Jedro

Prekršek po 1. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP je določen oziroma opisan tako, da je povsem jasno, da za kršitev prepovedi iz prvega odstavka tega člena odgovarja tudi voznik mopeda, ki za vožnjo ne potrebuje vozniškega dovoljenja, če ima do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Trebnje je zoper storilca A. S. zaradi prekrška po 1. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) izdal plačilni nalog z dne 4. 8. 2017, s katerim mu je izrekel globo v znesku 300,00 EUR.

2. Zoper pravnomočni plačilni nalog je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče zaradi kršitve 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP v zvezi s 1. točko 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zahtevi ugodi in izpodbijani plačilni nalog spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Meni, da dejanje, ki se očita storilcu, ne predstavlja prekrška. ZPrCP v prvem odstavku 105. člena taksativno našteva kategorije voznikov, ki v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola. V tem odstavku ni navedenega voznika, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja. Slednji je sicer naveden v tretjem odstavku 105. člena ZPrCP, ki določa sankcije, vendar je izrek sankcije pogojen s tem, da mora voznik ravnati v nasprotju s prvim odstavkom tega člena. Ker voznik, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja, ne more ravnati v nasprotju s prvim odstavkom 105. člena ZPrCP, saj ga ta ne zavezuje, zanj pravilo, da v cestnem prometu ne sme imeti alkohola v organizmu, ne velja. Za takega voznika lahko veljajo le določbe drugega odstavka 105. člena ZPrCP, kar pomeni, da ima lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi oziroma 0,24 miligrama v litru izdihanega zraka. Razlaga, da bi za voznike vozil, ki ne potrebujejo vozniškega dovoljenja, veljala strožja pravila kot za druge voznike, je po tožilčevi oceni tudi brez razumne podlage. Tožilec na koncu zahteve navaja, da vlaga zahtevo zaradi potrebe po zagotavljanju pravne varnosti in enotne uporabe prava ter zaradi usmerjanja prakse prekrškovnih organov in sodišč, saj o tem vprašanju zaradi nejasnosti zakonske ureditve očitno ni enotne prakse.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Prekršek po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP stori kandidat iz 6. točke prvega odstavka tega člena, voznik, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja ali voznik iz 9. točke prvega odstavka tega člena, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, če ima do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Iz izpodbijanega plačilnega naloga in podatkov spisa izhaja, da je bil v obravnavani zadevi storilec A. S. spoznan za odgovornega storitve prekrška po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je v cestnem prometu dne 4. 8. 2017 vozil moped znamke Longjia Firefox, pri čemer je preizkus alkoholiziranosti pokazal, da je imel v času vožnje 0,09 oziroma ob upoštevanju meritvene tolerance 0,04 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. V skladu s petim odstavkom 55. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) storilec za vožnjo navedenega mopeda, katerega maksimalna hitrost ne presega 25 km/h, ni potreboval vozniškega dovoljenja.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi pravilno ugotavlja, da v prvem odstavku 105. člena ZPrCP, ki našteva kategorije voznikov, ki v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola v organizmu, ni navedenega voznika, ki za vožnjo ne potrebuje vozniškega dovoljenja. Vendar pa Vrhovno sodišče ne sprejema tožilčeve razlage, da storilcu očitano dejanje zato ne more predstavljati prekrška po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Nomotehnično gledano je 105. člen ZPrCP resda nedosleden, ker v prvem odstavku ne navaja voznika, ki za vožnjo v cestnem prometu ne potrebuje vozniškega dovoljenja. Vendar pa je kljub temu prekrškovna norma, na podlagi katere je bil kaznovan storilec, strukturno popolna, njena vsebina pa povsem jasna. Tretji odstavek 105. člena ZPrCP se neposredno sklicuje na prvi odstavek tega člena, ki prepoveduje vožnjo pod vplivom alkohola, s čimer je vsebina prvega odstavka (prepovedano ravnanje) povzeta v abstraktni dejanski stan prekrška.1 Določbi tretjega in prvega odstavka 105. člena ZPrCP predstavljata celoto. Iz 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP je tako jasno razvidno, kdo vse je lahko storilec prekrška, v čem je pravna kršitev in kako je ta kršitev sankcionirana. Iz navedene prekrškovne norme brez dvoma izhaja, da ravnanje v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka (vožnja pod vplivom alkohola) predstavlja pravno kršitev, ki ji sledi pravna sankcija (globa v višini 300,00 EUR), in da to velja tudi za voznika, ki ne potrebuje vozniškega dovoljenja. Povedano drugače, prekršek po 1. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP je določen oziroma opisan tako, da je povsem jasno, da za kršitev prepovedi iz prvega odstavka tega člena odgovarja tudi voznik mopeda, ki za vožnjo ne potrebuje vozniškega dovoljenja, če ima do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

7. V zvezi s tožilčevimi navedbami, da razlaga prekrškovnega organa nima razumne podlage, pa Vrhovno sodišče prvenstveno pripominja, da je stvar presoje zakonodajalca - in ne sodišča, za katere kategorije voznikov v cestnem prometu naj veljajo strožja pravila glede prepovedi prisotnosti alkohola v organizmu, tudi sicer pa Vrhovno sodišče ne sprejema tožilčevih navedb, da takšna razlaga ni razumna. Ker sme moped, katerega konstrukcijsko določena hitrost ne presega 25 km/h, voziti vsak, ki je starejši od 14 let, ne da bi mu bilo treba predhodno opraviti preizkus znanja in usposobljenosti za vožnjo, glede na nevarnost, ki jo vozniki mopedov tako kot kandidati za voznika med usposabljanjem v vožnji motornega vozila in vozniki motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, predstavljajo ne le sebi, pač pa tudi drugim udeležencem v cestnem prometu, ni nelogično oziroma nerazumno, da za takšnega voznika veljajo strožja pravila glede vsebnosti alkohola v organizmu.

8. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da storilcu očitano dejanje ne predstavlja prekrška po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP.

C.

9. Ob ugotovitvi, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

1 Gl. Selinšek, L., v: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 45.