Jedro

Sodišče stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi, če zagovornik in državni tožilec pristaneta na sojenje v nenavzočnosti, za katero zakonski pogoji niso izpolnjeni.

Izrek

Zahtevama vrhovnega državnega tožilca in zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil D.P. spoznan za krivega, da je z A.G. izvršil kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ (točka I), sam pa še kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ (točka II). Za dejanje pod točko I. mu je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora, za dejanje pod II. eno leto zapora, nato pa izrečena enotna kazen dve leti zapora, v katero mu je bilo všteto pridržanje od 11. do 12.3.2004. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec A.F. in zagovornik D.P. Oba izpodbijata postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo v delu, ki se nanaša na obsojenega D.P. in uveljavljata razlog po 2. točki 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Vložnika zahtev navajata, da je bil v času sojenja D.P. na begu in sodišču nedosegljiv, vendar je bil kljub temu obsojen v nenavzočnosti. Sodišči nista upoštevali, da je sojenje v nenavzočnosti med drugim dopustno le, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen. Soglasje zagovornika in državnega tožilca, da se sojenje opravi v odsotnosti obsojenca ne pomeni, da je tudi sam pristal na takšno sojenje. Vložnika zahtev menita, da zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti v tem primeru niso bili izpolnjeni. Z navedenim sta nižji sodišči storili absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil D.P. v zvezi z obravnavanima kaznivima dejanjema dne 12.3.2004 zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, ki zoper njega ni odredil pripora, pač pa je to storil zunajobravnavni senat, vendar šele po tem, ko je obsojenec že zapustil Republiko Slovenijo in se zatekel v Republiko Bosno in Hercegovino. Republika Slovenija je zahtevala izročitev D.P., vendar pa je Republika Bosna in Hercegovina v postopku za njegovo izročitev njeno prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da je D.P. državljan BiH in da bo sama izvedla zoper njega kazenski postopek.

Sodišča prve stopnje je na glavni obravnavi dne 2.9.2004, potem ko je ugotovilo, da je bila prošnja za obsojenčevo izročitev zavrnjena, po zaslišanju zagovornika in državnega tožilca sprejelo sklep, da se D.P. sodi v nenavzočnosti. Obsojenec na tej in tudi na naslednjih glavnih obravnavah, na katere ni bil vabljen, ni bil navzoč, prisoten pa je bil njegov zagovornik. V razlogih sodbe (list. št. 17) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili v navedeni procesni situaciji izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil D.P. že zaslišan, navzoč je bil njegov zagovornik, glede na podan zagovor pa je tudi ocenilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. V zvezi s tem je tudi upoštevalo, da ima obsojenec po navedbah zagovornika namen, da se vrne v Republiko Slovenijo, da pa tega ne more storiti iz zdravstvenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče izpolnjenosti zakonskega pogoja, da obsojenec na glavno obravnavo ni bil vabljen, izrecno ni ugotavljalo in presojalo. Ravno tako se z njim ni ukvarjalo pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in tudi v okviru zagovornikovih pritožbenih navedb, saj zagovornik te procesne kršitve ni uveljavljal. Po 2. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavnopravno jamstvo med drugim obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Pravilno vabljenje obdolženca predpostavlja, da mu je bilo vabilo vročeno v skladu z določbami ZKP (XII. poglavje) in da je bila vsebina vabila pravilna ter popolna.

Zakon o kazenskem postopku sodišču omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. V rednem postopku sodišče sme opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti pod pogoji, ki so predpisani v 3. odstavku 307. člena ZKP: 1. če ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu vabljen; 2. da njegova navzočnost ni nujna; 3. da je navzoč njegov zagovornik in 4. da je bil pred tem že zaslišan. Sojenje v nenavzočnosti pomeni upravičen in neizogiben odstop od načela sojenja v navzočnosti. Zagotavlja učinkovito izvedbo kazenskega postopka in preprečuje zavlačevanje postopka iz neopravičenih razlogov (15. člen ZKP), seveda pa ne sme iti v škodo pravic obrambe.

Pravilna obveščenost o glavni obravnavi obdolžencu zagotavlja realne možnosti, da aktivno sodeluje pri sojenju ali da izrazi svojo procesno voljo, da naj se sojenje opravi brez njegove prisotnosti. Ustavna in zakonska pravica do sojenja v navzočnosti obdolžencu praviloma mora biti zagotovljena, razen, če je izrecno ali s konkludentnimi dejanji pokazal, da se tej pravici odpoveduje, ali če navaja razloge za svojo odsotnost, ki pa jih sodišče po pretehtanju oceni kot neutemeljene.

V obravnavnem primeru navedena izhodišča niso bila upoštevana. Obsojeni D.P. o glavnih obravnavah, na katerih je potekalo sojenje in je bila izrečena sodba, nikoli ni bil obveščen, ker je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča na begu in nedosegljiv. To pomeni, da mu ni bilo zagotovljeno jamstvo, da se mu sodi v navzočnosti, oziroma, da med sojenjem ni imel realne možnosti, da izrazi svojo procesno voljo ali želi biti na glavni obravnavi prisoten. Izpolnjen torej ni bil eden od temeljnih zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti in sicer, da je bil na glavno obravnavo v redu povabljen (3. odstavek 307. člena ZKP). Zato je treba pritrditi vložnikoma zahtev za varstvo zakonitosti, da je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj na glavni obravnavi obtoženec ni bil navzoč, čeprav je bila navzočnost obvezna. Sodišče prve stopnje je navedeno kršitev storilo s tem, ker ni presojalo, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, višje sodišče pa zato, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe te bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni ugotovilo in sankcioniralo z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (1. točka 1. odstavka 383. člena ZKP). K navedenemu je potrebno še dodati, da je bil pristanek zagovornika in državnega tožilca, da se sojenje opravi v obtoženčevi odsotnosti, za sodišče pravno nezavezujoč; z njunim zaslišanjem oziroma pristankom na kršitev zakona ugotovljena procesna kršitev ni odpravljena.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila v postopku na prvi in drugi stopnji storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je ugodilo utemeljenima zahtevama za varstvo zakonitosti, pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje, kolikor bo to izvedeno v Republiki Sloveniji, moralo D.P. v celoti zagotoviti pravna jamstva v zvezi s sojenjem v navzočnosti oziroma bodo morali biti izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti.