Jedro

Posebna oblika se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva. Kljub temu, da je med strankama obstajal dogovor o pisni obliki najemne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavno sklenitev, slednje pa ne izhaja niti iz poteka sklepanja najemne pogodbe, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila predmet najema še preden je le-ta podpisala najemno pogodbo. Stranki sta tako veljavno sklenili najemno pogodbo že s samim soglasjem o bistvenih sestavinah, hkrati pa nase prevzeli obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.

Tožena stranka bi morala, če je imela ob koncu obdobja najema voljo po prenehanju najemnega razmerja, vrniti predmet najema, oziroma bi morala svojo voljo po prenehanju jasno sporočiti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vse do 7. 6. 2021 tožena stranka tožeči stranki na elektronska sporočila ni odgovarjala. Ker hkrati tudi tožeča stranka ni zahtevala vračila priklopnega vozila, je iz takšnega ravnanja razvidna volja obeh pravdnih strank do podaljšanja najemnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.420,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna povrniti tožeči stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 7.137,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 5.490,00 EUR od 1. 7. 2021 dalje do plačila, od zneska 1.647,00 EUR od 16. 9. 2021 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.575,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, plačilo pritožbenih stroškov pa naloži v plačilo tožeči stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži obveznost plačila stroškov tožeče stranke v zvezi s pritožbenim postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je vtoževala plačilo najemnine za najem polpriklopnega vozila znamke SMITZ, registrska številka ... Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, saj je ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba na podlagi katere je imela tožena stranka kot najemnica v najemu polpriklopno vozilo od tožeče stranke kot najemodajalke, in sicer v obdobju od 12. 10. 2020 do 29. 9. 2021. 6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je pravočasno in pravilno ugovarjala krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani in da je njen ugovor glede krajevne pristojnosti utemeljen. Skladno s prvim odstavkom 22. člena ZPP lahko tožena stranka ugovarja krajevni pristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pravilo o časovni meji podajanja ugovora krajevne pristojnosti precizira za postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in določa, da sodišče upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. V obravnavani zadevi je tožeča stranka že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine označila, da v najemni pogodbi obstoji sporazum strank o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani, čemur je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi nasprotovala. Okrajno sodišče v Ljubljani se pri razveljavitvi sklepa o izvršbi in določitvi pristojnega pravdnega sodišča ni opredelilo glede ugovora tožene stranke in je sklenilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Tožena stranka je zoper ta sklep imela možnost vložiti pritožbo, vendar tega ni storila. S tem je bilo odločeno o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani. Ugovor tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2021 je tako prepozen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke glede krajevne pristojnosti.

7. Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo postopek, ker glede dodatnih ustnih dogovorov in telefonske komunikacije ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in priče A. A. Z opisano grajo pritožbeno sodišče ne soglaša. Tožena stranka tekom postopka ni podala konkretnih trditev o vsebini dodatnih ustnih dogovorov, ki naj bi potekali med strankama in ki hkrati niso bili razvidni že iz predložene listinske dokumentacije. Teh navedb tožeča stranka ni podala niti v pritožbi. Sodišče prve stopnje bi tako o vsebini dodatnih ustnih dogovorov med strankama lahko zgolj sklepalo iz siceršnjih pavšalnih navedb strank, dokazi z zaslišanjem strank in priče A. A. pa tako predstavljajo nedovoljene informativne dokaze, s katerimi bi se šele dopolnjevala trditvena podlaga.

8. Nadalje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno za nesporno imelo dejstvo, da ima tožeča stranka dovoljenje lastnika polpriklopnega vozila B. B. za oddajo vozila, kljub temu da je tožena stranka v vlogi z dne 20. 12. 2021 obstoju ustnega dovoljenja ugovarjala. Tožena stranka je vlogi z dne 20. 12. 2021 navedla zgolj, da ima tožeča stranka domnevno ustno dovoljenje lastnika polpriklopnega vozila B. B. Takšna navedba ne predstavlja ugovora glede obstoja ustnega dovoljenja, saj iz nje ni mogoče niti jasno ugotoviti, ali je samo ustno dovoljenje sploh prerekano. Iz same uporabe besede domnevno bi bilo kvečjemu mogoče razumeti, da tožena stranka sklepa, da je ustno dovoljenje resnično oziroma verjetno bilo dano in ne obratno. Ker se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, za priznana in ker tožena stranka obstoja ustnega dovoljenja ni izrecno (in jasno) prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo to dejstvo za neprerekano in pravilno zavrnilo izvajanje dokazov v zvezi s tem.

9. Tožena stranka v pritožbi nadalje priznava, da bi sodišče prve stopnje na podlagi trditev ter listinske dokumentacije lahko ugotovilo, da sta se stranki dogovorili o predmetu najema, trajanju najema ter višini najemnine, izpodbija pa, da bi bila med strankama sklenjena pogodba z vsebino, kot izhaja iz pisne najemne pogodbe 170PLJ z dne 12. 10. 2020. Sama tožena stranka tako priznava, da je med strankama obstajalo soglasje o predmetu najema, trajanju najema ter višini najemnine in da sta stranki tako soglašali o vseh bistvenih sestavinah najemne pogodbe iz prvega odstavka 587. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Posebna oblika se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva. Kljub temu da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med strankama obstajal dogovor o pisni obliki najemne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavno sklenitev. Da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavnost pa ne izhaja niti iz poteka sklepanja najemne pogodbe, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila predmet najema še preden je le-ta podpisala najemno pogodbo. Stranki sta tako veljavno sklenili najemno pogodbo že s samim soglasjem o bistvenih sestavinah, hkrati pa nase prevzeli obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko (drugi odstavek 54. člena OZ).

10. Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila pisna najemna pogodba 170PLJ z dne 12. 10. 2020 pripravljena na podlagi soglasja med strankama o bistvenih sestavinah, ki je bilo doseženo v elektronski komunikaciji oz. z dokončno izbiro predmeta najema na parkirišču, pri čemer tožena stranka v pritožbi ne pojasni, v čem se sama pisna najemna pogodba 170PLJ z dne 12. 10. 2020 razlikuje od siceršnjega soglasja strank o bistvenih sestavinah in kako to razlikovanje vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Iz trditev tožene stranke, ki jih je sicer podala tekom postopka izhaja, da naj bi se elektronska komunikacija in pisna najemna pogodba 170PLJ z dne 12. 10. 2020 razlikovali zlasti v dogovoru o krajevni pristojnosti, trajanju pogodbe, nemožnosti odpovedi pogodbe pred potekom roka, za katerega je sklenjena, in avtomatičnim podaljševanjem pogodbe. Ker je bila tožena stranka z ugovorom krajevne pristojnosti prekludirana, o ostalih elementih in ugovorih pa je mogoče odločiti na podlagi neprerekanih dejstev oziroma določil OZ, je za rešitev tega spora (upoštevajoč tudi obrazložitev v naslednji točki) tako povsem nepomembno, ali je bila najemna pogodba sklenjena z vsebino, kot izhaja iz pisne oblike ali glede na podano soglasje o bistvenih sestavinah.

11. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita še, da je napačno zavrnilo njen ugovor, da je z elektronskim sporočilom z dne 4. 2. 2021 veljavno odpovedala najemno razmerje, saj je imela glede na določila najemne pogodbe 170PLJ z dne 12. 10. 2020 pravico do predčasne odpovedi pogodbe. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem glede predčasnega prenehanja najemne pogodbe pravilno oprlo na preverjanje obstoja soglasja strank o predčasnem prenehanju najemne pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba za določen čas. Skladno s prvim odstavkom 614. člena OZ najemna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Taka najemna pogodba bi lahko predčasno prenehala veljati zgolj na podlagi sporazuma strank, saj OZ pravice do predčasne odpovedi (brez posebnih razlogov) najemne pogodbe, ki je sklenjena za določen čas, ne ureja. Stranka jo ima tako zgolj v primeru obstoja dogovora o takšni pravici. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi imela pravico do predčasne odpovedi brez posebnega razloga na podlagi pisne najemne pogodbe 170PLJ z dne 12. 10. 2020, kljub temu, da je bila sama pogodba predložena kot dokaz. Ker v sami pritožbi ni navedla, zakaj teh trditev ni mogla podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, je sodišče štelo te trditve za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP). Zatrjevanje in dokazovanje, da gre pri novih dejstvih za dopustne pritožbene novote, je breme tožene stranke, ki ga v konkretnem primeru ni zmogla.

12. Tožena stranka v pritožbi konkretno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da na podlagi njenega elektronskega sporočila z dne 4. 2. 2021 med strankama ni bilo doseženega soglasja o predčasnem prenehanju veljavnosti najemne pogodbe. Sama zatrjevana seznanjenost tožeče stranke z voljo tožene stranke po prekinitvi najemnega razmerja že sama po sebi ne predstavlja trditev o soglasju tožeče stranke za prenehanje veljavnosti najemne pogodbe in je tako za sam postopek nepomembna.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o njeni zmoti glede prenehanja najemnega razmerja na podlagi elektronskega sporočila z dne 4. 2. 2021, ker je tožeča stranka pristala na zamenjavo polpriklopnega vozila in ji hkrati v zameno ponudila zgolj neustrezna polpriklopna vozila, z neizdajo računov pa jo je zavajala do te mere, da je verjela, da najemnine ne bo zahtevala. Navedbe glede zmote in zavajajočega ravnanja tožeče stranke je mogoče opredeliti kot napako volje tožene stranke, ki naj bi jo tožeča stranka povzročila s prevaro (49. člen OZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka potencialno soglašala z zamenjavo predmeta najema in toženi stranki za posamezne obroke najemnine ni ažurno izdajala računov, vendar njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot prevare, ki bi povzročila zmoto pri toženi stranki. Tožena stranka namreč v pritožbi sama navaja, da ji tožeča stranka tudi sicer ni izdajala računov. Neizdaja računov tudi po 4. 2. 2021 tako ne more predstavljati takšnega ravnanja, ki bi temeljilo na nepoštenosti in cilj katerega bi bilo zavestna povzročitev zmote pri drugem.

14. Pri tem pritožbeno sodišče še pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi iz ravnanja tožene stranke ne izhaja, da bi bila glede veljavnosti najemne pogodbe in obstoja svoje obveznosti plačila najemnine v zmoti, saj tožena stranka tudi v obdobju do 4. 2. 2021 ni izpolnjevala svoje obveznosti plačevanja najemnine. Prav tako tožena stranka tudi po 4. 2. 2021 ni vrnila predmeta najema, kljub temu da je imela s tem dodatne obveznosti. Tudi obrazložitev tožene stranke, da je čakala, da bo vračilo opravila hkrati z zamenjavo, je povsem neskladna z njenimi preostalimi navedbami. Tožena stranka je namreč sama v pritožbi navajala, da ji tožeča stranka nikoli ni ponudila ustreznega polpriklopnega vozila v zamenjavo, saj ga očitno ni imela na razpolago, s čimer je pojasnila, da ni imela utemeljenega razloga za čakanje z vračilom predmeta najema, četudi je verjela, da tožeča stranka najemnine ne bo zahtevala.

15. Tožena stranka v pritožbi nadalje graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila najemna pogodba po poteku časa, za katerega je bilo prvotno sklenjena, podaljšana za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, če je imela ob koncu obdobja najema voljo po prenehanju najemnega razmerja, vrniti predmet najema, oziroma bi morala svojo voljo po prenehanju jasno sporočiti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vse do 7. 6. 2021 tožena stranka tožeči stranki na elektronska sporočila ni odgovarjala. Ker hkrati tudi tožeča stranka ni zahtevala vračila priklopnega vozila, je iz takšnega ravnanja razvidna volja obeh pravdnih strank do podaljšanja najemnega razmerja. Tožena stranka tekom postopka ni podala konkretnih trditev o vsebini ustnih dogovorov glede podaljšanja najemne pogodbe po poteku časa in sodišče prve stopnje zato ni storilo nobene kršitve, ko jih ni presojalo in izvajalo dokazov v zvezi s tem. Pritožbeno sodišče tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje glede podaljšanja najemnega razmerja.

16. Pritožbene navedbe tožene stranke, da zahtevek po višini ni v celoti utemeljen, saj iz izdanih računov izhaja, da predstavljajo najemnino za obdobje do 12. 10. 2021, kljub temu da je najemno razmerje med strankama prenehalo 29. 9. 2021, so pritožbene novote, za katere tožena stranka ne pove, zakaj takšnih trditev ni mogla podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženi stranki, da Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) ne vsebuje posebnega določila o ločenem vrednotenju pripravljalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, če se narok za glavno obravnavo izvede neposredno po pripravljalnem naroku. Pri odmeri nagrade sodišče ni dolžno upoštevati obvezne razlage OT v zvezi s pripravljalnim narokom, saj bi bila za sodišče ta zavezujoča le, v kolikor bi bila objavljena v Uradnem listu RS in bi k njeni vsebini dal soglasje minister za pravosodje (19. člen Zakona o odvetništvu). Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških zato ni pravilna.

18. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da po uradni dolžnosti pazi, če so razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in na pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP), ter da izpodbijane odločbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Stroškovna odločba pritožbenega sodišča pomeni novo odmero stroškov, ki je zgolj relativno avtonomna, saj je pritožbeno sodišče omejeno s skupnim zneskom stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, ni pa vezano na ključ ali na metodo, po kateri je sodišče prve stopnje prišlo do končnega skupnega zneska stroškov in pritožbenemu sodišču tako ne preprečuje poseganja v posamezne postavke stroškov, če bi te morale biti presojane drugače. 19. Ob preizkusu odločitve o stroških po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izračuna stroškov ni pravilno seštelo vseh nagrad in stroškov, ki jih je sicer priznalo, saj se končni skupni znesek priznanih stroškov v višini 1.575,81 EUR ne ujema z dejanskim seštevkom nagrad, priznanih za vloge, naroke in stroške, ki so navedeni v obrazložitvi sodišče prve stopnje. Prav tako se višina priznane nagrade za dopolnitev tožbe razlikuje od pravilne višine nagrade po tar. št. 19/1 OT (400 točk), ki jo je sicer za vlogo priglasila tožeča stranka in ki jo je sodišče prve stopnje dejansko upoštevalo v svojem izračunu, ki ga je napravilo na vlogi ob priglašenih stroških. Pritožbeno sodišče je zato samo odmerilo stroške, pri čemer se ni opredeljevalo do temelja drugih priznanih nagrad, ki jim tožena stranka v pritožbi ni konkretno nasprotovala.

20. Skladno z zgoraj navedenim je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 301,00 EUR za sodno takso za redni postopek (tar. št. 1111 ZST-1) in naslednje odvetniške stroške: 400 točk za dopolnitev tožbe po tar. št. 19/1 OT, 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 20/1 OT, 300 točk za sestavo druge pripravljalne vloge po tar. št. 20/2 OT, 400 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo dne 9. 11. 2022 po tar. št. 21/1 OT, povišano za 25 točk materialnih stroškov po 11. členu OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 915,00 EUR. Sodišče je k temu znesku prištelo še potne stroške v višini 2,60 EUR, kar skupaj znaša 917,60 EUR, povišano za 22% DDV pa 1.119,47 EUR. Skupaj s sodno takso tako pravdni stroški tožeče stranke znašajo 1.420,47 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in drugi odstavek 313. člen ZPP).

21. Glede na navedeno, pritožbeni očitki tožene stranke glede odločitve o glavni stvari (I. točka izreka) niso utemeljeni, so pa utemeljeni očitki glede pravdnih stroškov (II. točka izreka). Pritožbeno sodišče je zato, ko tudi po uradnem preizkusu izpodbijane odločbe o glavni stvari (odločitve iz I. točke izreka) ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožbo tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano I. točko izreka potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi tožene stranke glede stroškovne odločitve je sodišče ugodilo in v skladu s 358. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (II. točka izreka) spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.420,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Stroški tožeče stranke so bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili OT in ji priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT ter materialne stroške v višini 10 po 11. členu OT, kar skupaj ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR povečano za 22% DDV pa 373,32 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov sestanka s stranko in pregleda listin, ker ne gre za samostojne storitve, ampak sta ti storitvi že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.