Jedro

V tej zadevi je bil tožnici izdan nalog za izplačilo akontacije, saj toženec za končno odločbo še ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Ko je bila izdana končna odločba, je bil ugotovljeni znesek nižji od že izplačanih zneskov akontacije pokojnine. Ključna je bila torej končna pravnomočna odločba, iz katere jasno izhaja, do kakšnega zneska pokojnine je tožnica upravičena. Kar je prejela več, je glede na 194. člen ZPIZ-2 dolžna vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 4. 2025 in ista številka zadeve in dosjeja z dne 22. 1. 2025 ter da tožnica ni dolžna vračati preveč izračunane višine pokojnine.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Ne sprejema razlogovanja sodišča prve stopnje, da je bilo postopanje in odločanje toženca pravilno in pošteno in da je tudi odločba pravilna in zakonita. Tožnica v nadaljevanju opisuje potek postopka ugotavljanja delovne dobe tako pri tožencu kot tudi v Republiki Avstriji. Vlogo za upokojitev je oddala 12. 2. 2023, toženec pa je šele 23. 5. 2023 od avstrijskega nosilca zavarovanja zahteval podatke, ki jih je prejel 28. 6. 2023. Tožnica je 28. 8. 2023 prejela odločbo, da ni upravičena do pokojnine, saj je prišlo pri avstrijskem zavodu za zdravstveno zavarovanje do napake v zvezi z njenim zavarovanjem. Po vloženi pritožbi ji je bila priznana pravica do pokojnine od 1. 9. 2023 dalje. 12. 6. 2023 je prejela nalog za izplačevanje akontacije pokojnine v znesku 492,44 EUR od 1. 9. 2023 dalje. Tožnica meni, da so postopki trajali nerazumno dolgo, vsekakor pa na škodo tožnice. Najprej je bila zaradi napake avstrijskega urada in dolgega odločanja o pritožbi oškodovana za šest mesecev pokojnine. Kasneje je bil izdan nalog o izplačevanju akontacije v nepravilni višini, čeprav je bilo že od vsega začetka jasno, da tožnica ne more prejemati polne pokojnine. Šele v mesecu septembru 2024 je tožnica prejela končni obračun pokojnine v višini 269,60 EUR. Zoper odločbo je podala pritožbo, vendar ne na višino pokojnine, temveč je ugovarjala napačen izračun delovne dobe. 22. 1. 2025 je prejela odločbo o preplačilu oziroma preveč plačani akontaciji pokojnine v znesku 3.330,76 EUR. Meni, da do preplačila ni prišlo po njeni krivdi, temveč je krivda na strani toženca. Zaradi dolgotrajnega postopka je bila več mesecev brez prejemkov. Toženec tudi ni ugotavljal njene zmožnosti za povrnitev zahtevanega zneska. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 4. 2025, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 1. 2025. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je tožnica v obdobju od 1. 9. 2023 do 31. 10. 2024 zaradi neplačanih prispevkov neupravičeno prejela preveč izplačano akontacijo starostne pokojnine. Preplačilo je nastalo v znesku 3.330,76 EUR, ki ga je dolžna vrniti obročno v roku 12 mesecev od dneva prejema odločbe.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnica 13. 2. 2023 vložila zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine. Ker je prvostopenjski organ toženca ugotovil, da tožnici pokojninska doba v Avstriji še vedno neprekinjeno teče, je z odločbo z dne 28. 8. 2023 odločil, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine. Po pridobitvi podatkov o zavarovanju v Republiki Avstriji, je z drugostopenjsko odločbo prvostopenjsko odločbo odpravil ter tožnici priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 9. 2023 dalje. Izdan je bil nalog za izplačevanje akontacije pokojnine za čas od 1. 9. 2023 dalje. Z odločbo z dne 20. 9. 2024 je toženec odločil, da ima tožnica pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 9. 2023 dalje v znesku 269,60 EUR na mesec, od 1. 1. 2024 dalje pa v znesku 293,32 EUR na mesec. Odločeno je bilo tudi, da se izplačani zneski akontacije poračunajo. Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo toženca z dne 13. 3. 2025 zavrnjena. Odločitev je tako postala pravnomočna.

7.Tožnici se je na podlagi naloga izplačevala akontacija starostne pokojnine v višjem znesku, kot pa je bil tožnici kasneje priznan s pravnomočno odločbo z dne 13. 3. 2025. Že iz izreka prvostopenjske odločbe z dne 20. 9. 2024, s katero je bila tožnici priznana pravica do sorazmernega dela pokojnine od 1. 9. 2023 dalje v znesku 269,60 EUR na mesec in od 1. 1. 2024 dalje v znesku 293,32 EUR na mesec, ki je bila kasneje potrjena z odločbo z dne 13. 3. 2025 izhaja, da bodo izplačani zneski akontacije poračunani. Toženec je izračunal, da je tožnica na podlagi naloga za izplačevanje pokojnine z dne 12. 6. 2024 (priloga B/3 sodnega spisa) od 1. 9. 2023 dalje prejemala po 493,44 EUR. S končno odločbo je bil tožnici priznan nižji znesek pokojnine, tako da je prišlo do preplačila v znesku 3.330,76 EUR.

8.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v prvem odstavku 194. člena določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Navedeni zakon odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),4 kjer je v tretjem odstavku 190. člena določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V tej zadevi je bil tožnici izdan nalog za izplačilo akontacije, saj toženec za končno odločbo še ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Ko je bila izdana končna odločba, je bil ugotovljeni znesek nižji od že izplačanih zneskov akontacije pokojnine. Ključna je bila torej končna pravnomočna odločba, iz katere jasno izhaja, do kakšnega zneska pokojnine je tožnica upravičena. Kar je prejela več, je glede na že citirani 194. člen ZPIZ-2 dolžna vrniti tožencu.

9.Glede na navedeno za odločitev niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolgotrajnost postopka pri tožencu oziroma na njegovo krivdno ravnanje, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ključno je zgolj, da je tožnica na podlagi naloga za izplačilo akontacije prejela več sredstev, kot pa ji pripada na podlagi pravnomočne odločbe z dne 13. 3. 2025.

10.Glede pritožbenih navedb, da toženec ni ugotavljal zmožnosti tožnice za vrnitev zahtevanega zneska, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPIZ-2 v petem odstavku 194. člena določa, da zavod lahko odloči, da se preplačilo povrne v obrokih, vendar največ v roku enega leta. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženec omogočil tožnici vračilo na način, kot izhaja iz omenjene zakonske določbe.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.