Jedro

Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predsednica sodišča ustrezno upoštevala določila ZKP, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča procesna opravila preiskovalne sodnice ne kažejo na kakršnokoli njeno pristransko ravnanje.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 461/2022 z dne 19. 10. 2022 zavrnila zahtevo vlagatelja A. A. za izločitev preiskovalne sodnice B. B. z dne 23. 9. 2022. 2. Zoper sklep se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi napačne uporabe materialnega prava, kot je zapisal, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice B. B..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi ni konkretneje opredelil, kateri izpodbojni razlog po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja, pri čemer je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da graja predvsem dejanske ugotovitve kot podlago za uporabo procesnih določb o izločitvi sodnika, torej smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi poudarja, da je preiskovalna sodnica v nasprotju z določili ZKP namerno privilegirala Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, saj je tožilstvo pozvala na postopanje, ki naj bi saniralo dotedanje nepravilnosti in nezakonitosti. Po razveljavitvi sklepa o preiskavi s strani zunajobravnavnega senata namreč ni odredila vpisa nove zahteve za preiskavo, temveč je novo zahtevo obravnavala v okviru istega spisa ter na ta način tožilstvu omogočila, da je v novi zadevi vsebovano vso dokazno gradivo, ki je bilo zbrano v okviru, po mnenju pritožnika, nezakonito vodenega prvotnega postopka.

5. Z zagovornikom ni mogoče soglašati, saj so razlogi predsednice sodišča v izpodbijanem sklepu pravilni. V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč predsednica sodišča pravilno izhajala iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja odločujočega sodnika) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojala nepristranskost preiskovalne sodnice, katere izločitev je zagovornik zahteval. Sodišče druge stopnje tako soglaša s predsednico sodišča, ki je v sprejemljivih razlogih presojo nepristranskosti ustrezno opravila, pri tem pa tudi opozorila na videz nepristranskosti sojenja, pri čemer vtis, ki si ga ustvari stranka, ni odločilen, saj mora biti dvom v nepristranskost sodišča upravičen v objektivnem smislu.

6. Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predsednica sodišča ustrezno upoštevala določila ZKP, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča procesna opravila preiskovalne sodnice ne kažejo na kakršnokoli njeno pristransko ravnanje. V predmetnem postopku je Višje sodišče v Mariboru že s sklepom II Kp 25553/2018 z dne 3. 2. 2022 poudarilo, da procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalne sodnice pritožnik ne more uveljavljati preko zahteve za njeno izločitev1. 7. Dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice bi se utegnil upravičeno zastaviti le v primeru eklatantnih kršitev določb kazenskega postopka, torej če bi bilo že na prvi pogled mogoče skozi kršitve postopka zaznati kakšno privilegiranje katere od strank, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Že predsednica sodišča je v točki 10 razlogov izpodbijanega sklepa ustrezno pojasnila, da ZKP državnemu tožilcu ne odvzema možnosti za spreminjanje oziroma dopolnjevanje zahteve za preiskavo, kar je izrecno predvideno v tretjem odstavku 169. člena ZKP. Razlaga pritožnika, da se v konkretnem primeru v okviru istega postopka ne bi smel voditi nadaljnji preiskovalni postopek zoper obdolženega A. A., potem ko je bil prvotni sklep o preiskavi razveljavljen, saj naj sploh ne bi bilo podano kaznivo dejanje, ni pravilna. Pregled zadeve pokaže, da je res bila najprej vložena zahteva za preiskavo zoper štiri obdolžence, in sicer za tri zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov v sostorilstvu, za obdolženega A. A. pa zaradi pomoči k temu kaznivemu dejanju. Po razveljavitvi sklepa o preiskavi s strani zunajobravnavnega senata pa je državno tožilstvo zoper dva obdolženca zahtevo za preiskavo umaknilo, zoper C. C. in A. A. pa je prvotno zahtevo za preiskavo nadomestilo z novo. Tudi z novo zahtevo za preiskavo se A. A. še vedno očita pomoč pri storitvi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, pri čemer se mu ne s prvo ne z novo zahtevo za preiskavo ni očitalo sostorilstva, kot je v zahtevi za izločitev preiskovalne sodnice trdil zagovornik, na to pa nakazuje tudi s pritožbeno obrazložitvijo.

8. Opisano razpolaganje državnega tožilca z zahtevo za preiskavo in posledično procesno ravnanje preiskovalne sodnice glede na določila ZKP ni nedopustno in ne pomeni neupravičenega privilegiranja tožilstva, kot trdi pritožnik. To ne izhaja le iz že navedenega tretjega odstavka 169. člena ZKP, temveč takšno razlago podpirajo tudi ostale določbe tega zakona. Tako se lahko v skladu z drugim odstavkom 175. člena ZKP preiskava celo razširi na kakšno drugo kaznivo dejanje ali celo zoper kakšno drugo osebo, pri čemer mora preiskovalni sodnik, če se med preiskavo pokaže, da je treba postopek razširiti, po izrecni zakonski določbi o tem obvestiti državnega tožilca. V konkretnem primeru pa niti ni šlo za drugo osebo, temveč za istega obdolženca, ki se mu je namesto pomoči h kaznivemu dejanju v sostorilstvu po novi zahtevi za preiskavo očitala le še pomoč k samostojnemu kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov, in to v zvezi z več ali manj istimi historičnimi dogodki. Pritožbenim izvajanjem, češ da je postopek zaradi razveljavitvenega sklepa zunajobravnavnega senata potekal nezakonito, ni mogoče priznati resne teže. Dotedanji postopek je namreč potekal v skladu s procesnimi določbami ZKP, torej ne nezakonito. Pri tem ne gre prezreti, da je zunajobravnavni senat sklep o preiskavi razveljavil in ne, kar bi tudi lahko storil, zavrnil zahtevo za preiskavo, če bi ocenil, da ni podanega utemeljenega suma. A še v slednjem primeru bi se lahko kazenski postopek zoper obdolženca znova uvedel, kot je to predvideno v 409. členu ZKP. Pravilnost ravnanja preiskovalne sodnice pa podpirajo tudi v izpodbijanem sklepu izpostavljene (in ustrezno oštevilčene) določbe Sodnega reda, zato tudi v tem pogledu pritožniku ne gre pritrditi.

9. Povzeto procesno ravnanje preiskovalne sodnice, ki je v okviru istega postopka dopustila novo zahtevo za preiskavo zoper obdolženega A. A., tako ne daje podlage za dvom v njeno nepristranskost, pri čemer bo lahko pritožnik domnevno nezakonitost zbranih dokazov uveljavljal v posebnem postopku v zvezi z že podanim predlogom za izločitev dokazov.

10. Po obrazloženem, ko sodišče druge stopnje v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo ničesar drugega, do česar bi se še moralo dodatno opredeliti, je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper navedeni sklep po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Tako tudi: sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9855/2019 z dne 23. 9. 2020.