Jedro

Pred uveljavitvijo OZ so v enem letu zastarale tiste terjatve upravnikov, ki so po svoji izvirni vsebini predstavljale terjatev iz 1. tč. 1. odst. 378. čl. ZOR, ob nadaljnjem pogoju, da jih je izvedel sam upravnik in je torej šlo za njegovo lastno terjatev. Sicer je za upravnikove terjatve iz naslova pogodbenih storitev (759. čl. ZOR) ter neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR) veljal petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 12. 2004, opr. št. I 2004/15159, v 1. tč. izreka za zakonite zamudne obresti, ki presegajo znesek glavnice (108,22 EUR oziroma prej 25.935,00 SIT), razveljavi in se presežni tožbeni zahtevek zavrne.

2. Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi istega sodišča I 2004/15159 z dne 13. 12. 2004 ostane v 1. in 3. tč. izreka v celoti v veljavi, toženka pa je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 170,80 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico.

(2) Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri stroškovne zavrnitve tožbenega zahtevka, hkrati pa priglaša pritožbene stroške. Ponovno se sklicuje na zastaranje vtoževanih terjatev. Meni, da ne gre za neupravičeno obogatitev, tudi sicer pa je terjatev tožeče stranke nastala več kot pet let pred vložitvijo izvršilnega predloga. Tožeča stranka ni dokazala, kdaj je te terjatve plačala dobaviteljem. Za zastaranje zadošča že potek triletnega zastaralnega roka, saj gre za terjatev iz gospodarske pogodbe. Končno se sklicuje še na določilo 6. tč. 1. odst. 355. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), ki za terjatve upravnikov predvideva enoletni zastaralni rok.

(3) V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Prav tako priglaša stroške.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana v sporu majhne vrednosti (433. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), zaradi česar se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da vtoževano terjatev predstavljajo obratovalni stroški za mesec december 1999, ki jih je tožeča stranka kot upravnik namesto toženke poravnala dobaviteljem iz lastnih sredstev, ter stroški tožeče stranke za storitve upravljanja v istem mesecu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podlaga za plačane obratovalne stroške neupravičena obogatitev (210. čl. ZOR), za stroške storitev upravljanja pa pogodba o upravljanju (A 42). Pri tem ni podlage za pritožničin zaključek, da je to pogodbo označiti kot gospodarsko (2. odst. 25. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Konkretno obligacijsko razmerje je nastalo pred uveljavitvijo OZ (1. 1. 2002), zato se zanj uporabljajo določbe ZOR, ki enoletnega zastaralnega roka za terjatve upravnikov ni poznal (primerjaj 378. čl. ZOR in 355. čl. OZ). Sodna praksa je takšen rok utemeljeno dopuščala le za tiste upravnikove terjatve, ki so po svoji izvirni vsebini predstavljale terjatev iz 1. tč. 1. odst. citiranega člena (terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva), ob nadaljnjem pogoju, da jih je izvedel sam upravnik in je torej šlo za njegovo lastno terjatev. Sicer je za upravnikove terjatve iz naslova pogodbenih storitev (759. čl. ZOR) ter neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR) veljal petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR).(1) Ta glede na neprerekano navedbo tožeče stranke, da je njegova terjatev dospela 15. 1. 2000, do 7. 12. 2004, ko je bil vložen predlog za izvršbo, še ni potekel (361. in 371. čl. ZOR).

(6) Ker glede doslej obravnavanega dela izpodbijane sodbe pritožbeni očitki niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v istem obsegu potrditi (353. člen ZPP).

(7) Pri uradnem preizkusu obrestnega dela izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče je namreč z odločbo z dne 2. 3. 2006, št. U-I 300/04-25, razveljavilo določbo 1060. čl. OZ, kolikor se je na njeni podlagi za zamudne obresti (iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ), ki tečejo po 1. 1. 2002, uporabljal 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da v konkretnem pravnem razmerju, o katerem bo pravnomočno odločeno šele s sodbo tukajšnjega Višjega sodišča, za zamudne obresti velja prepoved ultra alterum tantum. Zamudne obresti, ki so od zneska 25.935,00 SIT začele teči od 15. 1. 2000, so v času veljavnosti omenjene prepovedi (do 22. 5. 2007, ko je stopil v veljavo OZ-A) že presegle glavnico. Del izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki v povezavi s sklepom o izvršbi omogoča tek zamudnih obresti preko glavnice, je torej neutemeljen, zato ga je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tako, da je tek obresti omejilo, 1. tč. izreka sklepa o izvršbi v tem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek v istem obsegu zavrnilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

(8) Opisana sprememba ni vplivala na uspeh tožeče stranke, zato je pritožbeno sodišče po opravljenem uradnem preizkusu potrdilo tudi stroškovni del izpodbijane sodbe.

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, pritožnica pa je uspela samo z obrestnim delom svoje pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, naj vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Primerjaj sklep VS RS II Ips 256/99 z dne 14. 2. 2000.