Jedro

Dolžnik v predlogu za nasprotno izvršbo ni uveljavljal nobenega od taksativno naštetih razlogov iz 1. odst. 67. čl. ZIZ. Glede na takšno stanje stvari bi moralo sodišče prve stopnje predlog za nasprotno izvršbo zavrniti, ne da bi ga sploh vročalo upniku, zato tudi opustitev oprave naroka in ostale kršitve postopka niso mogle vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o nasprotni izvršbi in navedeni sklep razveljavilo.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da bi moralo sodišče postopati po 3. odst. 68. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), stranke pa napotiti na pravdni postopek, v katerem bi se razčistile navedbe iz nasprotne izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo napačno, kot v pritožbi utemeljeno navaja upnik, saj se postopek s predlogom za nasprotno izvršbo razlikuje od postopka z (običajnim) predlogom za izvršbo ter postopka z ugovorom zoper sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče mora pred izdajo sklepa o nasprotni izvršbi najprej preizkusiti predlog za nasprotno izvršbo in ga vročiti upniku (sedanjemu dolžniku) v izjavo (1. odst. 68. čl. ZIZ), nato pa, če upnik (sedanji dolžnik) predlogu nasprotuje, razpisati narok za obravnavanje predloga ter odločiti šele po opravljenem naroku (3. odst. 68. čl. ZIZ), če so v njem navedeni razlogi za nasprotno izvršbo. Napak je sodišče ravnalo tudi, ker je o predlogu za nasprotno izvršbo odločilo s sklepom o izvršbi, namesto s sklepom (4. odst. 68. čl. ZIZ), zoper katerega bi bilo pravno sredstvo pritožba in ne ugovor. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgoraj opisane kršitve izvršilnega postopka niso vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve, ki je kljub navedenim postopkovnim nepravilnostim pravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da dolžnik (sedanji upnik) v predlogu za izvršbo ni uveljavljal nobenega od taksativno naštetih razlogov za nasprotno izvršbo iz 1. odst. 67. čl. ZIZ. V predlogu za nasprotno izvršbo dolžnik (sedanji upnik) izrecno navaja, da mu je upnik (sedanji dolžnik) sam nakazal nazaj preveč plačani del terjatve, svoj predlog pa dolžnik (sedanji upnik) utemeljuje z istimi ugovornimi razlogi, ki jih je uveljavljal že s (prepoznim) ugovorom zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku Ig .... Glede na takšno stanje stvari bi moralo sodišče prve stopnje predlog za nasprotno izvršbo zavrniti, ne da bi ga sploh vročalo upniku (sedanjemu dolžniku), saj je evidentno, da ga dolžnik (sedanji upnik) ni vložil iz katerega od štirih razlogov, iz katerih je mogoče dovoliti nasprotno izvršbo (67. čl. ZIZ), zato tudi opustitev oprave naroka in ostale zgoraj opisane kršitve postopka niso mogle vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

Kot je že bilo povedano v prejšnjem odstavku, enako pa je obrazložilo Višje sodišče v Ljubljani tudi v svojem sklepu opr. št. II Cpg ... z dne 7.9.1999, izdanem v izvršilni zadevi Ig ..., je dolžnik (sedanji upnik) zamudil z ugovornimi navedbami v zvezi z nekvaliteto del, zato teh zahtevkov v zadevnih izvršilnih postopkih ne more več uveljavljati niti z ugovorom, niti z nasprotno izvršbo. Tosmerne trditve v konkretnem postopku sploh niso pravno upoštevne, zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe upnika, da bi moralo sodišče prve stopnje stranki napotiti na pravdo zaradi spora o dejstvih.

Glede upnikovega sklicevanja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg ... pa sodišče druge stopnje pripominja, da je ob pazljivem branju sklepa povsem jasno razvidno, da se napotilo sodišču prve stopnje za obravnavanje ugovora po izteku roka (56. čl. ZIZ) in razčiščevanje tozadevnih ugovornih navedb nanaša samo na navedbe dolžnika (sedanjega upnika) o delnem plačilu dne 27.4.1999 (prvi odstavek ugovora z dne 29.4.1999, list. št. 6 v spisu Ig 99/00078).

Vendar je potreba po obravnavanju teh ugovornih navedb kot ugovora po izteku roka odpadla, saj je upnik (sedanji dolžnik) to delno plačilo upošteval in tudi vrnil preveč (dvakrat) plačani oz. zarubljeni znesek, kar priznava tudi sam dolžnik (sedanji upnik) v predlogu za nasprotno izvršbo in tudi v obravnavani pritožbi.

Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev sodišča o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.