Jedro

Pritožbeno zatrjevanje o pristranskosti priče B. B., ki je tožnikova žena, ne more imeti želene teže. Zgolj to dejstvo še ne izkazuje neverodostojnosti izpovedbe. Toženka pa svojih zatrjevanj o njeni neverodostojnosti tudi ni ustrezno substancirala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi obširno povzema izpodbijano vmesno sodbo in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Poudarja, da tožnikova pozornost ni bila usmerjena k prometu, kamor bi morala biti. Ocenjuje, da je mnenje izvedenca, ne glede na večje število prič, ki jih je predlagal tožnik, le-te pa izpovedujejo drugače kot ugotavlja izvedenec, prepričljivejše. Mnenje temelji na objektivnih podatkih – časovnih intervalih semaforja. Izpovedba priče A. A. je prepričljiva, ker natančno opisuje, kakšna luč je gorela na posameznem semaforju v času, ko ga je prevozil. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno naklonilo večjo verodostojnost izpovedbi priče B. B. kot izpovedbi A. A. in mnenju izvedenca cestnoprometne stroke. Priča B. B. je tožnikova žena, zato obstaja večja verjetnost njene pristranskosti. Graja zaključek sodišča, da mnenje izvedenca ne temelji na objektivnih izračunih, ampak na domnevah. V pritožbi ugotavlja, da se je iz razpoložljivih podatkov spisa dalo ugotoviti, kakšna luč je resnično svetila na semaforju, ko je tožnik zapeljal v križišče. Na semaforju je gorela rdeča luč, kar sta potrdila priča A. A. in izvedenec cestnoprometne stroke. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik zapeljal v križišče ob prižgani zeleni luči na semaforju. Najprepričljivejši dokaz za takšno ugotovitev predstavljajo njegova izpovedba in izpovedbe njegove žene ter ostalih sopotnikov v avtu. Izvedensko mnenje, kot ugotavlja prvo sodišče, ni moglo ponuditi odgovora na vprašanje, kakšna luč je gorela na semaforju v trenutku, ko je tožnik zapeljal v križišče, kjer je prišlo do prometne nesreče. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje logični in prepričljivi dokazni oceni prvega sodišča, ki je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Pritožbena zatrjevanja ne vzbujajo dvoma v zaključek sodišča o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka. Prvo sodišče utemeljenosti tožbenega zahtevka ni gradilo na številu prič, ki so enako izpovedovale, in ni zanemarilo mnenja izvedenca. Skrbno se je opredelilo do izvedeniškega mnenja dr. C. C., ki je jasno zapisal, da se ne da ugotoviti, katera luč na semaforju je gorela ob vstopu enega in drugega voznika v križišče. Izvedenec je imel na razpolago le izjave voznikov, te pa se glede barve signala razlikujejo. Ker izvedensko mnenje na bistveno vprašanje zaradi odsotnosti dovolj zanesljivih podatkov ni moglo odgovoriti, je prvo sodišče odgovor iskalo v ostalih dokazih, predvsem izpovedbah stranke in prič. Skrbno je ocenilo posamezne izpovedbe in podalo ustrezno argumentacijo za oceno, da je izpoved tožnika prepričljivejša.(1)

7. Pritožba ne more uspeti z zatrjevanjem, da izvedeniško mnenje temelji na objektivnih podatkih – časovnih intervalih semaforja. Bistveno je, da izvedenec ni mogel odgovoriti na vprašanje, pri kakšni luči je kateri od udeležencev prometne nesreče zapeljal v križišče. Vsa njegova nadaljnja razlogovanja pa temeljijo na domnevah, pri čemer je za odločitev predvsem pomembno, kateri izjavi od udeležencev prometne nesreče se sledi. Zgolj ugotovitev časovnih intervalov semaforja za odločitev še ni zadostna, saj ne odgovori na vprašanje, pri kakšni luči je kateri od udeležencev zapeljal v križišče. Slednje je sodišče ugotavljalo na podlagi izpovedb, ki jih je dokazno ocenilo. Tej oceni pa v celoti pritrjuje tudi prvo sodišče. 8. Pritožbeno zatrjevanje o pristranskosti priče B. B., ki je tožnikova žena, ne more imeti želene teže. Zgolj to dejstvo še ne izkazuje neverodostojnosti izpovedbe. Toženka pa svojih zatrjevanj o njeni neverodostojnosti tudi ni ustrezno substancirala. Tudi zatrjevanje, da tožnik ni bil osredotočen na vožnjo, ne vzbujajo dvoma v pravilnost ocene prvega sodišča. Tožnik je na naroku 27. 2. 2015 izpovedal, da je na drugi strani opazil kombi, ki pa je bil še dokaj daleč. Po drugi strani pa je tudi priča A. A., ki je vozil avto zavarovanca toženke, izpovedal, da tožnika ni videl, kar bi tudi lahko napeljevalo na sklepanje o njegovi neosredotočenosti na vožnjo.

9. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje prvega sodišča glede temelja tožbenega zahtevka in ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Primerjaj 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.