Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP. To bi pomenilo razširitev razlogov, iz katerih sme vložiti to izredno pravno sredstvo tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa bi bilo v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.11.2003 obsojenega A.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ je obsojencu izreklo kazen eno leto zapora in mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.6.2003, v kateri mu je bila za nadaljevani kaznivi dejanji prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ določena enotna kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Nato je sodišče obsojencu po 3. odstavku 52. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas prebit v priporu od 8.10.2003 od 6. ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obtoženega A.F. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in plačila nagrade ter potrebnih izdatkov njegovega zagovornika.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni A.F. zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je ni pobliže opredelil, in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklicuje se tudi na določbo 427. člena ZKP in poudarja, da obstaja zelo velik dvom v resničnost odločilnih dejstev, na katera se opira obsodilna sodba. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi; na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP pa odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe prekine.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da jo je obsojenec vložil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter da kršitev zakona, na katero se sklicuje, tudi ni podana. Zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi, da je oškodovanki Z.K. denarnica padla iz odprtega nahrbtnika, da jo je pobral in v zadregi, kaj z njo storiti, držal v rokah, oškodovanka pa da se je na tako ravnanje odzvala, tako da je začela vpiti, naj ga primejo in da je neprijeten položaj razrešil na nepremišljen način, tako da je iz avtobusa pobegnil, obsojenec zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za vložnikove navedbe, s katerimi ponuja drugačno dokazno presojo izpovedb oškodovanke Z.K. in priče O.G., od tiste sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa tudi za trditev, da ni bil obsojen na podlagi navedenih dokazov, ampak zato, ker je bil doslej že večkrat obsojen. Na ta način obsojenec izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi kolikor vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, navaja zgolj vsebino te določbe, ki pa jo v zahtevi ne konkretizira. Utemeljenosti tako splošnih navedb zato ni mogoče preizkusiti. Trditev v zahtevi, da se sodba opira zgolj na kazensko ovadbo, ki da je lažna oziroma izmišljena (namišljena), je protispisna, saj se pravnomočna sodba na to listino v spisu ne opira.

V določbi 427. člena ZKP ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkusi resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se na to določbo ne more sklicevati, saj bi to pomenilo razširitev razlogov, iz katerih sme vložiti to izredno pravno sredstvo tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Kršitve kazenskega zakona, ki jo uvodoma navaja v zahtevi, pa vložnik tudi ni obrazložil. Utemeljenosti tako posplošenega očitka zato ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojeni A.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenca z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obsojenčevemu predlogu za odreditev prekinitve izvršitve pravnomočne odločbe vrhovno sodišče ni sledilo, saj za tako odločitev v vsebini zahteve ni našlo podlage.