Jedro

V točki 4.2 javnega razpisa je kot pogoj navedeno, da mora podjetje izkazovati vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 10. 2013 z možnimi prekinitvami zaradi fluktuacije zaposlenih za največ 60 koledarskih dni. Navedeni pogoj, ki predstavlja tudi enega od treh ciljev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se v skladu z Merili za izbor upravičencev sofinanciranje lahko odobri, pa je po presoji sodišča izpolnjen le, če bi tožeča stranka od 1.1.2013 dalje imela zaposlenega vsaj enega delavca za obdobje daljše od 60 koledarskih dni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za dodelitev subvencije. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 57/2013 objavila Javni razpis za subvencije za zagon inovativnih podjetij v letu 2013 (P2B) (v nadaljevanju: Javni razpis), da se je tožeča stranka prijavila na ta javni razpis, da pa po ugotovitvi komisije za dodelitev sredstev ne izpolnjuje pogoja iz točke 4.2.. Prva zaposlitev (v obdobju od 1.1. do 31. 10.2013) je bila realizirana šele 26. 4. 2013 (pravilno 19.4.), kar pomeni, da do takrat ni imela vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas za več kot 60 koledarskih dni. V 1. alinei 4.2. točke Javnega razpisa je eden od pogojev za kandidiranje za subvencijo tudi ta, da mora podjetje izkazovati vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 10. 2013, z možnimi prekinitvami zaradi fluktuacije zaposlenih za največ 60 koledarskih dni.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni ravnalo po pravilih postopka, prav tako pa tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zatrjuje, da je tožena stranka z izdajo sklepa vsebinsko sploh ni odločala o upravičenosti do subvencije, saj se po splošnih pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o pravicah in pravnih koristih posameznika odloča z odločbo. Nadalje navaja, da je imela od 19. 4. 2013 dalje enega zaposlenega delavca, od 12. 9. 2013 dalje pa celo dva zaposlena, toženo stranko pa je tudi seznanila z razlogi, da do nameravane zaposlitve v mesecu januarju 2013 ni prišlo. Prepričana je, da je izpolnila zahtevani pogoj, saj po opravljenih delovnih urah ali po povprečnem številu zaposlenih celo presega cilje oz. kriterije iz razpisa. Pripominja, da gre pri navedenem razpisnem pogoju za cilj oz. kriterij, ki ne zasleduje namena samega Javnega razpisa. Razen tega nikjer ni določeno, da morajo biti za pozitivno oceno vsi trije cilji izpolnjeni kumulativno in tudi niso določena merila za pozitivno oz. negativno oceno v primeru, če sta izpolnjena samo dva cilja. V tem delu gre gotovo za nepopolnost in nejasnost razpisne dokumentacije, ki vsebuje pretirano stroga določila in ne zasleduje samega namena subvencije za zagon inovativnih podjetij. Predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v zadevi ravnala po pravilih postopka in da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato v celoti zavrača tovrstne tožbene ugovore. Podana obrazložitev izpodbijanega sklepa je jasna in jo je mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je v elektronski komunikaciji v mesecu juliju in avgustu 2013 sama priznala, da si je napačno interpretirala pogoje Javnega razpisa. Da je tožeča stranka naredila napako je razvidno tudi iz pridobljenih podatkov ZZZS, po katerih so vsi preostali vlagatelji v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 10. 2013 imeli najmanj enega zaposlenega brez prekinitev in s tem izpolnili pogoj za ustreznost vloge. Kot brezpredmetne zavrača tožbene trditve glede ugotavljanja povprečnega števila zaposlenih na podlagi opravljenih delovnih ur, kot merila pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za kandidiranje in doseganje ciljev. Poudarja, da je besedilo Javnega razpisa jasno in določa, da se sofinanciranje odobri pod pogojem, da podjetje izpolni vse skupine ciljev in pridobi pozitivni sklep Sklada o realizaciji cilja (točka 5. Merila za izbor upravičencev) in zaključuje, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Postopek odločanja v javnopravnih stvareh, ki nimajo narave upravne zadeve, kamor nedvomno sodi tudi odločanje v obravnavanem postopku Javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev, je poseben postopek. Zato se v njem določbe ZUP smiselno uporabljajo le, kolikor področje ni v celoti ali deloma urejeno s posebnim postopkom (4. člen ZUP). Upoštevaje navedeno specifično naravo upravnega odločanja in ob dejstvu, da je v citiranem Javnem razpisu (točka 12) določeno, da bo o odobritvi oziroma neodobritvi odločeno s sklepom, je tožena stranka o zavrnitvi vloge tožeče stranke za dodelitev subvencije (torej po vsebini) utemeljeno odločila z izpodbijanim sklepom.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 1. alinee 4.2. točke Javnega razpisa, po katerem je eden od pogojev za kandidiranje za subvencijo tudi ta, da mora podjetje izkazovati vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 10. 2013, z možnimi prekinitvami zaradi fluktuacije zaposlenih za največ 60 koledarskih dni. Glede na podatke predloženega upravnega spisa, to pa potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke v tožbi, med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imela od 19. 4. 2013 dalje enega, od 12. 9. 2013 dalje pa dva zaposlena delavca. Sporno pa je, ali je izpolnjevanje tega pogoja tožeča stranka izkazala z izračunom na podlagi metodologije po opravljenih delovnih urah oz. po povprečnem številu zaposlenih. Tožeča stranka trdi, da je s tem, ko je pri izračunu upoštevala število dni zaposlitve dveh oseb, za dva dni presegla razpisni pogoj (zahtevano število dni zaposlitve naj bi bilo 244 dni, med tem ko je število dni zaposlenih oseb pri tožeči strank 246), prav tako je po izračunu glede na delovne ure, kakor se obravnava v računovodskih bilancah, tožeča stranka imela v navedenem obdobju kar 1,26 zaposlenega.

Po presoji sodišča navedene trditve tožeče stranke, upoštevaje razpisne pogoje, niso utemeljene. V točki 4.2 Javnega razpisa je kot pogoj navedeno, da mora podjetje izkazovati vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 10. 2013 z možnimi prekinitvami zaradi fluktuacije zaposlenih za največ 60 koledarskih dni. Navedeni pogoj, ki predstavlja tudi enega od treh ciljev (zaposlitveni cilj), ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se v skladu z Merili za izbor upravičencev (točka 5. Javnega razpisa) sofinanciranje lahko odobri, pa je po presoji sodišča izpolnjen le, če bi tožeča stranka od 1.1.2013 dalje imela zaposlenega vsaj enega delavca za obdobje daljše od 60 koledarskih dni. Glede na to, da je bila prva zaposlitev tožeče stranke realizirana šele v mesecu aprilu 2013, druga pa 2.9.2013, je bila torej vloga utemeljeno zavrnjena.

Upoštevaje vse navedeno zato tožeča stranka izpolnjevanje tega razpisnega pogoja ne more dokazovati zgolj z izračunom na podlagi delovnih ur oziroma števila dni zaposlitve vseh zaposlenih, prav tako pa so neutemeljeni tožbeni ugovori o togosti navedenih razpisnih pogojev.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.