Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da znesek v višini 538,40 EUR na družinskega člana mesečno predstavlja kriterij za upravičenost do denarne socialne pomoči, kar pa je materialnopravni kriterij. Cenzus za denarno socialno pomoč namreč znaša za prvo odraslo osebo 269,20 EUR in nadaljnjo odraslo osebo 161,52 EUR, za prvega otroka 215,36 EUR in vsakega naslednjega otroka 188,44 EUR (za družino se ti zneski seštejejo in dohodki odštejejo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks in jo oprostilo plačila sodne takse za postopek o pritožbi v višini 2.751,00 EUR, v preostanku je predlog za oprostitev zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati preostali del sodne takse za postopek o pritožbi v višini 30.00 EUR.

2. Zoper II. točko izreka sklepa (glede plačila sodne takse v višini 30,00 EUR) se pritožuje tožena stranka. Sodišče je svojo odločitev, da bo tožena stranka preostanek sodne takse v višini 30,00 EUR zmogla plačati, utemeljilo zgolj z navedbo, da tožena stranka prejema redni mesečni osebni dohodek in prav tako njen mož. Takšno razlogovanje je očitno napačno in pomanjkljivo v luči pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev sodišča v izpodbijanem delu po mnenju tožene stranke ni obrazložena, saj sodišče ni navedlo okoliščin in dejstev, ki bi utemeljevali presojo, da bo tožena stranka zmogla plačati sodno takso v višini 30,00 EUR, ne da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine. Samo dejstvo, da tožena stranka in oče otrok prejemata mesečni osebni dohodek, samo po sebi ne more biti podlaga za sprejem takšne odločitve. V ospredju mora biti višina prejemkov oziroma višina dohodka na posameznega družinskega člana, ki pa je v primeru družine tožene stranke bistveno manjši, kot znaša višina mesečnega minimalnega dohodka na družinskega člana, ki je eden od kriterijev za upravičenost do denarne socialne pomoči. Razlogi sodišča si tako med seboj nasprotujejo, podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. člena 339. člena ZPP. Sklep v izpodbijanem delu nima razlogov za odločitev. Predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno, da Višje sodišče samo odloči o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse tako, da mu v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev o zmožnosti plačila sodne takse v višini 30,00 EUR s strani tožene stranke, utemeljilo zgolj z navedbo, da tožena stranka prejema redni mesečni osebni dohodek in prav tako njen mož. Sodišče se je namreč v 7. točki obrazložitve ob navedbi citirane ugotovitve, sklicevalo na že predhodno ugotovljeno finančno-premoženjsko stanje družine, ki ga je ugotovilo v 6. točki obrazložitve. V tej točki je ugotovilo tudi celotni mesečni dohodek družine (v višini 1.650,00 EUR), kar ob upoštevanju dejstva, da toženka in njen mož preživljata dva mladoletna otroka, pomeni 412,50 EUR mesečno na družinskega člana. Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija, navedba, da sodišče odločitve v izpodbijanem delu ni obrazložilo, pa ni utemeljena.

5. Tožena stranka nadalje neutemeljeno navaja, da naj bi bila višina dohodka na posameznega družinskega člana bistveno manjša, kot znaša višina mesečnega minimalnega dohodka na družinskega člana, ki je eden od kriterijev za upravičenost do denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je glede tega napačno navedlo, da znesek v višini 538,40 EUR na družinskega člana mesečno predstavlja kriterij za upravičenost do denarne socialne pomoči, kar pa je materialnopravni kriterij. Cenzus za denarno socialno pomoč namreč znaša za prvo odraslo osebo 269,20 EUR in nadaljnjo odraslo osebo 161,52 EUR, za prvega otroka 215,36 EUR in vsakega naslednjega otroka 188,44 EUR (za družino se ti zneski seštejejo in dohodki odštejejo). Navedene zneske družina tožene stranke bistveno presega, saj, kot že navedeno, mesečno dohodek na družinskega člana znaša 412,50 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju ugotovilo odločilna dejstva, upoštevalo je premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih tožena stranka preživlja, v skladu s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in toženo stranko oprostilo plačila sodne takse v višini 2.751,00 EUR, medtem ko je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da bo znesek v višini 30,00 EUR tožena stranka zmogla plačati, ne da bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine, kar je pravilna ugotovitev tudi ob upoštevanju mesečnih stroškov, ki jih je tožena stranka zatrjevala v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (490,00 EUR plus komunalne storitve v višini 40,00 EUR). Zatrjevana kršitev določb postopka ni podana, saj je bilo sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).