Jedro

Tako 101. člen ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov v postopkih za varstvo koristi otroka, kot tudi splošnejša določba drugega odstavka 55. člena ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov postopka v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, določata, da o stroških postopka sodišče odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse okoliščine primera, ki pa so lahko raznolike. Mednje se uvrščajo zlasti premoženjsko stanje udeležencev, razlogi za postopek, procesna racionalnost udeležencev oziroma obseg stroškov, krivda in drugi razlogi. Pri tem je tudi uspeh v postopku lahko ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva, ne more pa biti to edina okoliščina. Te okoliščine sodišče ovrednoti v smislu pravičnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora predlagatelj nasprotni udeleženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.349,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in je nad odločitvijo šokiran, sodišče pa je tudi že na prvem naroku v mesecu juniju 2023 povedalo, da v tej zadevi, glede na starost otroka ne misli narediti ničesar. Korist otroka, ki jo je zasledoval predlagatelj in bi jo moralo tudi sodišče, pa je glede na vse ostale okoliščine v interesu obeh udeležencev tega postopka, zlasti pa mladoletnega otroka. Predlagatelj je bil prisiljen vložiti predmetni predlog in začeti nov postopek, ne glede na to koliko časa je preteklo od sklenjene sodne poravnave, saj se nasprotna udeleženka določil poravnave ni držala in so bili stiki predlagatelju onemogočeni. Povsem nerazumljivo je stališče sodišča, oziroma celo očitek predlagatelju, da je predlog vložil komaj eno leto pred polnoletnostjo otroka, kot tudi nadaljnji očitek, da je predlagal dokaz z izvedencem klinične psihologije, za katerega je po mnenju sodišča splošno znano, da je lahko dolgotrajen. Predlagatelj ni kriv za zaostanke na tem področju, oziroma od njega ni mogoče pričakovati, da v zadnjih dveh ali treh letih pred polnoletnostjo otroka ne bo vlagal predlogov, s katerimi bi zaščitil koristi otroka. Takšno stališče sodišča je zaskrbljujoče. Predlagatelj je z vložitvijo predloga skušal zaščititi otrokovo korist. Tudi ne drži, da je predlagatelj dvakrat predlagal preložitev naroka, predlagatelj je preložitev naroka predlagal v soglasju z nasprotno udeleženko v mesecu septembru, nakar je sodišče določilo nov datum, in sicer 21. 11. 2023. Le nekaj dni pred narokom je sodišče zaradi izobraževanja sodnice ta narok preložilo na devet dni kasneje, ko je bil predlagatelj službeno odsoten, dejstvo pa je, da je sodišče prvi narok v predmetni zadevi izvedlo šele pol leta po tem, ko je bil predlog vložen, kar je glede na hkrati vloženo začasno odredbo zaskrbljujoče. Očitek predlagatelju, da je dvakrat predlagal preložitev naroka je popolnoma neutemeljen.

Predlagatelj tako predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Nasprotna udeleženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter za potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1, 2, 3, 6, 7, 11, 12 in 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, kot tudi ne kršitve uporabe materialnega prava.

6. Tako 101. člen ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov v postopkih za varstvo koristi otroka, kot tudi splošnejša določba drugega odstavka 55. člena ZNP-1, ki ureja povračilo stroškov postopka v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, določata, da o stroških postopka sodišče odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse okoliščine primera, ki pa so lahko raznolike. Mednje se uvrščajo zlasti premoženjsko stanje udeležencev, razlogi za postopek, procesna racionalnost udeležencev oziroma obseg stroškov, krivda in drugi razlogi. Pri tem je tudi uspeh v postopku lahko ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva, ne more pa biti to edina okoliščina.1 Te okoliščine sodišče ovrednoti v smislu pravičnosti.2

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pri svoji odločitvi o tem, da je predlagatelj dolžan plačati stroške nasprotni udeleženki upoštevalo naslednje okoliščine: da je predlagatelj predlog za dodelitev otroka vložil devet mesecev po sklenitvi sodne poravnave, da je bil predlog vložen manj kot eno leto pred polnoletnostjo otroka, da je predlagatelj podal predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije oziroma psihiatrije, za kar je splošno znano, da terja daljši čas, in da je dvakrat predlagal preložitev naroka, s čimer je onemogočil sprejem odločitve pred sinovo polnoletnostjo. Prav tako je upoštevalo, da je dodatno povečal stroške z vztrajanjem pri predlogu po otrokovi dopolnjeni polnoletnosti. Takšno ravnanje po oceni sodišča prve stopnje ni bilo v korist otroka, ki ima posebne potrebe, in za katerega mati povsem ustrezno skrbi.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da se od predlagatelja pričakuje, da v zadnjih dveh ali treh letih pred polnoletnostjo otroka ne bo vlagal predlogov, s katerimi bi zaščitil koristi otroka. Prvič, predlagatelj je vložil predlog manj kot leto dni pred polnoletnostjo otroka in devet mesecev po sklenitvi sodne poravnave, s katero je bilo urejeno starševstvo, drugič pa držijo ugotovitve sodišča, da je splošno znano dejstvo, da dokaz s postavitvijo izvedencem klinične psihologije terja veliko časa v postopku zaradi pomanjkanja sodnih izvedencev iz tega področja.

9. Kar se tiče pritožbenih navedb v zvezi s preložitvijo narokov, in da naj bi sodišče prve stopnje razpisalo prvi narok šele šest mesecev po vložitvi predloga, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil dne 6. 2. 2023 postopek prekinjen tudi v soglasju s predlagateljem za čas treh mesecev zaradi izvedbe postopka mediacije, dne 13. 4. 2023 je bila zadeva vrnjena sodnici, ki je že čez tri dni, dne 17. 4. 2023 razpisala narok za dne 6. 6. 2023 ob 9.00 uri. Slednji se je tega dne tudi opravil in se preložil na dne 28. 9. 2023. Na podlagi predloga obeh strank je sodišče prve stopnje ta narok preložilo na 21. 11. 2023, slednjega pa je nato zaradi izobraževanja sodnice preložilo za 9 dni, na 30. 11. 2023. Predlagatelj je dne 28. 11. 2023 sodišču ponovno poslal prošnjo za preložitev naroka, ki ga je sodišče nato razpisalo za dne 19. 12. 2023, na katerem je zadevo zaključilo. Vsaj dvakrat je bil torej predlagatelj predlagal tisti, ki je preložitev naroka predlagal in so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno celovito in pravično ovrednotilo vse okoliščine primera, pri čemer je nenazadnje pomembno tudi dejstvo, da je šlo za predlagalni nepravdni postopek (postopek, začet na predlog predlagatelja, čeprav se v njem varujejo koristi otroka, katere so bile pravnomočno urejene pred devetimi meseci), v katerem je bil predlog predlagatelja zavrnjen.

11. Ker predlagatelj v pritožbi ni konkretno grajal višine odmerjenih stroškov, uradni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

12. O povračilu stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Predlagatelj s pritožbo ni uspel zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotna udeleženka pa z odgovorom na pritožbo ni v bistvenem doprinesla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Tako dr. Suzana Kraljič, dr. Urška Kežmah, mag. Matej Čujović in mag. Andreja Dajčman v Zakonu o nepravdnem postopku s komentarjem, Založba WD, Maribor 2022, Komentar k 101. členu, stran 428). 2 Tako dr. Vesna Rijavec, dr. Aleš Galič, dr. Tomaž Keresteš, dr. Tjaša Ivanc in Miha Verčko v Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Razširjena uvodna pojasnila GV Založba, , Ljubljana 2020, str. 162.