Jedro

Prvostopenjsko sodišče je začetek teka enoletnega subjektivnega roka za zastaranje pravice zahtevati zapuščino pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj le-ta začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča. Objektivni rok desetih let za vložitev dediščinske tožbe se sicer še ni iztekel, a je tožnica zamudila enoletni subjektivni zastaralni rok za vložitev te tožbe, saj je za obravnavano zadevo bistveno dejstvo, da je tožnica že v času zapuščinske obravnave dne 16.6.1998 vedela za obstoj pokojnikove oporoke, prav tako pa je vedela za (poštena) posestnika stvari zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica N. M. oporočna dedinja po pokojnem P. M., da je dedni dogovor, sklenjen med tožnico in toženima strankama v zapuščinskem postopku pri Okrajnem sodišču v Celju opr. št. D 386/98 neveljaven, da je tožnica lastnica do 1/2 nepremičnin, ki so bile predmet zapuščinskega postopka opr. št. D 386/98 glede katerih sta v zemljiški knjigi kot lastnika vpisana toženec S. M. do 1/4 in toženka A. T. do 1/4, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki izstaviti primerno listino za vknjižbo teh solastnih nepremičnin v korist tožeče stranke ter da sta toženi stranki dolžni izstaviti primerno listino za vpis delnic v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev v korist tožeče stranke. Sodišče je prav tako zavrnilo podredno postavljeni tožbeni zahtevek, ki se je od primarnega razlikoval glede izročitve delnic, saj je tožeča stranka v podredno postavljenem tožbenem zahtevku namesto izstavitve primerne listine za vpis delnic zahtevala nadomestitev vrednosti delnic, v kolikor toženi stranki z njimi ne razpolagata več. V II. točki izpodbijane sodbe je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške prvotoženi stranki v višini 1.018,12 €, drugotoženi pa v višini 1.181,06 € v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper odločitev sodišča pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v I. odst. 338. čl. ZPP. V pritožbi je navedla, da je bila oporoka po pokojnem P. M. razglašena 5.12.2006, tožnica pa je tožbo vložila v roku 1 leta od razglasitve oporoke, zato je bila tožba tožnice vložena pravočasno. Tožnica ni podala izjave o odpovedi dedovanju, kot je to zmotno ugotovilo sodišče, saj je bila tožnica zakonita dedinja; ker pa oporoka ni bila razglašena, tožnica ni mogla vztrajati pri oporočnem dedovanju. Tožnica bi lahko dokazovala le, da je oporoka obstajala, vendar je takšno dokazovanje zelo zahtevno. Tožnica je bila prepričana, da je oporoka v sodnem spisu in je bila šokirana ob dejstvu, da oporoke ni, prav tako pa tožnica ne bi sklenila dednega dogovora, če bi bilo uvedeno oporočno dedovanje. Bistven pogoj za sklenitev dednega dogovora je bilo za tožnico izginotje oporoke, ki si je tožnica ni znala razložiti ne v času zapuščinske obravnave in ne danes, zaradi navedenega pa je dedni dogovor sklenila v bistveni zmoti. Zmotna je domneva, da je tožnica z oporoko ves čas razpolagala, saj izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Tožnica je bila v bistveni zmoti glede sklenitve dednega dogovora, zato je ta neveljaven, tožbeni zahtevek za dedovanje na podlagi oporoke pa je utemeljen. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je v okviru zapuščinske obravnave dne 16.6.1998 po pokojnem S. M. tožnica sprejela dediščino na podlagi zakonitega dedovanja in sklenila dedni dogovor s tožencema, ki ga je zapuščinsko sodišče povzelo v sklep o dedovanju (opr. št. D 386/98). S sklenitvijo dednega dogovora (z izjavo volj na zapisnik in podpisom dogovora pred zapuščinskim sodiščem) je med dediči nastalo obligacijsko razmerje, saj je dedni dogovor pogodba obligacijskega prava. V sodni praksi prevladuje stališče, da je dedni dogovor sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. V tem segmentu so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnica podala izjavo o odpovedi dedovanju, saj iz razlogov izpodbijane sodbe na strani 5 izhaja nasproten zaključek, in sicer, da je tožnica izjavila, da svoj zakoniti dedni delež glede nepremičnin in certifikatnih sredstev odstopa tožencema, denarna sredstva (v višini nekdanjih 848,40 SIT) pa je podedovala tožnica sama. Tako je zapuščinsko sodišče na podlagi sporazuma dedičev zapisalo dedni dogovor, ki je bil realiziran. Dedni dogovor, ki vsebuje izjavo o odstopu dednega deleža, vsebuje tudi predhodno izjavo o sprejemu dediščine, tako da v obravnavani zadevi o odpovedi dedovanju ni moč govoriti.

Prvostopenjsko sodišče je obravnavano zadevo pravilno presojalo na podlagi I. odst. 141. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki ureja dediščinsko tožbo - pravno sredstvo, ki je po pravnomočnem koncu zapuščinskega postopka namenjeno le za uveljavljanje dedne pravice v pravdi. I. odst. 141. čl. ZD določa, da pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta bila toženca poštena posestnika sporne zapuščine, česar pritožba ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče sledi tako ugotovljenim dejstvom. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica dediščinsko tožbo vložila pravočasno, ker je bila oporoka razglašena dne 5.12.2006, tožnica pa je svoja upravičenja uveljavljala v roku enega leta od razglasitve oporoke. Subjektivni rok za vložitev tožbe po I. odst. 141. čl. ZD namreč začne teči, ko dedič zve za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, objektivni rok desetih let pa za oporočnega dediča začne teči z razglasitvijo oporoke. Prvostopenjsko sodišče je začetek teka subjektivnega roka pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj enoletni subjektivni rok za zastaranje zahtevka začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča. Objektivni rok desetih let za vložitev dediščinske tožbe se sicer še ni iztekel, a je tožnica zamudila enoletni subjektivni zastaralni rok za vložitev te tožbe, saj je za obravnavano zadevo bistveno dejstvo, da je tožnica že v času zapuščinske obravnave dne 16.6.1998 vedela za obstoj pokojnikove oporoke, prav tako pa je vedela za (poštena) posestnika stvari zapuščine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju pričujoče sodbe.

Dne 5.12.2006 je zapuščinsko sodišče razglasilo oporoko pokojnega S. M. v skladu z 222. čl. ZD (pozneje najdena oporoka) in tožnico (vdovo pokojnika) napotilo, da svoje pravice uveljavlja v pravdi. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, pravilno zaključilo, da je tožnica zamudila enoletni subjektivni rok za vložitev dediščinske tožbe, saj je na podlagi pravilno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica od zapisa pokojnikove oporoke dalje vedela, da oporoka obstaja. To pomeni, da je tožnica ves čas vedela za svojo dedno pravico, prav tako pa je vedela za posestnika stvari zapuščine, saj sta toženca zapuščino sprejela in imela v posesti na podlagi dednega dogovora, sklenjenega na zapuščinski obravnavi dne 16.6.1998. Dogajanje na zapuščinski obravnavi je prvostopenjsko sodišče presojalo na podlagi kopije spisa zapuščinskega postopka (priloga ...), ki vsebuje tudi zapisnik zapuščinske obravnave z dne 16.6.1998; zapisnik pa je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (I. odst. 224. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki se glede na določbo 163. čl. ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku). Dokazna moč zapisnika kot javne listine je predvsem domneva resničnosti njegove vsebine, torej tistega, kar je v njem zapisano. Tožnica je zapisnik na koncu zapuščinske obravnave podpisala brez pripomb, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost tistega, kar je v njem zapisano, pri čemer tožnica niti ni zatrjevala, da je bil zapisnik pred zapuščinskim sodiščem nepravilno sestavljen ali, da so bila dejstva v listini neresnično ugotovljena. Glede na vse obrazloženo je pravilen in logičen zaključek, da sta imela toženca zapuščino v dobroverni posesti na podlagi dednega dogovora, ki ga tožnica ni (nikoli) izpodbijala.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožnica ob sklenitvi dednega dogovora ni bila v zmoti, saj iz izpovedi druge toženke izhaja, da je tožnica za sestavo oporoke s strani pokojnega S. M. vedela že pred zapuščinsko obravnavo, prav tako pa je tudi tožnica sama zatrdila, da je bila že v času pokojnikove smrti prepričana, da oporoka obstaja, saj jo je nesla na občino (upravno enoto) za potrebe zapuščinskega postopka. Bistveno za obravnavno zadevo je, da je tožnica že pred zapuščinsko obravnavo vedela, da je pokojnik (njen mož) napisal oporoko (četudi morebiti z oporoko ni ves čas razpolagala), da je to vedela tudi njena hči (druga toženka), da je tožnica za obstoj oporoke vedela, pa nenazadnje zatrjuje tudi sama v pritožbi, v kateri navaja, da je bila prepričana, da je oporoka v sodnem spisu in da je bila šokirana ob dejstvu, da oporoke ni, kar le še potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica v času sklenitve dednega dogovora ni bila v zmoti glede obstoja oporoke, saj je vedela, da oporoka po pokojniku obstaja. Upoštevaje navedeno je popolnoma pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica vedela za svojo (dedno) pravico že v letu 1998, prav tako pa je vedela za posestnika stvari zapuščine, zato bi morala svojo pravico uveljavljati v roku enega leta od sklenitve dednega dogovora dne 16.6.1998. Ker je tožnica dediščinsko tožbo vložila šele januarja 2007 (torej po preteku subjektivnega roka iz I. odst. 141. čl. ZD), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožničin zahtevek zastaran. Sodišče v zapuščinskem postopku prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (I. odst. 210. čl. ZD), zato je očitek prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica v fazi zapuščinske obravnave vztrajati pri oporočnem dedovanju, popolnoma utemeljen in ni neutemeljen kot to zmotno zatrjuje pritožba, saj bi tožnica tako imela možnost dokazovati obstoj oporoke in s tem svoje pravice. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tožeča stranka glede sklenjenega dednega dogovora postavila napačen tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je dedni dogovor, sklenjen med pravdnima strankama, neveljaven. Tožeča stranka bi morala (pravočasno) vložiti oblikovalno tožbo, s katero bi zahtevala razveljavitev pravnega razmerja (dednega dogovora), saj o izpodbojnosti ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju.

Pritožba tožeče stranke je glede na vse obrazloženo v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Podani namreč niso niti razlogi, iz katerih je tožeča stranka sodbo izpodbijala, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. in I. odst. 165. čl. ZPP).