Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvrševanja kazenskih sankcij, ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru (zunajobravnavni senat) je s sklepom z dne 3. 8. 2010 ustavil izvrševanje kazni dve leti in šest mesecev zapora, ki je bila obsojeni S. V. izrečena s sodbami Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru (IV K 64/94 z dne 26. 9. 2008 (pravilno z dne 6. 5. 1994) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 439/94 z dne 23. 2. 1995 ter sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 308/95 z dne 26. 9. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 138/2009 z dne 6. 5. 2009, ker je izvršitev te kazni absolutno zastarala dne 23. 2. 2005. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 22. 9. 2010, ob ugoditvi pritožbe okrožnega državnega tožilca, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog obsojenkinih pooblaščencev za izdajo ugotovitvenega sklepa, da je izvršitev kazni zapora zastarala, kot neutemeljen zavrnilo in odločilo, da se kazen dve leti in šest mesecev zapora po sodbah Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru IV K 64/94 z dne 26. 9. 2008 (pravilno z dne 6. 5. 1994) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 439/94 z dne 23. 2. 1995 ter sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 308/95 z dne 26. 9. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 138/2009 z dne 6. 5. 2009, izvrši. 2. Obsojenkini pooblaščenci so zoper navedeni pravnomočni sklep dne 19. 10. 2010 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je izvršitev kazni absolutno zastarala ter na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev kazni odloži do odločitve Vrhovnega sodišča. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 11. 2010, navaja, da zahteva ni utemeljena, ker so določbe v zvezi z zastaranjem izvršitve kazenske sankcije vezane na pravnomočnost sodbe. Ta pa, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Ips 199/2009, z odločitvijo sodišča druge stopnje dne 23. 2. 1995 ni postala formalno pravnomočna, temveč je enotna kazen postala pravnomočna s sodbo z dne 6. 5. 2009. S tem dnem je izrečena kazen postala izvršljiva in od tega dne dalje teče zastaralni rok.

4. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenkini pooblaščenci seznanjeni dne 1. 12. 2010, obsojenki pa sodno pismo (kljub dne 1. 12. 2010 in 2. 12. 2010 poskušani vročitvi) ni bilo vročeno ter je bilo dne 20. 12. 2010 vrnjeno sodišču z oznako, da naslovnica sodnega pisma kljub obvestilu ni dvignila.

B-1

5. Vrhovno sodišče na podlagi vpogleda v spis ugotavlja: da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 199/2009 z dne 18. 2. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti, vloženo dne 12. 6. 2009 zoper sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru IV K 64/94 z dne 6. 5. 1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 439/94 z dne 23. 2. 1995 ter sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 308/95 z dne 26. 9. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 138/2009 z dne 6. 5. 2009 in v razlogih sodbe zavrnilo tudi navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti glede zastaranja izvršitve kazni, izrečene obsojenki z izpodbijano pravnomočno sodbo (točka 14 in 15 sodbe); da je bila obsojenka z nalogom Okrožnega sodišča v Mariboru IKZ 158/2009 z dne 4. 6. 2009 pozvana, da dne 6. 7. 2009 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig nastopi kazen dve leti in šest mesecev zapora; da so obsojenkini pooblaščenci dne 17. 6. 2009 vložili prošnjo za odložitev izvršitve kazni, kateri sodišče ni ugodilo (odločba predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru IKZ 158/2009-17 z dne 2. 11. 2009 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 281/2009 z dne 24. 11. 2009). Ker obsojenka kazni ni nastopila je Okrožno sodišče v Mariboru dne 26. 2. 2010 oziroma ponovno dne 14. 10. 2010 odredilo prisilni privod obsojenke na prestajanje kazni.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da se po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena; da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v več svojih odločbah (sklep I Ips 338/2000 z dne 7. 2. 2001, sklep I Ips 225/2007 z dne 6. 3. 2008, sklep I Ips 397/2008 z dne 6. 1. 2008) presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo izdano v postopku izvrševanja kazenskih sankcij, ni dovoljena.

B-2

7. Pooblaščenci obsojenke so v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijali odločbo, izdano v postopku izvrševanja kazenske sankcije (kazni zapora), torej v postopku, ki ga urejajo določila Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Odločbe, izdane na podlagi tega zakona, se izdajajo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (8. člen ZIKS-1). Način izvrševanja kazenskih sankcij in izdaje odločb določata ZIKS-1 in ZUP. Določba 28. člena ZIKS-1, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, napotuje na uporabo določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vendar izključno na določbo 133. člena ZKP, kjer sodišča odločajo o vprašanjih v zvezi z zastaranjem izvršitve kazni. Navedena zakonska določba (133. člen ZKP) vsebuje tudi določbo o pravnem sredstvu (pritožbi) in je tako obsojencu v tem postopku zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije), medtem ko izpodbijanja pravnomočnih odločb, izdanih v postopku izvršitve kazni z izrednimi pravnim sredstvom oziroma pravice trostopenjskega sodnega odločanja, zakon v zvezi s to določbo ne omogoča. Zato je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 423. člena ZKP).

8. Izrek o stroških s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.