Jedro

Nagrada za narok v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči nastane le enkrat, ne glede na to, ali se je udeležil odvetnik enega ali več narokov.

Vrednost predmeta v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. V sporni zadevi pa je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izplačilo plač za čas od 3. 7. 2009 do 30. 8. 2009, torej za obdobje krajše od šestih mesecev, zato je tožena stranka pravilno določila vrednost spornega predmeta v višini, ki jo je že tožnik sam določil kot vrednost spora, tako v tožbi kot tudi v pripravljalnih vlogah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku priznala stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči (na podlagi napotnice opr. št. Bpp 6/2010-1) v višini 305,22 EUR. V obrazložitvi navaja, da je bila upravičencu A.A. odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zunanjim oddelkom v Novem mestu, vodil pod opr. št. Pd 140/2009. Za nudenje brezplačne pravne pomoči je bil upravičencu določeno odvetnik B.B. Tožena stranka je tožniku, upoštevaje vrednosti spornega predmeta (1.025,34 EUR), priznala stroške v višini nagrade za postopek 72,80 EUR (tarifna št. 3100 v povezavi z 12. členom Zakona o odvetniški tarifi – Uradni list RS, št. 67/2008, ZOdvT), nagrado za narok v višini 67,20 EUR (tarifna št. 3102), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR (tarifna št. 6002), kilometrino za pristop na tri naroke na relaciji Krško – Novo mesto – Krško v višini 94,35 EUR (3 x 85 km x 0,37 EUR, tarifna št. 6003) in 20 % DDV v višini 50,87 EUR (tarifna št. 6007).

Tožnik meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna, ker je nepravilno uporabila določbe ZOdvT. Kljub temu, da je stranko zastopal na treh narokih, mu je priznala nagrado le enkrat, kar pa je v nasprotju z določbami ZOdvT, prav tako tudi s samo sodno prakso sodišč. Za individualni delovni spor se uporablja tretji del tarife, kjer pa je v opombah tri, pod točko (2) določeno, da nastane nagrada za narok za zastopanje stranke na naroku, nikjer ni torej določeno, da se prizna in odmeri le ena nagrada za narok, ne glede na to, kolikor narokov je bilo. Opozarja, da tudi druge službe za brezplačno pravno pomoč priznavajo nagrado za udeležbo za vsak narok. V pravdni zadevi, ko gre za vsak posamezen narok, ki je razpisan na različne dneve, to gotovo pomeni tudi upravičenost do nagrade za vsak narok, saj glede na zakonska določila v tej zvezi ne more biti nikakršnega dvoma, sploh tudi ob upoštevanju tarifne št. 3501 v povezavi s tarifno št. 3500, ko je jasno določeno, da v kolikor je odvetnik pooblaščen za zastopanje na enem naroku, je upravičen do nagrade za en narok. Nepravilno je tožena stranka kot osnovo uporabila vrednost predmeta 1.025,34 EUR. Glede na določbo 24. člena ZOdvT bi morala kot osnovo določiti vrednost spora v višini 3.500,00 EUR.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je tekom postopka vložil pripravljalno vlogo, h kateri je priložil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010, iz katere izhaja, da je sodišče prve stopnje stranki priznalo nagrado za vsak narok, ki je bil opravljen v zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema argumente za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odmero stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu na prvi stopnji, zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi znaša 1.025,34 EUR. Tožnik sicer opozarja na določbo 24. člena ZOdvT, ki v 2. odstavku določa, da se vrednost predmeta v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade. V sporni zadevi pa je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izplačilo plač za čas od 3. 7. 2009 do 30. 8. 2009, torej za obdobje krajše od šestih mesecev. Tožena stranka je zato pravilno določila vrednost spornega predmeta v višini, ki jo je že tožnik sam določil kot vrednost spora, tako v tožbi kot tudi v pripravljalnih vlogah. To je razvidno iz prilog (C2, C3, C4, C6 in C7).

Po presoji sodišča tudi ni pravilno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka odmeriti nagrado za vsak narok (tri). Nagrada za narok v pravdnem postopku je določena v tretjem delu odvetniške tarife pod tarifno številko 3102, kjer je določeno, da odvetniku pripada nagrada za narok, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi pripombe v uvodu tretjega dela tarife. V opombi 3 pod točko 2 je določeno, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Ustrezna analiza ZOdvT, upoštevajoč tudi namen, ki ga zasleduje in ki izhaja iz celovite ureditve odvetniških storitev po tem zakonu, pritrjuje pravilnosti odločitve tožene stranke, da je na podlagi tarifne št. 3102 treba priznati nagrado le za en narok. Število opravljenih narokov tako ne vpliva na višino nagrade. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado za narok za vsak narok posebej. Nagrada za narok v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči zato nastane le enkrat, ne glede na to, ali se je udeležil odvetnik enega ali več narokov. V kolikor bi bilo drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je to storil v prej citiranih primerih.

Tožnik v tožbi opozarja na drugačno stališče sodišč in organov za brezplačno pravno pomoč, češ da odločajo drugače in priznavajo nagrade za vsak narok posebej. Sodišče pri tem pripominja, da so se po uveljavitvi ZOdvT dejansko v zvezi z razlago tarifne št. 3102 v sodnih odločbah pojavile različne razlage te tarifne številke. Vendar razlaga, kot izhaja iz tožbi priložene sodbe višjega sodišča ni prevladujoča razlaga in ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

Glede na navedeno je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožniku priznala stroške v višini 305,22 EUR, upoštevaje tarifne številke 3100, 3102, 6002, kilometrino za pristope na tri naroke ter 20 % DDV.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.