Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanko slekel in jo otipaval po spolovilu ter tako zadovoljeval svoj spolni nagon, ni podlage za sklepanje, da je šlo le za obsojenčevo ravnanje, s katerim je prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke in s tem tudi ne za zaključek, da je storil kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ. S tem ko je sodišče svojo odločitev utemeljilo, tudi ni bilo potrebe, da še posebej ali kako drugače obrazloži, zakaj ni sprejelo ugovorov obrambe, ki zadevajo pravno opredelitev kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.6.2004 obs. D.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ ter mu izreklo kazen dve leti zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu povprečnine v znesku 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2.3.2005 pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, hkrati pa odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve človekovih pravic ter temeljnih svoboščin po 29. členu in 35. členu v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi ter s sodbo na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremeni pravnomočno sodbo prvostopnega in drugostopnega sodišča v korist obsojenega ter ga oprosti obtožbe ali podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo višjega sodišča in vrne zadevo v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njenem stališču vložnica zahteve zmotno navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju med seboj in v nasprotju z izpovedbami prič. Glede na izvedene dokaze in sodbeni zaključek je očitno, da je sodišče izvedlo vse relevantne dokaze, na podlagi katerih je lahko z gotovostjo dokazalo vsa odločilna dejstva. Ta so v navedeni zadevi sledeča: obsojenec je nedvomno oče oškodovanke, oškodovanka je nedvomno otrok, mlajši od 14 let, obsojenec je očitno zlorabil svoj položaj, ko je imel oškodovanko zaupano v varstvo in otipavanje otrokovega spolovila je nedvomno spolno dejanje. Vsa ta dejstva so v sodbi primerno in dovolj jasno obrazložena in sodišče je ravnalo pravilno, ko je argumentirano zavrnilo izvedbo dodatnih predlaganih dokazov, ki v izreku sodbe zatrjevanega kaznivega dejanja ne bi mogli nič bolj pojasniti oziroma ekskulpirati obsojenca. Vsa izvajanja v smeri kršitve pravice do obrambe in kršitve "materialnega zakona" predstavljajo po vložnici uveljavljano zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložnica namreč zmotno meni, da bi se lahko z izvajanjem predlaganih dokazov potrdile nekatere okoliščine iz obsojenčevega življenja ter ovrgli izpovedbi oškodovankine mame in polsestre kot neverodostojni. Meni, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je oprlo sodbo v prvi vrsti na prepričljivo in strokovno izdelano izvedensko mnenje izvedenke K.D. ter hkrati dalo pomemben poudarek odkritju tega kaznivega dejanja. Tako se je ugotovilo, da je bilo razkritje dejanja posledica oškodovankinega nenavadnega vedenja, katerega vzrok je bil pojasnjen in potrjen s strani medicinskih strokovnjakov. Dejstva, da je bila oškodovanka v kritičnem času pri obsojencu, le-ta ni zanikal, menil je le, da je otrok povedal tisto, kar so mu na jezik položili. Tak zagovor je seveda bil prepričljivo ovržen zlasti z izvedenskim mnenjem in drugimi ugotovitvami, ki kažejo na spolno zlorabljenega otroka in je torej očitno, da se vložnica s tako ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja, vendar zaradi tega ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa je ni ustrezno obrazložila. Navedba, da je kršitev materialnega zakona posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja znakov kaznivega dejanja, ne zadostuje. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. To določbo je treba razlagati le tako, da mora vložnik zahteve navesti ne samo konkretno kršitev zakona, temveč jo mora tudi ustrezno obrazložiti, saj je sicer ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer zahteva izpeljuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP iz zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tedaj ne trdi, da glede na obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, niso podani vsi njegovi zakonski znaki.

Z navedbami, da niso bile ugotovljene nobene fizične poškodbe ali spremembe, ki bi kazale na spolno dejanje s fizičnim kontaktom med oškodovanko in obsojencem in da bi zato lahko šlo le za kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ, zahteva meri na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, in sicer na očitek, da je sodišče glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Pri tem pa izhaja iz drugačne dejstvene podlage, kot jo je ugotovilo sodišče. V skladu z dejanjem, opisanim v izreku prvostopenjske sodbe, je sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanko slekel in jo otipaval po spolovilu ter tako zadovoljeval svoj spolni nagon. V takem položaju ni podlage za sklepanje, da je šlo le za obsojenčevo ravnanje, s katerim je prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke in s tem tudi ne za zaključek, da je storil kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ. Sodišče je tedaj pravilno pravno opredelilo obsojenčevo dejanje. S tem ko je svojo odločitev utemeljilo, ni bilo potrebe, da še posebej ali kako drugače obrazloži, zakaj ni sprejelo ugovorov obrambe, ki zadevajo pravno opredelitev kaznivega dejanja.

Zahteva meni, da niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski sodbi ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih in bistvenih okoliščinah oziroma da so razlogi nejasni ter nepopolni, v nasprotju med seboj in v nasprotju z izpovedbami prič ter drugimi listinskimi dokazi ter podatki v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zvezi z navedeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka zahteva trdi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo utemeljenih ugovorov zoper mnenje izvedenke klinične psihologije K.D.. Po stališču zahteve so zaključki izvedenke nepravilni, ker temeljijo zgolj na podatkih, ki jih je pridobila posredno, in sicer iz ovadbe ter iz zapisnikov o zaslišanju matere in polsestre oškodovanke. Poleg tega ni opravila razgovora z obsojencem kot očetom oškodovanke in tudi ne s slednjo, čeprav je bila v času obravnavanja stara že 7 let. Zahteva, ki se spušča tudi v analizo in presojo verodostojnosti izvedenkinega mnenja, ocenjuje, da gre pri tem mnenju za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opreti.

Sodišče je po določbi 1. odstavka 249. člena ZKP odredilo izvedenstvo in kot izvedenko določilo klinično psihologinjo prof. K.D., ki je podala pisno mnenje, prav tako je bila zaslišana na glavni obravnavi. Iz pisnega mnenja, ki ga je sodišče na glavni obravnavi v soglasju s strankami prebralo, preden ga je izvedenka dopolnila, je razvidno, da se mnenje opira na usmerjeno anamnestične pogovore z materjo oškodovanke D.P. in klinično-psihološki pregled oškodovanke ter da so pri slednjem bila uporabljena psihodiagnostična sredstva, prav tako pa z dovoljenjem matere proučena medicinska dokumentacija na pedopsihiatričnem dispanzerju. Zato ni podlage za sklepanje, da mnenje izvedenke temelji le na podatkih kazenske ovadbe in posrednih izpovedbah matere in polsestre oškodovanke.

Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, presodilo izvedensko mnenje ter tudi navedlo, iz katerih razlogov ga šteje kot strokovno utemeljenega. Sodišče druge stopnje pa je tudi obrazložilo, kako presoja pritožbene navedbe, povezane z grajo mnenja izvedenke. Iz presoje izvedenskega mnenja, ki jo je opravilo sodišče in o njej v pravnomočni sodbi navedlo tudi razloge, dovolj določno in jasno sledi, zakaj ni sprejelo ugovorov obrambe, ki zadevajo navedeno mnenje. Sicer pa po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP sodišče med drugim v obrazložitvi sodbe navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Takšno presojo je opravilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je glede na vsebino obrazložitve svoje sodbe tudi postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP ter v zvezi z odločilnimi dejstvi odgovorilo na pritožbene navedbe.

Zahteva tudi navaja, da sodišče ni obrazložilo: zakaj ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da je obsojenec živel pošteno in da ima lep ter dober odnos s starejšo hčerko, zakaj ni upoštevalo ugotovitev centra za socialno delo o skrhanem in neustreznem odnosu med staršema, zaradi česar je bila oškodovankina mati čustveno prizadeta in jezna na obsojenca, zakaj ni zaslišalo vsaj mater obsojenca Z.P., ki je bila prisotna ob edinem obisku oškodovanke pri obsojencu septembra 1997 ter tudi sicer aktivno udeležena pri vseh stikih in obiskih, zakaj ni zaslišalo obsojenčeve sestre J.L. in zakaj ni upoštevalo obsojenčevih osebnostnih lastnosti, njegovega prejšnjega in sedanjega življenja.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je vse dokazne predloge obrambe zavrnilo, ker izvedba teh dokazov ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve. Utemeljilo je tudi, iz katerih razlogov je zavrnilo opravo poizvedb o okoliščini, kdo je živel pri materi oškodovanke in zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi potrdile obsojenčevo ravnanje z oškodovanko. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev sodišča prve stopnje ocenilo kot utemeljeno ter poudarilo, da je že na podlagi obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov lahko ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja in da z izvedbo predlaganih dokazov ne bi prišlo do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov, kot so bili sprejeti pred prvostopenjskim sodiščem.

Glede na navedeno ne gre v obrazložitvi pravnomočne sodbe za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi tudi niso popolnoma nejasni in prav tako ne v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zato bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Na kršitev po tej določbi tudi ni mogoče sklepati na podlagi navedbe v zahtevi, da je "izrek obtožbe v nasprotju s podatki spisa", ker sodišče s pričami ni ugotavljalo, kdaj, kje, kako in kolikokrat v obdobju, ki je pod obtožbo, so stiki med obsojencem in oškodovanko sploh potekali. Slednje velja tudi za trditev, da v spisu ni podatka o tem, da naj bi držal zaključek sodišča, da je šlo v septembru 1997 za več stikov in zakaj je v obtožbi naveden le en dan. Pravnomočna sodba namreč v skladu z opisom obsojenčevega dejanja v izreku ugotavlja, da ga je storil neugotovljenega dne v mesecu septembru 1997. Obrazložitev prvostopenjske sodbe povzema vsebino izpovedbe oškodovankine matere D.P., ki je izpovedala, da je obsojenec imel stike z oškodovanko še septembra 1997 in ki jo ocenjuje kot verodostojno ter jo uvršča med dokaze, na katere opira zaključek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Ne gre niti za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe in prav tako ne za protispisnost. Sicer pa deloma s temi navedbami in navedbami, povezanimi z grajo presoje izpovedb D.P. in L.P. v delu, v katerem presegajo utemeljevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa tudi izvedenskega mnenja, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri tem pa trditev zahteve, da sodišče ni obrazložilo okoliščin v zvezi z obsojenčevim sporom z L.P., ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče do obsojenčevega zagovora, v katerem je prikazal motiv za ravnanje oškodovankine matere. Te razloge je treba povezati z obrazloženo oceno izpovedb oškodovankine matere in sestre ter oceno poteka dogodkov, ki so sledili po storitvi kaznivega dejanja in prav tako z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje presodilo pritožbene navedbe in s katerimi je zavzelo stališče do trditev, da sta navedeni priči imeli motiv, da obremenita obsojenca. Izrecno je tudi navedlo, kako ocenjuje okoliščine glede lažnega prikazovanja L.P., da obiskuje 2. letnik srednje šole.

Zahteva tudi nakazuje, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker mu z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni bilo zagotovljeno izvajanje le-teh v njegovo korist. Po ustaljeni ustavni in sodni praksi sodišče ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče se je, kot sledi iz obrazložitve pravnomočne sodbe, pri ugotavljanju obsojenčeve krivde za obravnavano kaznivo dejanje, oprlo na izpovedbi prič D. in L.P., izvedensko mnenje prof. K.D. ter podatke centra za socialno delo. Na te dokaze, ki jih je sodišče vsestransko ocenilo in jih štelo za verodostojne, je oprlo tudi ugotovitev glede odločilnega dejstva, da je obsojenec storil spolno dejanje z nedoletno oškodovanko na način, kot je razviden iz izreka pravnomočne sodbe. Bistvo navedb zahteve je v ponovitvi trditve (zapisnik o glavni obravnavi z dne 8.6.2004), da bi zaslišanje predlaganih prič pokazalo, da so bile prisotne ob obiskih oškodovanke pri obsojencu in da slednji nikoli ni bil sam z oškodovanko, tudi ne v mesecu septembru 1997, ko je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje in da bi nekatere od njih lahko opisale obsojenčev odnos do spolnosti in do bivše žene. Sodišče je pri odločitvi, s katero je zavrnilo izvedbo teh dokazov, dejansko izhajalo iz presoje izvedenih dokazov, pri katerih je upoštevalo njihovo vsebinsko povezanost in njihovo popolno verodostojnost. Na podlagi takšne presoje je utemeljeno sklepalo, da so predlagani dokazi taki, da stanja stvari ne bi mogli spremeniti, to je, da ne bi mogli vplivati na drugačno presojo izvedenih dokazov in s tem na ugotovljena odločilna dejstva. Zato sodišče z zavrnitvijo dokazov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. D.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).