Jedro

Člani komisije, ki ugotavlja delovno zmožnost učiteljice nemškega in angleškega jezika za poučevanje v razredu, morajo biti učitelji nemškega in angleškega jezika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep ravnateljice tožene stranke z dne 28.6.1994 št. 152/94 in sklep sveta šole z dne 5.8.1994 št. 184/94 ter sklep ravnateljice z dne 1.9.1994 in sklep sveta šole z dne 26.9.1994 št. 266/94 o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Toženi stranki je naložilo, da tožnico v treh dneh po pravnomočnosti sodne odločbe pozove nazaj na delo, ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 91.089,50 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odločitve sodišča dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči, da zavrne tožničin tožbeni zahtevek, podrejeno pa da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da iz 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) ne izhaja, da bi svet šole moral odločiti na podlagi ugotovitve posebne strokovne komisije kot njegovega organa. Tudi iz Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (v nadaljevanju pravilnik) ne izhaja obveznost ustanovitve posebnega strokovnega organa kot organa sveta šole, saj 51. člen pravilnika določa, da svet šole lahko imenuje posebno strokovno komisijo, preden odloči o ugovoru delavca. Iz 4. odstavka 18. člena ZTPDR tako izhaja le, da pristojni ogan odloči o ugovoru delavca na podlagi ugotovitve komisije, ki jo sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica. Tej zahtevi pa je bilo v konkretnem postopku zadoščeno. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa sveta šole opr. št. 184/94 z dne 5.8.1994, so člani sveta šole vpogledali v poročilo komisije v zadevi M. T., opr. št. 142/94 z dne 20.6.1994 ter potem, ko je svoje stališče povedala predsednica sveta staršev, delavka in tudi predstavnica sindikata, sprejeli sklep, da je sklep ravnateljice šole utemeljen. Da se je svet šole seznanil z navedenim poročilom komisije, je izpovedala tudi ravnateljica šole, ki je bila pri obravnavi tožničine pritožbe prisotna. Glede na ugotovitve komisije delavka ni mogla biti razporejena na delovno mesto učiteljice, ker za delo z otroci ni bila sposobna. Za druga delovna mesta pa delavka nima strokovnih znanj, saj so za to potrebne diplome ustreznih smeri na fakulteti. Pa tudi sicer so bila ta delovna mesta na šoli zasedena in torej ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi bilo mogoče delavko razporediti. Poleg tega pa tožnica niti ni zatrjevala, da je na šoli obstajalo prosto delovno mesto, na katero bi lahko bila razporejena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje, glede presoje zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnici, pravilno in popolno ugotovilo; na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob izdaji sklepa z dne 28.6.1994, s katerim je ugotovila, da tožnica ni sposobna opravljati svojega dela, ni izpeljala nobenega postopka, oz. niti ni poskušala tožnici najti ustreznega dela. Ravnateljica tožene stranke je izpovedala, ko je bila zaslišana kot priča, da ni bilo nobenega drugega prostega delovnega mesta po tem, ko je komisija ugotovila tožničnino nezmožnost. Obenem pa je izpovedala tudi, da je bila edina možnost, da bi tožnica polovico delovnega časa opravljala delo knjižničarke, polovico delovnega časa pa bi poučevala angleški jezik. V knjižnici je bila namreč zaposlena "nemcistka", ki bi lahko prevzela pouk nemščine. Po poročilu komisije pa se o razporeditvi tožnice na to delovno mesto niso več pogovarjali, saj je bilo omenjeno delovno mesto tožnici ponujeno pred uvedbo postopka in ga je tožnica odklonila iz zdravstvenih razlogov. Iz navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je po ugotovitvi komisije o tožničini nezmožnosti, obstajalo drugo ustrezno delo za tožnico in da ji to delo takrat ni bilo ponujeno. Po določilu 3. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) delavcu preneha delovno razmerje, če je ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je razporejen, ali če ne dosega pričakovanih rezultatov dela, pa ne sprejme razporeditve na drugo delovno mesto, oz. če takega delovnega mesta v organizaciji oz. pri delodajalcu ni v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V primeru, da v organizaciji oz. pri delodajalcu ni drugega ustreznega dela za delavca za katerega se ugotovi, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je razporejen, ali če ne dosega pričakovanih rezultatov dela, mora biti taka ugotovitev vnesena v izrek sklepa o prenehanju delovnega razmerja tega delavca.

Če o omenjenem vprašanju ni odločeno v izreku, je pa govora o njem v obrazložitvi, je šteti, da delodajalec o tem vprašanju sploh ni odločal, saj je le izrek tisti, ki postane pravnomočen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopnega sodišča, da je bil postopek pri toženi stranki izpeljan pravilno vse do obravnave ugovora tožnice na drugi stopnji. Tako iz 18. čl. ZTPDR kot tudi 23. čl. ZDR izhaja, da je komisija organ drugostopnega organa, saj jo zakon zahteva šele v pritobženem postopku. Potrebno je povdariti, da je zahteva zakona po ustanovitvi take komisije nedvomno po hierhiji predpisov višji, torej nad določbo 2. odst. 53. čl. pravilnika tožene stranke, ki pa zgolj dopušča možnost ustanovitev take komisije. Po določilu 3. odst. 23. čl. ZDR odloča drugostopni organ o ugovoru zoper sklep o razporeditvi oz. o prenehanju delovnega razmerja na podlagi ugotovitve komisije, ki jo sestavljajo člani, ki imajo najmanj enako stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica.

Glede na to, da je tožnica opravljala poklic profesorice angleškega in nemškega jezika, bi morali biti tudi člani omenjene komisije profesorji angleškega in nemškega jezika. Če pa v organizaciji ni delavcev z ustrezno izobrazbo, lahko v komisiji sodelujejo tudi zunanji člani, kot to določa 3. odst. 23. čl. ZDR. Šele na podlagi ugotovitve take komisije, bi lahko drugostopni organ odločil o ugovoru tožnice zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa drugostopni organ - svet šole take komisije ni imenoval. Komisija, ki je v konkretnem primeru obstajala, je bila le organ poslovodnega organa - ravnateljice, saj jo je le-ta imenovala z namenom, da pripravi dokumentiran in strokovno utemeljen predlog, na podlagi katerega je ravnateljica potem izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijane sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnici in posledično ugodilo tudi njenemu reintegracijskemu zahtevku.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo po 368. čl. ZPP zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZTPDR in ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45-I/94).