Jedro

ZOZKD je v razmerju do OZ specialni predpis, zato je na njegovi podlagi mogoče priznati odškodnino le za tiste vrste škod, ki jih ZOZKD izrecno določa. Iz medicinske dokumentacije tožnice je razvidno, da so njene psihične težave le začasne narave, da se je stanje že izboljšalo ter da bodo težave sčasoma izzvenele. Navedeno po mnenju sodišča ne kaže, da gre pri tožnici za trajne bolečine, ki bi se lahko smatrale kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skladu z določbami OZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Komisija) zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do odškodnine kot žrtvi kaznivega dejanja. V obrazložitvi odločbe Komisija navaja, da je tožnica zahtevala odškodnino v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, ki je bil dne 11. 3. 2010 storjen na pošti, kjer je bila zaposlena. Zahtevala je odškodnino za duševne bolečine, prestani strah ter nadomestilo sredstev zaradi znižanja dohodkov za preživljanje zaradi predčasne upokojitve. Na podlagi zbranih dokazil je Komisija ugotovila, da je bila zahteva vložena pravočasno, da izpolnjuje formalne pogoje po 5. členu Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD), ne izpolnjuje pa vseh materialnih pogojev iz 6. člena navedenega zakona. Po citirani določbi se odškodnina prizna, če je oškodovanec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine ter da je bila prosilcu s kaznivim dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom. Vrste škode so taksativno naštete v 8. členu ZOZKD, med njimi pa ni strah kot posebna oblika nepremoženjske škode. Glede duševnih bolečin pa je Komisija na podlagi medicinske dokumentacije (ambulantnih kartonov specialista psihiatra) zaključila, da zdravniška mnenja ne dajejo podlage za sklep, da gre za trajne duševne motnje oziroma posledice, temveč da so težave le začasne narave in bodo s časoma izzvenele. Prav tako tožničine psihične težave niso posledica le kaznivega dejanja, temveč tudi razmer v njeni družini. Na podlagi navedenega je Komisija ocenila, da težave tožnice niso tako intenzivne in trajne narave, da bi se lahko smatrale kot duševne bolečine pravnega izvora po Obligacijskem zakoniku (OZ). Prav tako izguba sredstev zaradi predčasne upokojitve tožnice ni priznana vrsta škode po ZOZKD.

Tožnica v tožbi navaja, da je ob dogodku utrpela take duševne bolečine, da je zaradi tega morala obiskovati psihiatra, prav tako se po zaključenem bolniškem staležu ni več vrnila v službo, temveč se je upokojila. Meni, da je bil zahtevek za imaterialno škodo zavrnjen vsaj preuranjeno, Komisija je tudi neutemeljeno del psihičnih težav pripisala razmeram v njeni družini. Meni, da bi bilo treba v postopek pritegniti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi razmejil med vzroki za njene psihične težave. Tožnica je v svoji prošnji posledice dejanja opisala laično, zato tudi ni navedla stopnje ter časa trajanja bolečin. Komisija bi zato morala v skladu s splošnim načelom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o pomoči prava neuki stranki tožnico pozvati na dopolnitev vloge, da se podrobneje opredeli do vrste odškodnin v smislu 179. člena OZ, ter da predloži dokaze k posameznim postavkam. Tožnici tako v nasprotju z ZUP ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku, saj tožnica pred odločitvijo ni bila seznanjena z uspehom dokazovanja ter ji ni bilo omogočeno, da se izreče o ugotovitvah Komisije. V določbah ZOZKD namreč ni podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v smislu 144. člena ZUP. Odločitev Komisije o zavrnitvi odškodnine za strah pa je tudi v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 626/2000, kjer je sodišče oškodovanki za utrpljen intenzivni strah, ki je trajal ves čas ropa, priznalo odškodnino. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ni sporno, da tožnica izpolnjuje formalne pogoje za priznanje odškodnine iz 5. člena ZOZKD, sporno pa je vprašanje ali je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine in strah v smislu 6. člena navedenega zakona. V skladu z navedeno določbo je pogoj za priznanje odškodnine, da je prosilec zaradi kaznivega dejanja utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine ter da mu je bila z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom. Vrste priznane škode določa 8. člen ZOZKD in sicer za telesne bolečine ali okvaro zdravja, duševne bolečine, izgubljeno preživljanje, stroške v zvezi z zdravljenjem, pogrebne stroške, škodo za uničenje medicinske pripomočke in stroške zaradi uveljavljanja odškodnine.

Tudi po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek za priznanje odškodnine iz naslova strahu, pri katerem tožnica v tožbi še vedno vztraja. Glede na to, da ZOZKD v 8. členu vrste priznane škode po tem zakonu taksativno našteva, med njimi pa ni škode zaradi strahu, je zahtevek za to vrsto odškodnine tudi po ugotovitvah sodišča neutemeljen. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 626/2000, saj v navedeni zadevi ni šlo za priznanje odškodnine po določbah ZOZKD, temveč po določbah OZ. ZOZKD pa je v razmerju do OZ specialni predpis, zato je na njegovi podlagi mogoče priznati odškodnino le za tiste vrste škod, ki jih ta zakon izrecno določa. V skladu z določbo 9. člena ZOZKD je oškodovanec upravičen do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tožnica je v postopku zgolj nekonkretizirano navajala, da je napeta in obremenjena zaradi dogodka, ki se ji je pripetil, da zaradi navedenega ne more več opravljati dela ter se je predčasno upokojila. Iz medicinske dokumentacije pa je tudi razvidno, da so njene psihične težave le začasne narave, da se je stanje že izboljšalo ter da bodo težave sčasoma izzvenele. Navedeno tudi po mnenju sodišča ne kaže, da gre pri tožnici za trajne bolečine, ki bi se lahko smatrale kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skladu z določbami OZ, zato je Komisija pravilno zavrnila tudi zahtevek za duševne bolečine. Ker je za navedeno ugotovitev imela podlago v predloženi medicinski dokumentaciji specialista s področja psihiatrije, v postopku ni bilo treba postaviti posebnega izvedenca medicinske stroke.

Neutemeljen in v nasprotju s podatki spisa je tudi tožničin ugovor o kršitvi pravil postopka. Postopek za uveljavljanje odškodnine je določen v IV. poglavju ZOZKD. Glede vprašanj postopka, ki v tem zakonu niso urejena, pa se v skladu z določbo 3. člena navedenega zakona smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Iz spisa je razvidno, da je Komisija tožnici dne 4. 8. 2010 poslala poziv na dopolnitev vloge, v katerem jo je tudi opozorila na formalne in materialne pogoje za uveljavljenje odškodnine po tem zakonu. Prav tako je Komisija, po tem ko je pridobila dodatne listine po uradni dolžnosti, tožnici dne 30. 8. 2010 poslala obvestilo, v katerem jo je seznanila s svojimi ugotovitvami in pridobljenimi dokazi, ter jo pozvala, da se lahko o vsem pisno izjavi v roku 15 dni. V istem roku je lahko dostavila tudi dodatno dokumentacijo, ki bo v pomoč pri odločanju o trajanju in intenzivnosti nastalih škodnih posledic. Na poziv se je tožnica odzvala tako, da je dostavila še dva ambulantna kartona psihiatra, pri katerem se je ves čas zdravila. Listine v spisu torej potrjujejo, da je bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z ugotovitvami Komisije, prav tako ji je bila dana možnost, da se o teh ugotovitvah izjasni in predloži morebitna dodatna dokazila. S tem pa je bilo v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso v obravnavanem primeru tudi zadoščeno splošnemu načelu o zaslišanju stranke v smislu 9. člena ZUP.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakon utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožnica je v tožbi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Vprašanje povrnitve stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.