Jedro

Davčni organ prve stopnje, ob upoštevanju nastanka davčne obveznosti (leto 2006), odločitev v materialnopravnem pogledu pravilno utemelji z določbami ZDPN-1, v procesnem pogledu pa z določbami ZDPN-2 in ZDavP-2, ki so veljale v času izdaje odločbe.

Po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 49.657,82 EUR po stopnji 2% v znesku 993,16 EUR. Odmerjeni davek je treba plačati v roku 30 dni. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da gre za obračun davka pri prodaji nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku. Sklep o izročitvi nepremičnine z dne 4. 10. 2006, ki ga je davčnemu organu posredovalo Okrajno sodišče v A., je pravnomočen in lastninska pravica na kupca vpisana, iz česar je sklepati tudi na pravnomočnost sklepa o domiku navedene nepremičnine kupcu. Davek se odmerja na podlagi Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 57/99). Po 3. členu tega zakona se davek plačuje od prometa nepremičnin. Promet nepremičnin po tem zakonu je vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, torej tudi odplačni prenos lastninske pravice v izvršilnem postopku. Davčno osnovo predstavlja prodajna cena, navedena v zapisniku o 3. dražbenem naroku, z upoštevanjem solastnega deleža tožeče stranke. Tridesetdnevni rok za plačilo davka je določen v 12. členu Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2). Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti po določbi 96. člena ZDavP-2. Pritožbo tožnice je drugostopni organ z odločbo št. … z dne 14. 5. 2008 zavrnil kot neutemeljeno, izpodbijano odločbo pa potrdil kot pravilno in skladno z določbami Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju: ZDPN-2). Iz podatkov v spisu ugotavlja, da je bil s sklepom o domiku Okrajnega sodišča v A., ki je postal pravnomočen 15. 11. 2006, prodan oziroma kupcu domaknjen tožnici lasten del nepremičnine v k.o. B. Prodaja nepremičnin na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, predstavlja odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca. Dejstvo, da tožnica prodaje ni opravila sama, na obdavčitev ne vpliva. Pogoji za odmero davka so, glede na 14. člen ZDPN-2, izpolnjeni. Davek na promet nepremičnin se odmerja v skladu z določbami ZDPN-2, zato je treba pravilnost izpodbijane odločbe presojati z vidika uporabe tega zakona. ZIZ, na katerega se sklicuje (pri)tožnica, pa določa postopanje sodišča v izvršilnem postopku. Odločitev je skladna z zakonom tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. ZDPN-2 določa tridesetdnevni rok za plačilo davka, ZDavP-2 v 96. členu pa, da mora zavezanec od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku, plačati zamudne obresti, s čemer je podana povsem jasna zakonska podlaga za odločitev.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Odločitev je nezakonita, ker ne upošteva določb ZIZ, zlasti 197. člena tega zakona, ki določa prednost pri poplačilu in vrstni red. Na tej podlagi je davčni organ dolžan poplačilo zahtevati iz kupnine, ki jo doseže sodišče ob prodaji, torej od sodišča v izvršilnem postopku. Tega davčni organ v nasprotju z zakonom v obravnavanem primeru ni storil in od tožeče stranke nezakonito zahteva plačilo davka. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (s spremembo odločbe o pritožbi) razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora v priglašeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Davčni organ prve stopnje, ob upoštevanju nastanka davčne obveznosti, odločitev v materialnopravnem pogledu pravilno utemelji z določbami ZDPN-1, v procesnem pogledu pa z določbami ZDPN-2 in ZDavP-2, ki so veljale v času izdaje odločbe. Ob upoštevanju relevantnih zakonskih določb je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

V upravnem sporu ostaja sporno vprašanje opredelitve tožeče stranke kot zavezanke za davek na promet nepremičnin. Stališče, ki ga o tem vprašanju zavzameta davčni organ prve in predvsem davčni organ druge stopnje, ko presoja tožbenemu vsebinsko enak pritožbeni ugovor, je ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno in skladno z zakonom. Po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča je, ob upoštevanju davčne zakonodaje, zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Navedeno stališče, ki ga je sodišče zavzelo o uporabi določb ZDPN-1 dodatno potrjuje procesna določba 2. odstavka 14. člena ZDPN-2, po kateri, ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Navedenega ZIZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne spreminja. ZIZ tudi ne spreminja plačnika davka in davčni vir, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku, in to kot prednostnega, iz kupnine za nepremičnino, prodano v istem izvršilnem postopku. Tožnica zato z ugovorom, da ni zavezanka za davek oziroma, da ni zavezana za njegovo plačilo, ne more uspeti.

Do stališč pritožbenega organa v zvezi z materialnopravnimi določbami ZDPN-2 (1. in 3. odstavkom 14. člena), se sodišču, ker za zadevo niso relevantne, ni bilo treba dodatno opredeljevati.

Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. V zadevi je, ob nespornem dejanskem stanju, odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.