Jedro

V predmetnem postopku gre za zahtevek na nedopustnost izvršbe v skladu z prvim odstavkom 64. in tretjim odstavkom 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kjer konkurirata dve pravici in sicer pogodbena hipoteka drugo toženke in zatrjevana skupna lastnina tožnice in njenega moža - dejanskega dolžnika v izvršilnem postopku. Pridobitelj namreč z izročitvijo in prevzemom notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila pridobi pričakovano lastninsko pravico in ne že s podpisom prodajne pogodbe. Bistveno je namreč, ali je prišlo do izstavitve (overjenega) zemljiškoknjižnega dovolila kupcu nepremičnine preden je upnik pridobil svojo pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je na 1/2 nepremičnine podrobneje navedene v izreku izpodbijane sodbe izvršba nedopustna. Nadalje je odločilo še o stroških postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica, navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni zaslišalo tožnice in priče, s čemer gre za kršitev pravice stranke do izvedbe predlaganega dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Z navedenim dokazom bi namreč tožnica dokazovala obstoj zunajzakonske skupnosti in dejstvo, da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času zunajzakonske skupnosti ter kupljena iz sredstev pridobljenih z delom v času življenjske skupnosti s pričo A. A. (dolžnikom v izvršilnem postopku). Prav tako sodišče nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zato je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pravni prednik drugotoženke pridobil hipoteko 5. 4. 2006 učinkovati pa je pričela šele 20. 8. 2007, kljub temu pa bi jo naj pridobil že dne 5. 4. 2006. Tako se tožnica in A. A. ne moreta sklicevati na publicitetno načelo, ker ob nakupu nepremičnine in ob izdaji zemljiškoknjižnega dovolila nista vedela za vknjiženo hipoteko. V času pridobitve lastninske pravice nevpisana zastavna pravica proti tožnici ni mogla učinkovati. Prav tako sodišče ni pojasnilo zakaj lastninska pravica tožnice ne preprečuje izvršbe, s čemer je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Nadalje pa je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je bila hipoteka pravnega prednika drugo toženke že skoraj pol leta vknjižena v zemljiški knjigi, ko je prišlo do prodaje nepremičnine A. A. Ne glede na to, da je bil aneks sklenjen 4. 6. 2008 je A. A. pridobil pričakovano lastninsko pravico že s prodajno pogodbo z dne 25. 9. 2006, kar pomeni, da je tudi tožnica tega dne pridobila lastninsko pravico. Pogodba z dne 25. 9. 2006 je vsebovala vse obvezne sestavine prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla in tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Glede na obrazloženo pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno odločilo o stroških postopka, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba je obrazložena, ima pravno podlago, ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega ustrezno odločitev. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve pojasnilo, da je A. A. kupil s hipoteko obremenjeno nepremičnino, saj je šele s sklenitvijo aneksa k prodajni pogodbi z dne 4. 6. 2008 bilo izdano ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo1 in je šele tega dne pridobil t.i. lastninsko pravico v pričakovanju, posledično pa je tudi njegova zunajzakonska partnerka - tožnica pridobila lastninsko pravico na s pogodbeno hipoteko obremenjeni nepremičnini, s tem pa izvršbe na nepremičnini ne more preprečiti.

6. Zakaj bi naj sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba ne pojasnjuje, slednja pa se nanaša na uporabo jezika v postopku.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožnice do izjavo, s tem ko ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnice in priče, saj je s predlaganim dokazom tožnica dokazovala med strankami nesporno dejstvo, da je v času nakupa sporne nepremičnine bila zunajzakonska partnerka A. A. Zato navedenega dejstva v predmetnem postopku ni bilo potrebno ugotavljati. Sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, da obstoj zunajzakonske skupnosti v predmetnem postopku ni relevanten (8. in 21. točka obrazložitve).

8. V predmetnem postopku gre za zahtevek na nedopustnost izvršbe v skladu z prvim odstavkom 64. in tretjim odstavkom 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kjer konkurirata dve pravici in sicer pogodbena hipoteka drugo toženke in zatrjevana skupna lastnina tožnice in njenega moža - dejanskega dolžnika v izvršilnem postopku.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotni upnik banka B. (predhodnik sedanje drugo toženke) pridobil hipoteko na nepremični dne 5. 4. 2006 z učinkom od 20. 8. 2007. Nadalje iz listinskih dokazov in zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da sta C., d. o. o. kot prodajalec in A. A. kot kupec 25. 9. 2006 sklenila prodajno pogodbo, s katero je prodajalec kupcu prodal obravnavano nepremičnino brez izdaje ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila2. Dne 4. 6. 2008 pa je kupec s prodajalcem sklenil še aneks k navedeni prodajni pogodbi zaradi pravilne označbe stanovanja in s pravilnim zemljiškoknjižnim dovolilom in šele na podlagi tega aneksa se je A. A. lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine. S podpisom aneksa je A. A. in posledično tožnica kot zunajzakonska partnerka pridobila lastninsko pravico v pričakovanju. Prav tako iz aneksa z dne 4. 6. 2008 k prodajni pogodbi z dne 25. 9. 2006 izhaja, da je A. A. seznanjen z vpisano hipoteko upnika banke D. 10. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. šele dne 4. 6. 2008 na nepremičnini pridobil lastninsko pravico v pričakovanju, saj mu je s tem dnem prodajalec izdal zemljiškoknjižno dovolilo v obliki, ki je omogočala vknjižbo. Pričakovana lastninska pravica kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje torej pred omenjenim datumom ni mogla nastati s tem pa nima prav pritožba, da je A. A. lastninsko pravico pridobil že leta 2006 oziroma je s tem takrat pridobila lastninsko pravico tudi sedanja toženka. Pridobitelj namreč z izročitvijo in prevzemom notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila pridobi pričakovano lastninsko pravico in ne že s podpisom prodajne pogodbe. Bistveno je namreč, ali je prišlo do izstavitve (overjenega) zemljiškoknjižnega dovolila kupcu nepremičnine preden je upnik pridobil svojo pravico. V konkretnem primeru pa je upnik pridobil pogodbeno zastavno pravico z učinkom od 20. 8. 2007, torej pred pridobitvijo pričakovane lastninske pravice tožnice in A. A., ki sta slednjo pridobila 4. 6. 2008. Lastninska pravica v pričakovanju je torej varovan lastninski položaj, ki ga pravno poslovni pridobitelj doseže, ko razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom torej z veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom3. 11. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice, saj je hipoteka pravnega prednika drugo toženke bila že več kot pol leta vknjižena v zemljiški knjigi, ko je prišlo do prodaje nepremičnine A. A. (v samem aneksu k prodajni pogodbi pa je obstoj hipoteke tudi naveden (1. člen aneksa k prodajni pogodbi)). Nepremičnina je bila tako ob izdaji zemljiškoknjižnega dovolila obremenjena s pogodbeno ustanovljeno hipoteko, s tem pa je A. A. postal hipotekarni dolžnik in s tem tudi tožnica, ki ni mogla pridobiti ugodnejšega položaja kot ga je pridobil A. A., s tem ko zatrjuje nastanek skupne lastnine na kupljeni nepremičnini. V skladu z 51. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) namreč s tem, ko eden od zakoncev pridobi lastninsko pravico na nepremičnini nastane skupna lastnina. Tako skupna lastnina nastane tudi, če zavezovalni in razpolagalni posel sklene zgolj eden od njiju. Ker tako tožnica ni mogla pridobiti več pravic, kot jih ima A. A. so nepomembna razlogovanja glede nastanka skupnega premoženja oziroma dejstva, da sodišče slednjega (saj med strankama ni bilo sporno) ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je za predmetni postopek vsa relevantna dejstva ugotovilo na podlagi listin in sicer tako glede nakupa nepremičnine, pridobivanje lastninske pravice in njene vknjižbe, kot tudi nastanka pogodbene hipoteke na sporni nepremičnini. S tem pa zatrjevana skupna lastnina ne predstavlja ovire za izvršbo na obravnavani nepremičnini in je ne bi mogla preprečiti.

12. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice utemeljeno v celoti zavrnilo in v posledici slednjega tožnici tudi naložilo plačilo stroškov postopka, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP)

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

1 23. člen SPZ: Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen. 2 V 15. členu pogodbe z dne 25. 9. 2006 se je prodajalec šele zavezal, da bo izdal ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. 3 dr. Matjaž Tratnik, Varstvo nevpisanih lastninskih položajev, Pravna praksa št. 28-29, 2017, str. 19-22.