Jedro

Pritožnica ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da bi ji bilo treba v skladu z načelom in favorem laboratoris priznati višji plačni razred od plačnega razreda njenega delovnega mesta po Pravilniku o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja javne uprave v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov. Skladno s 16. členom ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep potrdita.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dopusti (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se tožnica na delovnem mestu načelnica upravne enote A. s 1. 1. 2018 uvrsti v 50. plačni razred, da ji je tožena stranka dolžna obračunati razliki v plači za januar in februar 2018 ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto razliki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 257,50 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati pravno načelo in favorem laboratoris ter pravice in obveznosti v dvomu razlagati v korist delavca. Navaja, da Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju ne določa, da se načelnike upravnih enot uvršča v plačne razrede na podlagi števila prebivalcev, ki jih javno objavlja SURS preko podatkovne baze SI-STAT dvakrat letno (1. 1. in 1. 7.), ampak določa, da se vrednost kriterijev preveri na dan 1. 11. 2017. Trdi, da je bilo na navedeni dan stanje prebivalcev v Upravni enoti A. 15.061, in ne 14.804. Meni, da če SURS podatkov na dan 1. 11. 2017 ne zajema, ni mogoče iskati približnega najbližjega rezultata v škodo delavke, ampak je treba v dokaznem postopku ugotoviti sporno dejansko stanje. Sklicuje se na prilogo IV. Uredbe, iz katere je kot edini kriterij za uvrstitev v plačni razred za načelnike upravnih enot določeno število prebivalcev, in ne statistično število prebivalcev. Sklicuje se na podatek iz podatkovne baze SI‑STAT, da je bilo 1. 7. 2017 oseb s prijavljenim stalnim prebivališčem v Občini A. 15.067. Dalje se sklicuje na podatek Centralnega registra prebivalstva, da je imela UE A. na dan 31. 10. 2017 prebivalcev s stalnim prebivališčem 15.061. Meni, da če bi Uredba želela zajemati statistično število prebivalcev, bi nedvomno določila, da se kriteriji preverijo na dan 1. 7. 2017, in ne na 1. 11. 2017. Meni, da predpisi Evropske unije, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne posegajo v tožničino pravico do plače in druge pravice iz delovnega razmerja. Zavzema se za takšno uporabo določb Uredbe, po kateri bi se tožnica uvrstila v 50. plačni razred, saj je bilo v UE A. na dan 1. 11. 2017 več kot 15.000 prebivalcev. Meni, da tožena stranka ne bi smela uporabiti določb Pravilnika o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja javne uprave v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov, ker so v nasprotju z Uredbo. Meni, da podzakonski akt ministra (Pravilnik) ne more biti hierarhično nad podzakonskim aktom vlade (Uredbo), kar izhaja iz 153. člena Ustave RS. Meni, da bi bilo treba njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi, iz razlogov ekonomičnosti pa dopustiti spremembo tožbe. Predlaga razveljavitev sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališči in ugotovitvami sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o vprašanju, ali je bilo tožničino delovno mesto načelnice Upravne enote A. pravilno uvrščeno v 49. plačni razred v sistemu plač javnih uslužbencev. Pravno podlago za uvrstitev tega delovnega mesta predstavljata na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl. – ZSPJS) sprejeta Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 68/17 in nasl. – Uredba) in Pravilnik o uvrstitvi delovnih mest direktorjev s področja javne uprave v plačne razrede znotraj razponov plačnih razredov (Ur. l. RS, št. 74/17 in nasl. – Pravilnik).

7. Pritožnica ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da bi ji bilo treba v skladu z načelom in favorem laboratoris priznati višji plačni razred od plačnega razreda njenega delovnega mesta po Pravilniku. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da skladno s 16. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl. – ZJU) delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožničino delovno mesto načelnice UE A. je bilo uvrščeno v 49. plačni razred na podlagi Pravilnika, ki predstavlja tak podzakonski predpis, ni pa mogoče slediti niti tožničinim trditvam, da tožena stranka Pravilnika pri uvrščanju njenega delovnega mesta v plačni razred ne bi smelo upoštevati zaradi nasprotja z Uredbo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Pravilnik ni v nasprotju z Uredbo, saj ta ne opredeljuje načina za ugotavljanje števila prebivalcev upravne enote, kar pomeni, da je tožena stranka lahko za ugotovitev števila prebivalcev uporabila način, ki se ji je zdel najbolj primeren. Ker ni predpisano, da število prebivalcev upravne enote pomeni število prebivalcev, ki imajo v upravni enoti (oziroma občini) prijavljeno stalno prebivališče, tožena stranka ni ravnala v nasprotju z Uredbo, ko je za podlago razvrstitve delovnih mest načelnikov upravnih enot v Pravilniku uporabila t.i. statistično definicijo prebivalstva. Odločilnega pomena je, da je za vse javne uslužbence, ki so v enakem položaju, uporabila kriterij na enak način, torej z uporabo iste definicije (pri čemer ni nepomembno, da so na podlagi Uredbe tajniki oziroma direktorji občinske uprave in na podlagi ZSPJS tudi župani in podžupani občin razvrščeni v plačne razrede na podlagi uporabe iste definicije števila prebivalcev). Podatki o številu prebivalcev, ki jih javno objavlja SURS preko podatkovne baze SI-STAT dvakrat letno (1. 1. in 1. 7.), se glede na drugačno metodologijo izračuna razlikujejo od podatkov o številu oseb, ki imajo v upravni enoti prijavljeno stalno bivališče, vendar pa to ne pomeni, da to ne more biti podlaga za ugotovitev števila prebivalcev po Prilogi IV Uredbe. Nekatere upravne enote imajo višje število prebivalcev po statistični opredelitvi števila prebivalcev, druge pa oseb s prijavljenim stalnim bivališčem. Tožena stranka je pri uvrstitvi načelnikov upravnih enot pravilno upoštevala za vse načelnike enak način izpolnjevanja kriterija iz Priloge IV, tako da ni mogoče slediti tožničinemu zavzemanju, da bi v zvezi z uvrstitvijo njenega delovnega mesta v plačne razrede uporabila drug način ugotavljanja števila prebivalstva in upoštevala podatek o številu oseb s prijavljenim stalnim bivališčem na območju UE A. zgolj zato, ker bi bila tožnica zato uvrščena v višji plačni razred.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da uvrstitev v 49. plačni razred ni pravilna, ker je tožena stranka v nasprotju z določbo 8. člena Uredbe o preverjanju vrednosti kriterijev glede na stanje 1. 11. 2017 upoštevala podatek SURS z dne 1. 7. 2017. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je bil 1. 11. 2017 to zadnji veljavni podatek, ki ga za to statistično kategorijo pripravi SURS. Glede na to, da je tožena stranka uporabila dopusten način ugotavljanja števila prebivalstva kot kriterija za uvrstitev načelnikov upravnih enot v plačne razrede, ni mogoče kot števila prebivalcev v UE A. upoštevati 15.061 stalno prijavljenih oseb na dan 1. 11. 2017 oziroma podatka iz Centralnega registra prebivalstva. Kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče ugotavljati števila prebivalcev v upravni enoti na drugačen način od s strani tožene stranke dopustno izbranega načina. Zgolj dejstvo, da je zadnji uradni podatek SURS o številu prebivalstva z dne 1. 7. 2017 in da ga ni mogoče ugotoviti točno na presečni datum za ugotavljanje kriterijev, ne izključuje pravilnosti uporabe tega podatka za potrebe prvega uvrščanja delovnih mest direktorjev v javnem sektorju v plačne razrede, saj je podobno tudi pri nekaterih drugih kriterijih, naštetih za različna delovna mesta v Prilogi IV Uredbe.1 Glede na to, da iz Uredbe izhajajo številni kriteriji, ki jih je bilo treba upoštevati pri razvrstitvi drugih delovnih mest v plačne razrede, je nerealno tožničino zavzemanje za to, da bi Uredba zgolj za uporabo kriterija števila prebivalstva določila presečni datum 1. 7. 2017, če je bilo mišljeno, da se uporabi podatek SURS o statističnem številu prebivalstva. Presečni datum je bil določen za vse kriterije, zato dejstvo, da ta za kriterij števila prebivalstva ni upošteval, da je zadnji podatek z dne 1. 7. 2017, ne kaže na izključitev uporabe te metodologije za ugotovitev števila prebivalstva. Tožničino zatrjevanje, da je bilo število prebivalcev UE A. 1. 11. 2017 višje od 15.000 pa je tudi sicer zmotno, saj iz javno dostopnih podatkov SURS izhaja, da je bilo število prebivalcev 1. 1. 2018 celo nižje od števila prebivalcev 1. 7. 2017 (1. 1. 2018 jih je bilo 14.766, 1. 7. 2017 pa 14.804).

10. Glede na ugotovitev, da Pravilnik ni v neskladju z Uredbo, sklicevanje na 153. člen Ustave RS na odločitev v zadevi ne more vplivati, tudi sicer pa tožnica zmotno razume navedeno določbo, ki med drugim določa skladnost podzakonskih aktov z ustavo in zakoni, ne pa medsebojne skladnosti podzakonskih aktov.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pri uvrščanju direktorjev organov v sestavi ministrstva je eden izmed kriterijev tudi sprejet finančni načrt v EUR, splošno znano dejstvo pa je, da finančni načrti navedenih organov niso bili sprejeti na dan 1. 11. 2017, zato se je kot podlago za kriterij uporabila zadnja veljavna vrednost. Enako velja za kriterij obsega finančnih sredstev pri direktorjih vladnih služb, kriterij upravljanja s finančnimi sredstvi pri direktorjih pravosodnih organov, kriterij celotnih prihodkov pri direktorjih bolnišnic, kriterij števila zaposlenih, ki je povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur v obračunskem obdobju idr.