21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika posameznika A. A., s.p., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba samostojnega podjetnika A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 93/2003 z dne 7. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek ustavnega pritožnika (tožeče stranke) zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zastaranjem zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju Višjega sodišča velja določba 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ki določa, da je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, le ob predpostavki, da vloži tožbo upnik, ki ima materialnopravno upravičenje za svojo terjatev. Ugotovilo je, da je to pritožnik pridobil šele, ko je bila terjatev s pogodbo o odstopu terjatve prenesena nanj, vendar je bila terjatev takrat že zastarana.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem tožeče stranke in priče. To naj ne bi imelo vpliva na odločitev sodišča prve stopnje, bi pa po mnenju pritožnika to bistveno vplivalo na odločitev Višjega sodišča. Sodišče naj bi zato napačno ocenilo, da je bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve iz 436. člena ZOR in ne pogodba o odstopu terjatve v izterjavo iz drugega odstavka 444. člena ZOR. V zadnjem primeru bi tako moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, saj bi bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo tožbe. S predlaganim zaslišanjem naj bi se dokazala prava volja pogodbenih strank. Brez tega naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje nejasna, ker naj bi si razlogi sodbe med seboj nasprotovali. Iz 3. člena sporne pogodbe po mnenju pritožnika izhaja, da gre za pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo, ne pa, kot je napačno ocenilo sodišče, za pogodbo o odstopu terjatve, ker v tem primeru takšno pogodbeno določilo sploh ne bi bilo potrebno. Po mnenju pritožnika bi moralo Višje sodišče presoditi, ali so bila odločilna dejstva v postopku pravilno in nedvoumno ugotovljena in ali so bili izvedeni vsi potrebni dokazi. Ker sodišče tega ni storilo, naj bi šlo za podobno situacijo, kot gre v primeru posega v pravnorelevantna dejstva, saj je Višje sodišče z drugačno uporabo materialnega prava spremenilo njihov pomen, s tem pa kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik utemeljuje očitek o kršitvi 22. člena Ustave z navedbo, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo predlagana dokaza z zaslišanjem stranke in priče. Ta očitek ni utemeljen. Iz 22. člena Ustave izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člen Ustave, sodišča ne zavezujejo, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno oceni in obrazloži, da nekateri dokazi niso potrebni, jih ni dolžno izvajati. Prvostopenjsko sodišče je razumno obrazložilo, zakaj je dokazna predloga zavrnilo. Ocenilo je, da je dejansko stanje mogoče ugotoviti že iz predloženih listin. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je predložene listine ocenilo in na tej oceni sporno pogodbo opredelilo kot pogodbo o odstopu terjatve iz 436. člena ZOR. S to pravno opredelitvijo se je Višje sodišče strinjalo in pri tem ni spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pritožbeno sodišče je razsodilo drugače zaradi drugačne presoje ugovora zastaranja. Presodilo je, da je bila terjatev dne 23. 10. 2001, ko je postal pritožnik legitimiran za uveljavljanje zahtevka, že zastarana. Zato je spremenilo prvostopenjsko sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek. To je v okviru svojih upravičenj v pritožbenem postopku smelo storiti, saj je na ugotovljeno dejansko stanje le drugače uporabilo materialno pravo. S tem ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vprašanje, ali so dokazna ocena in na njej temelječa pravna opredelitev sporne pogodbe ter uporaba "navadnega" materialnega prava pravilne, pa ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo (3. točka obrazložitve).

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić