Jedro

Že iz tožbenih navedb izhaja, da so bile stavbe, ki so prej stale na mestu obravnavanega objekta odstranjene, ker jih ni bilo mogoče obnoviti, stara konstrukcija pa „zamenjana“ z novo, drugačne velikosti. S temi navedbami je smiselno opisana odstranitev (rušitev) starih objektov in gradnja novega, s čimer se v celoti ujemajo tudi navedbe toženke (ki jih tožnica ne izpodbija), da so novi vsi bistveni konstrukcijski elementi obravnavanega objekta. Gradnje novega objekta pa nikakor ni mogoče šteti za vzdrževanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanega hleva za konje na zemljišču parc. št. 2324 k.o. ... (prva točka izreka) in ta objekt na svoje stroške v roku treh mesecev po vročitvi odločbe odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje (druga točka), sicer bo pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (tretja točka). Poleg tega so bile za navedeni objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; četrta točka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (peta točka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (šesta točka) in da je odločba takse prosta (sedma točka). Iz obrazložitve izhaja, da gre za novo zgrajen objekt, saj so novi temeljna plošča, lesena konstrukcija in vsi vijaki. Ta objekt je bil zgrajen na mestu prej obstoječih objektov, ki so bili odstranjeni, gre pa za hlev, za gradnjo katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tožnica tega ni storila, gre za nelegalno gradnjo.

2. Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo spremenil glede izrečenih prepovedi, ki po spremembi ne posegajo v pravice tistih solastnikov zemljišča, ki niso inšpekcijski zavezanci, v ostalem pa je tožničino pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je objekt „enotno grajen“ in ima enotno streho, zato ne drži pritožbena navedba, da gre za več objektov. Tudi iz slikovnega gradiva izhaja, da gre za objekt, ki je sestavljen iz več prostorov, njegova „bistvena namembnost“ pa je hlev. Ker je njegova površina večja od 100 m2, po določbah Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) spada med manj zahtevne objekte, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

3. Iz slikovnega gradiva prvostopenjskega organa izhaja, da so na območju, kjer stoji obravnavani objekt, prej stali konjski hlevi, ki so bili odstranjeni. Objekt torej ni bil samo obnovljen, temveč v celoti zgrajen na novo, da so novi tudi njegovi konstrukcijski elementi pa prav tako izhaja iz slikovnega gradiva prvostopenjskega organa. Glede naloženega inšpekcijskega ukrepa drugostopenjski organ navaja, da vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev legalnega stanja zemljišča, ko na njem ni obstajal obravnavani objekt brez gradbenega dovoljenja, kar je objektivno mogoče vzpostaviti.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da „ne zanika, da je na novo postavila konjske bokse, vendar je to storila na mestu, kjer je že stal hlev in sicer v nekoliko večji dimenziji, kot je bil prvoten“. Objekt v večjem delu stoji na istih temeljih kot prvotni, toženka pa niti ni ugotavljala, kdaj so bili prvotni objekti porušeni. Nekdanji lastnik je sam odstranil večji objekt, ostali objekti pa so bili v precej slabem stanju in jih ni bilo mogoče obnoviti, zato je bila tožnica prisiljena „staro konstrukcijo zamenjati z novo“. To pomeni, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, poleg tega pa iz odločbe ni jasno, katero stanje je dolžna tožnica vzpostaviti. Ker je nesporno, da je nekdanji objekt odstranila in nadomestila z novim, bi bilo prejšnje stanje doseženo le s tem, da bi ponovno postavila prvotni objekt, kar pa ni mogoče, saj je bil pred odstranitvijo v tako slabem stanju, da bi se verjetno porušil sam od sebe. Po odstranitvi sedanjega hleva bi ostalo nepozidano zemljišče, kar pa ne ustreza pravnemu pojmu vzpostavitve prvotnega stanja.

5. Poleg tega ne gre za nelegalno gradnjo, saj je bilo postavljenih več enostavnih oziroma nezahtevnih objektov, od katerih nobeden ne presega meje, pod katero po Uredbi ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Vsi ti objekti se sicer nahajajo pod skupno streho, vendar je vsak „prostor definitivno ločen in konstrukcijsko povsem samostojen“. Ne ZGO-1, ne Uredba ne predpisujeta, da bi morali pomožni objekti stati ločeno in da ne bi smeli imeti skupne temeljne plošče in skupne strehe. O več objektih (prostorih za konje, poslovnem delu in shrambi) govori tudi izrek odločbe, medtem ko se obrazložitev nanaša na en sam objekt, kar pomeni neujemanje med njima.

6. Tožnica iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče sprejema razloge toženke v izpodbijani odločbi, dopolnjene z razlogi v drugostopenjski odločbi, iz katerih izhaja, da je obravnavani objekt zgrajen na novo, da gre za en (enoten) objekt in ne za skupek posameznih objektov, da bi bilo treba za ta objekt pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ni bilo pridobljeno, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo, in da je izrečeni ukrep mogoče izvršiti. Teh razlogov zato v svoji obrazložitvi ne navaja ponovno, glede na tožbene navedbe pa jim dodaja še:

10. Že iz tožbenih navedb izhaja, da so bile stavbe, ki so prej stale na mestu obravnavanega objekta odstranjene, ker jih ni bilo mogoče obnoviti, stara konstrukcija pa „zamenjana“ z novo, drugačne velikosti. S temi navedbami je smiselno opisana odstranitev (rušitev) starih objektov in gradnja novega, s čimer se v celoti ujemajo tudi navedbe toženke (ki jih tožnica ne izpodbija), da so novi vsi bistveni konstrukcijski elementi obravnavanega objekta. Gradnje novega objekta pa nikakor ni mogoče šteti za vzdrževanje. Kaj takega ne izhaja ne iz opredelitve tega pojma v 10. točki prvega odstavka drugega člena ZGO-1 (izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba), ne iz del, ki so kot vsebina tega pojma našteta v Prilogi 3 k Uredbi. Zato tudi po presoji sodišča toženka ni imela nobenega razloga, da bi predmetni objekt obravnavala kot rezultat vzdrževalnih del. 11. Sodišče se strinja s toženko tudi v tem, da „vzpostavitev prejšnjega stanja“, ki je odrejena z izpodbijano odločbo, pomeni vzpostavitev zakonitega stanja. Če je bilo zadnje zakonito stanje zemljišča, ki ga je smiselno mogoče vzpostaviti, stanje brez objektov, je tožnica dolžna vzpostaviti to stanje, sodišče pa pripominja še, da tudi v tožbi ni navedena nobena okoliščina, ki bi ji to objektivno preprečevala.

12. Razlogi, ki jih toženka navaja za svojo ugotovitev, da je obravnavani objekt en sam objekt in ne skupek več manjših, so jasni, razumljivi in prepričljivi ter temeljijo na slikovnem gradivu v upravnem spisu. Tožničine navedbe v tem pogledu ostajajo na ravni golih trditev, brez podrobnejše obrazložitve oziroma dokazov, zato sodišče nima razloga, da tudi v tem pogledu ne bi sledilo toženki.

13. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o neskladju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, saj izrek v opisu objekta uporablja izraze, ki pojmovno pomenijo prostore oziroma dele stavbe (in jih tudi izrecno poimenuje prostori za konje in poslovni del), ne pa posamezne stavbe. Tudi sicer – enako kot obrazložitev – govori o (eni) konstrukciji, objektu, itd. Izrek in obrazložitev se torej skladno nanašata na en sam objekt, sestavljen iz več delov oziroma prostorov. Ugotovitve, da je celotna površina objekta bistveno nad mejo, pod katero je po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 v zvezi z Uredbo dovoljena gradnja brez gradbenega dovoljenja, tožnica niti ne izpodbija.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagala dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je odločilo brez glavne obravnave, na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.