Jedro

Tožnica od toženca ne more veljavno terjati stroškov uporabe prostorov, ki jih je zasedalo podjetje, last toženca. Terja jih lahko le od podjetja, ki je samostojni pravni subjekt.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 720.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1996 dalje do plačila ter 1.680.000,00 SIT (v sodbi je pisna napaka 1.680,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1998 dalje do plačila. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 296.032,00 SIT. Tožečo stranko je sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper to sodbo se je pritožila tožnica osebno in v svoji laični pritožbi smiselno navaja enako kot v pritožbi, ki jo je vložila njena pooblaščenka, le da še sodišču predlaga, da jo oprosti plačila vseh stroškov postopka. V obeh pritožbah se zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi uporabe prostorov po firmi T. d.o.o. spregledalo, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljevala le na podlagi okoriščanja tožene stranke temveč tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. To odgovornost je tožnica utemeljevala na dejstvu, da je kot solastnik stanovanjske hiše dopustil svojemu podjetju T. d.o.o., da je brezplačno uporabljalo za sedež svoje dejavnosti in za skladiščenje blaga. Gre za to, da je toženec opustil takšno upravljanje solastnine, da bi prinašalo pravdnima strankama kot solastnikoma določeno korist. Toženec bi moral zavezati svoje podjetje k plačevanju določenega nadomestila za uporabo oziroma za najemnino, saj ni v navadi, da bi podjetja prostore za sedež in skladišče koristila brezplačno. Od podjetja T. d.o.o. pa tožnica ne more terjati odškodnine oziroma uporabnine, kajti prostore je le-to očitno koristilo v soglasju s tožencem. Z ravnanjem toženca je tožnica oškodovana, pravni temelj je torej neustrezno upravljanje nepremičnine, ki jo je toženec prepustil v uporabo svojemu podjetju.

Nadalje meni, da sodišče ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, da vzročna zveza med dejanjem toženca (fizičnim napadom nad tožnico in nastalo škodo, ki je bila v obveznosti tožnice k plačevanju najemnine za drugo stanovanje ni podana). Opisuje svoje videnje dogodka, ko naj bi toženec tožnico poškodoval in opravi oceno dokazov. Prizna sicer neskladje med tožničino izpovedbo in izpovedbo priče K. glede kasnejših obiskov v hiši, vendar po njenem mnenju je to storila iz nuje, saj je potrebovala obleko zase in za hčer. Po mnenju pritožbe skrhani zakonski odnosi niso bili povod za odhod tožnice, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Vzrok za to je bilo škodno ravnanje toženca. Ali je bila zamenjana ključavnica na hiši, pa po mnenju tožnice niti ni bistveno, saj tudi če bi tožnica imela ključ, si ne bi upala živeti v hiši sama s tožencem. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe glede uporabe solastninskega deleža tožnice. Toženec ima na podlagi 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pravico do uporabe sorazmernega dela nepremičnine, ne da bi pri tem kršil pravice ostalih solastnikov. Toženec pa je upravljal celotno nepremičnino, zato pa je podano dejansko stanje po 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in po mnenju tožnice ni potrebno, da bi bila nepremičnina etažno razdeljena. Za uporabo tuje stvari gre tudi v primeru, ko eden izmed solastnikov uporablja nepremičnino, pri tem pa te uporabe ni omogočil drugim solastnikom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. V odgovoru na pritožbo v celoti izpodbija pritožbene trditve in se strinja tako z dejanskimi kot materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske podlage glede odškodnine oziroma uporabnine za podjetje T. d.o.o., kot jo tožnica sedaj v pritožbi zatrjuje, češ da je toženec odškodninsko odgovoren zato, ker je kot solastnik stanovanjske hiše dopustil svojemu podjetju T. d.o.o., da je brezplačno uporabljalo stanovanjsko hišo za sedež svoje dejavnosti in za skladiščenje blaga; zavezati bi moral svoje podjetje k plačevanju določenega nadomestila za uporabo oziroma za najemnino ter da je na ta način tožnica oškodovana za sorazmeren delež uporabnine oziroma najemnine, po drugi strani pa je toženec dopustil, da je njegovo podjetje z brezplačno uporabo okoriščeno; pa doslej, ni uveljavljala. Gre za spremembo tožbe v pritožbi, kar ni dopustno (čl. 190 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki se v tem postopku uporablja), kajti sprememba tožbe je dopustna le do konca glavne obravnave. Po uveljavljani podlagi do konca glavne obravnave, češ da toženec dolguje tožnici odškodnino oziroma uporabnino za uporabo prostorov firme T. d.o.o., pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je lahko korist od uporabe imelo le podjetje, kot samostojna pravna oseba in ne toženec.

Prav tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je ravnanje toženca dne 10.7.1993, ko je ta tožnico po prepiru udaril in je zaradi tega utrpela modrice, v vzročni zvezi s škodo, ki jo tožnica uveljavlja. Pritožba ne more uspešno izpodbiti jasnih in prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, saj le polemično razpravlja o subjektivnem videnju dogodka in posledično temu ravnanje tožnice povezano le s tem dogodkom. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ko to zaključuje, da sporni dogodek ni bil vzrok, da je toženka odšla živet k svojim staršem.

Temu dogodku sedaj pripisuje pomen, čeprav ga v tožbi niti ne omenja, kot je že sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Tudi po spornem dogodku se je tožnica v skupno hišo vračala res le po garderobo zase in za svojo hčer, ker je to potrebovala. Njena trditev, da se ni "upala", kot pravi, živeti sama v hiši s tožencem, pa nima oprijemljive podlage. Tožnica je iz skupne hiše odšla zaradi skrhanih medsebojnih odnosov, kar je odločujoč razlog, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ne sporni dogodek. Nenazadnje pa je pri tem tudi pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mati tožnice zaslišana kot priča, sicer vedela povedati, da je tožnica imela modrice, vendar kje se ni spomnila. Njen oče pa je modrice videl šele, ko so šli skupaj na kopanje. Če bi bil omenjeni dogodek odločilnega pomena za odločitev tožnice, da ne bo več živela v skupni hiši, bi gotovo že sama pred svojimi starši ta dogodek izrecno izpostavila. Ker torej ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti, to je vzročna zveza med ravnanjem toženca in škodo, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Prav tako tudi niso podani pogoji iz 219. čl. ZOR. Ne gre zgolj za to, kot pritožba zatrjuje, da ni potrebno, da je hiša etažno deljena, da bi bil podan dejanski stan iz omenjenega zakonskega določila oziroma tudi, da je podan zakonski stan že takrat, ko eden izmed solastnikov nepremičnino uporablja, pri tem pa te uporabe ni omogočil drugemu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, izkazana mora biti korist uporabnika, tega pa tožnica ni izkazala, zato dejanski stan iz tega zakonskega določila ni izpolnjen. Kar pa se tiče tožničinega predloga za oprostitev vseh stroškov postopka, jo je potrebno opozoriti le, da o tem predlogu odloča sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 368 ZPP).

Toženi stranki pa pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, kajti odgovor na pritožbo za razjasnitev zadeve ni imel nobenega vpliva.