoletni A. redno udeleževal obravnav pri klinični psihologinji, mag. D. D., v CDZOM Zdravstvenega doma, oba starša pa sta dolžna v skladu s presojo in navodili klinične psihologinje sodelovati v obravnavi.

4.Nadomesti se soglasje matere C. C. za izpis mld. A. iz Osnovne šole X in za vpis mld. A. v Osnovno šolo Y.

5.Za primer kršitve in nespoštovanja te začasne odredbe se strankam izreče denarna kazen v višini 500 EUR, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti, hkrati pa izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer ponovnega ravnanja v nasprotju s to začasno odredbo."

II.V preostalem (izključno varstvo in vzgoja, plačevanje preživnine, stiki pod nadzorom) je predlog upnika zavrnilo.

III.Upniku je naložilo, da mora v roku 7 dni pri tem sodišču predlagati uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o prepisu otroka v Osnovno šolo Y, sicer bo sodišče postopek zavarovanja nadomestitve soglasja za prešolanje mladoletnega otroka ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja.

2.Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka (v nadaljevanju tudi mati ali pritožnica). Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je mld. A. ogrožen zaradi porušenega odnosa z materjo v posledici njenega neprimernega vzgojnega ukrepanja, zaradi izostanka stikov z materjo ter trenutnega neobiskovanja šole. Sodišče je materino vzgojno ravnanje označilo kot neprimerno na podlagi dogodka, ko je sinu dala cigareto, da jo vpričo nje pokadi, niti v enem delu pa glede okoliščin izvajanja vzgoje s strani matere ni sledilo strokovnemu mnenju CSD z dne 17. 7. 2024, iz katerega jasno izhaja, da A. s strani matere nikoli ni bil ogrožen, da mama z nobenim ravnanjem do sedaj ni ogrožala otroka, ni nad njim izvajala nasilja ter je bila ves čas aktivno vključena v otrokovo življenje. Z njim se je pogovarjala, A. je imel pri njej občutek, da je slišan, spodbujala pa je tudi otrokov odnos z očetom. CSD je dogodek z dne 29. 5. 2024 označil kot napako ter celo pograjal upnika, da so prav njegova ravnanja privedla do upora, nezaupanja in sinovega zavračanja stikov z mamo, da je ravnal v nasprotju s koristjo otroka in ga celo podpiral v tem, da A. ni želel imeti stika z materjo. Sodišče je zanemarilo posebno dokazno vrednost mnenja CSD, še posebej, ker mnenja izvedenke dr. D. D. sodišče ni uspelo pridobiti dovolj hitro. Sodišče je z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem favoriziralo očeta ter se do njegovih ravnanj po spornem dogodku ni kritično opredelilo. Upnik je dogodek z dne 29. 5. 2024 nedvomno izrabil ter (kakor je ugotovil že CSD) otroka od trenutnega zavračanja matere ter iskanja podpore pri očetu, tudi dolgoročno pripravil do čistega zavračanja stikov z njo, dogodek pa potenciral do te mere, da si je otroka podredil in ga prepričal, da je selitev k njemu ter popolna prekinitev stika z mamo zanj najboljša ideja. Glede izražanja mnenja ga je zmanipuliral in mu željo vsilil, zaradi česar dolžnica tudi ne more verjeti oceni sodišča, da je bilo pridobljeno mnenje otroka v postopku njegova resnična in pristna volja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da so se dolžnica, upnik in A. dogovorili, da gre A. živeti k očetu. Tožnica nikoli ni pristala, da se A. nenadoma preseli k očetu, saj bi bilo to glede na vse okoliščine tudi objektivno težko izvedljivo, predvsem obiskovanje osnovne šole, in v nasprotju s koristjo otroka. Če bi se tožnica s tem strinjala, bi takšen sporazum starša potrdila pred sodiščem. Sodišče napačno ugotavlja dejansko stanje glede pakiranja otroka, porabljenega časa in števila torb, ki jih je A. vzel od mame. Tudi glede dogodka z dne 12. 6. 2024 je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj glede poteka dogodkov v celoti sledi le izpovedbi upnika. Dolžnica otroku ni rekla, da bo poklicala policijo, je pa upnik takrat otroku rekel, da "sedaj pa bo mama poklicala policijo, boš videl". Strah in stiska otroka je izvirala prav iz pretenja upnika, ki grožnjo s policijo nenehno uporablja. Sodišče dolžnici očita vložitev predloga za izvršbo z neposrednim odvzemom otroka, ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo s sklepom I 1501/2024, ter ocenjuje, da je otroka v hudo stisko spravljala tudi možnost izvršitve sodne odločbe, s katero je bil A. zaupan v varstvo in vzgojo materi. Dolžnica je kot mati povsem razumno in pravilno uporabila pravno sredstvo, ki ga ponuja država za izvršitev sodne odločbe o zaupanju mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo. Sodišče bi se moralo bolj podrobno opredeliti do ravnanj očeta, ki je otroka samovoljno zadrževal pri sebi ves čas od dogodka z dne 29. 5. 2024, s svojo odločitvijo pa ga je celo nagradilo. Ni se opredelilo do vzgojnih pristopov očeta ter je v celoti sledilo želji in volji otroka, ki pa je v konkretnem primeru glede na dejansko stanje zadeve in na stopnjujoči se odpor otroka do matere, zagotovo ni enačiti s koristjo. Ugotovitve sodišča, da bi A. vrnitev v okolje izredno obremenila in ogrozila, da A. ob stiku z materjo vsakič doživi močno čustveno reakcijo in da odločno izraža svojo željo, da bi želel biti z očetom, niso in ne morejo biti utemeljitev odločitve sodišča glede začasnega zaupanja mladoletnega A. v varstvo in vzgojo obema staršema. Sodišče se v izpodbijanem sklepu niti z eno besedo ni dotaknilo izvajanja varstva in vzgoje nad mladoletnim A., o njegovi dotedanji skrbi za otroka, o njegovih ravnanjih glede stikov otroka z materjo, do njegovih okoliščin v zvezi z delom ter je s svojo odločitvijo najverjetneje prejudiciralo končno odločitev sodišča glede predodelitve otroka. V skladu s sodno prakso se začasna odredba med postopkom ne izda, razen če otroku grozi nevarnost in velika škoda, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Upnik bi moral s stopnjo verjetnosti izkazati, ne le, da so pri njemu podani boljši pogoji za varstvo in vzgojo otroka, ampak tudi obstoj pogojev, ki opravičujejo izdajo začasne odredbe, to je, da je potrebna zaradi konkretne ogroženosti otroka. Tudi pristojni CSD takšne ogroženosti ni zaznal. Iz izvida pedopsihiatrinje izhaja, da resna bojazen samomorilnosti ni podana in da razen enkratnega stresa zaradi situacije s cigareto, ni podan noben resen razlog za ogroženost mladoletnega sina. Sodišče je v obrazložitvi samo sebi v nasprotju, ko v 19. točki navaja, da oče sina ne vzpodbuja pri vzpostavitvi odnosa s pritožnico, kljub temu pa sprejema odločitev, da se mladoletni otrok preseli k očetu in materi določa stike v izjemno skopem obsegu.

Sodišče je začasne stike med materjo in otrokom določilo v nasprotju s koristjo otroka in tudi v nasprotju s sodno prakso sodišč v podobnih primerih. Z odločitvijo sodišča je močno okrnjena pravica matere do stikov z otrokom, sodišče pa je tudi v tej odločitvi samo sebi v nasprotju, ko navaja, da si A. stikov z materjo verjetno želi, nato pa je določilo izjemno skope stike. Poleg tega je sodišče materi naložilo vse breme prevozov, breme vožnje bi moralo enakomerno porazdeliti tudi zato, da bi očeta prisililo k aktivnemu ravnanju realizacije stikov, s tem pa bi imel upnik možnost izkazati, da otroku posreduje sporočilo, da stike odobrava. Izvedba stika med tednom že objektivno ni mogoča, ker ima dolžnica še šoloobvezno mladoletno hčer, v starosti sedem let in je ne more pustiti brez varstva v L. Ob sredah ima namreč mož dolžnice sam določen stik s svojo hčerko, tako da je skrb za mladoletno hčerko ob sredah v celoti na dolžnici, zato dolžnica ta dan nima možnosti prevoza v M.

Pri odločitvi o prešolanju se sodišče ni z ničemer opredelilo do navezanosti otroka na socialno okolje v dosedanjem osnovnošolskem okolišu, vpetosti dečka v to okolje, njegove navezanosti na prijatelje in učitelje, ni se celovito opredelilo do vseh navedb dolžnice v zvezi s prešolanjem, in sicer navedb, da bi moral A. v primeru bivanja pri očetu v skladu z občinskim odlokom obiskovati Osnovno šolo Z. in ne spada v šolski okoliš Osnovne šole Y.

Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza s posnetkom telefonskega pogovora med dolžnico in otrokom. Z izvedbo predlaganega dokaza, to je posnetka telefonskega pogovora, bi lahko prišlo do posega v pravice do zasebnosti otroka, vendar pa sodišče ni dovolj konkretno niti ustrezno opravilo testa sorazmernosti, saj ni tehtalo med posegom v pravico do zasebnosti in varovanjem druge ustavno varovane pravice, ki ščiti korist otroka (56. člen URS). Posnetek pogovora neposredno dokazuje trditve pritožnice, da je upnik na otroka neprimerno vplival , da so prav ravnanja upnika pripeljala do sedanje situacije otrokovega odklanjanja stikov z materjo ter da je bil namen očeta onemogočiti komunikacijo in stike med pritožnico in otrokom.

Sodišče je v sklepu zmotno uporabilo določbo 161. člena Družinskega zakonika (DZ), saj ni ugotovilo ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala odločitev sodišča glede predodelitve otroka ter glede novega režima stikov.

3.V odgovoru na pritožbo predlagatelj (v nadaljevanju tudi oče) nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Mladoletni sin udeležencev A., rojen ... 2011, je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II N 719/2011 z dne 6. 12. 2011 zaupan v varstvo in vzgojo materi (nasprotni udeleženki), oče (predlagatelj) pa je za preživljanje otroka plačeval 300 EUR preživnine mesečno ter polovico stroškov jaslic oziroma vrtca. Stiki so bili določeni vsako sredo od 16. do 18. ure ter vsako drugo soboto v mesecu, pri čemer naj bi oče prišel po otroka na dom in ga tja tudi vrnil. V letih 2013 in 2015 sta med udeležencema potekala postopka za spremembo stikov, ki so bili nazadnje s sodno poravnavo N 373/2014 z dne 17. 2. 2015 določeni tako, da so potekali vsako sredo od 17. do 19. ure, enkrat na mesec pa v torek ali četrtek ob istih urah, tako da je oče prevzel A. na domu matere in ga tja vrnil, stik je potekal tudi vsak drugi vikend od petka od 17.00 ure do nedelje. Ob sklenjeni poravnavi je oče umaknil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zaupanja otroka v varstvo in vzgojo njemu. Tako so bila razmerja urejena do predloga za izdajo začasne odredbe z dne 3. 7. 2024, s katero je oče predlagal da se A. začasno zaupa njemu, materi pa naloži plačevanje preživnine, stiki pa potekajo pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. ogrožen, predlogu je delno ugodilo in izdalo začasno odredbo z vsebino, ki je razvidna iz 1. točke izreka tega sklepa.

6.Pri tem ni zagrešilo večkrat očitane kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, navedlo je ustrezne razloge glede odločilnih dejstev, ki so jasni in niso sami sebi v nasprotju. Ne gre za nasprotje, če je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ocenilo, da je A. pri materi ogrožen, čeprav iz mnenja CSD izhaja, da ga mati z nobenim ravnanjem ni ogrožala. Tudi mnenje CSD je podvrženo dokazni oceni v skladu z 8. členom ZPP. Tudi neizvedba dokaza s posnetkom telefonskega pogovora med nasprotno udeleženko in A. ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Glede na to, da gre za postopek izdaje začasne odredbe sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti vseh predlaganih dokazov, poleg tega pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo mogoče verjetnost ogroženosti otroka presojati že na podlagi drugih dokazov.

7.Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop. Izdaja začasne odredbe je izjemen ukrep, s katerim se začasno uredi položaj na način, s katerim se prepreči ogroženost otroka. Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti¹ in temu je podvržena tudi dokazna ocena.

8.Pritožba ni uspela vzbuditi dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je A. zaradi trenutno porušenega odnosa z materjo, s katero posledično nima stikov, ogrožen do te mere, da je bilo treba z začasnim ukrepom urediti družinsko situacijo in to ogroženost preprečiti.

9.Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je A. obremenjen z že 13 let trajajočim konfliktnim odnosom med staršema, med katerima vlada visoka stopnja nezaupanja, zaradi katerega je že nekaj let v obravnavi pri klinični psihologinji. Odnos med A. in materjo se je krhal že dlje časa, v lanskem letu je na primer, ko je šola mater obvestila o tem, da je A. kadil elektronske cigarete, pobegnil od doma in klical na pomoč očeta. Spor zaradi cigaret je bil tudi prvi v nizu dogodkov v letu 2024, ki so po očetovih trditvah povod za tokratni predlog za izdajo začasne odredbe oziroma začasno spremembo odločitve o zaupanju v vzgojo in varstvo. Dne 29. 5. 2024 je mati v A. šolski torbi našla puff (elektronsko cigareto) in ga prisilila, da je pokadil pravo cigareto.² Naslednji dan je šel A. v šolo, vendar se iz nje ni vrnil domov, ampak je prosil pedagoški delavki, da pokličeta očeta, da pride ponj. Oče je prišel in ga odpeljal k sebi (v M.), naslednji dan (31. 5. 2024) pa k pedopsihiatrinji v Ambulanto za otroško in mladostniško psihiatrijo UKC, ki je na urgentnem pregledu prepoznala stisko ob konfliktu z materjo in psihopatološko simptomatiko. Dogovorjeno je bilo, da A. do 3. 6. 2024 ostane pri očetu.

10.Pritožba skuša minimalizirati dogodek s cigareto in se osredotoča predvsem na očitek očetu, da je dogodek tako potenciral in izkoristil, da je A. prepričal, da je zanj najboljša selitev k očetu in popolna prekinitev stikov z materjo. Čeprav to ni povsem izključeno, je v v tej fazi postopka dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je A. ravnanje matere zelo prizadelo in pri njemu sprožilo plaz intenzivnih in pristnih čustev, kar je pokazal tudi neformalni razgovor A. s sodnico. Pritožnica zaradi že omenjene domnevne manipulacije očeta ob dogodku s cigareto sicer dvomi, da je v postopku pridobljeno A. mnenje njegova resnična in pristna volja, vendar ima tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dovolj izkustvenega znanja, da je lahko vsaj z verjetnostjo ocenilo, da A. razume pomen in posledice svojega mnenja, da ga je podal iskreno in brez vpliva enega ali drugega starša nanj (12. točka obrazložitve).

11.Dne 3. 6. 2024 je oče A. odpeljal v šolo, še isti dan naj bi se starša dogovorila, da bosta upoštevala A. odločitev o tem, kje bo živel. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je med tem, ko je A. šel po svoje stvari, ponovno prišlo trenja, ker naj bi materin partner A. rekel, da se mu ni treba več vračati domov, A. je to razumel, kot da so ga izselili, kar ga je ponovno zelo prizadelo. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo dovolj prepričljive razloge za zaključek, da je bolj verjetna verzija dogodka, ki jo je A. povedal očetu in sodnici v neformalnem razgovoru.

12.Od 4. 6. 2024 do 6. 6. 2024 je bil A. pri očetu, 7. 6. 2024 pa ga je oče pripeljal v L., da se je A. udeležil enodnevne ekskurzije na obalo in se po tem vrnil k očetu. Do naslednjega dogodka, ki je A. spravil v ponovno hudo stisko, je prišlo ob njegovi vrnitvi s tabora v B. 12. 6. 2024, ko sta ga pred šolo čakala mati in njen partner. A. je padel v jok in ni hotel izstopiti iz avtobusa. Šele ko je zagledal očeta, je stekel k njemu. Tudi glede tega dogodka pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker A. ni rekla, da bo poklicala policijo, ampak naj bi mu oče rekel, "da sedaj bo pa mama poklicala policijo, boš videl". Ni namreč pomembno, ali in kdo je A. grozil s policijo, odločilno je, da je bil A. ponovno v hudi stiski, kar potrjuje tudi poročilo šole o dogodku (list. št. 42), iz katerega izhaja, da je A. ob vrnitvi zagledal mamin avto, padel v jok in govoril, da ne gre k mami in ni želel izstopiti. Še po izstopu iz avtobusa so bili slišani A. kriki in glasen jok.

13.Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da A. v hudo stisko spravlja možnost izvršitve sodne odločbe, s katero je bil A. zaupan v varstvo in vzgojo materi, ker je mati dne 5. 7. 2024 izposlovala sklep o izvršbi I 1501/2024 (priloga B3). Po njenem mnenju gre za razumno uporabo pravnega sredstva za izvršitev sodne odločbe o zaupanju mld. otroka v vzgojo in varstvo. Čeprav pritožnica pravilno opozarja, da je bila dovoljena izvršba zaradi dosege nenadomestnega dejanja (z izrekanjem denarne kazni), ne pa z odvzemom otroka, ni dvoma, da se A. tudi zaradi strahu pred policijo stikom z materjo izogiba, pri čemer ni pomembno, kdo mu je ta strah vcepil, ampak le, da je intenziven in pristen, kar je v postopku verjetno izkazano.

14.Zmotno je stališče pritožbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do očetove dosedanje skrbi za otroka, o njegovih ravnanjih glede stikov z materjo, do njegovih okoliščin v zvezi z delom, do okolja, v katerem živi oziroma, da bi moral predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazati, da so pri njemu podani boljši pogoji za varstvo in vzgojo otroka. Te okoliščine bo sodišče prve stopnje skrbno presojalo in upoštevalo pri končni odločitvi, zato tudi pritožbeni očitek, da je s predmetno odločitvijo sodišče prve stopnje najverjetneje prejudiciralo končno odločitev, ni utemeljen. Za izdajo začasne odredbe je odločilna le ogroženost otroka, verjetnost katere je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo.

15.Opisani dogodki kažejo, da A. ob stiku z materjo trenutno izkazuje hudo stisko in vsakič doživi močno čustveno reakcijo, ob vseh razgovorih pa odločno izraža svojo željo, da bi želel biti z očetom in da bo ob prisilni vrnitvi k materi zbežal. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi A. nenadna vrnitev v materino okolje, brez predhodne ponovne vzpostavitve odnosa med materjo in A., izredno obremenila in ogrozila. Ker zaradi trenutne situacije A. stikov z materjo nima, je ogrožen tudi njegov psihofizični razvoj. Ogroženost (v času odločanja

16.Glede na vse okoliščine primera je tudi odločitev o stikih ustrezna. Neutemeljeno se pritožnica zavzema za več stikov, saj je treba stike, ki trenutno ne potekajo, uvesti postopno. Zaenkrat tudi ni videti razloga, da bi moral breme prevozov na stike prevzeti tudi oče, saj so tudi po prejšnji ureditvi stiki očeta z A. potekali v enakem obsegu in na enak način, oče je A. prevzemal na materinem domu v L. in ga tja po koncu stika tudi pripeljal. Za realizacijo stika v sredo, ki je zaradi oddaljenosti res težje izvedljiv, pa bo morala nasprotna udeleženka poskrbeti za varstvo 7 letne hčere.

17.Nazadnje je treba še zavrniti pritožbene očitke glede prešolanja, saj gre za logično posledico dejstva, da A. trenutno živi pri očetu in bi ga vsakodnevna pot iz M. v L. izredno obremenila. Pritožbene navedbe, da bi moral A. obiskovati Osnovno šolo Z. in ne spada v šolski okoliš OŠ Y pa na pravilnost odločitve o nadomestitvi soglasja nimajo nobenega vpliva.

18.Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

19.O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo, ki sta jih priglasila udeleženca, v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 101. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati samo ob sprejemu končne odločitve (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1Skladno s 100. členom ZNP-1 se tudi za izdajo začasne odredbe postopek za varstvo koristi otrok vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju. To pomeni, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih.

2Mati je povedala, da želela le videti, ali A. kadi oziroma kako si bo prižgal cigareto, kar naj bi storil povsem normalno.

3Iz spisa izhaja, da že obiskuje OŠ Y.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157, 157/2, 157/3, 161

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.