Jedro

Pravna in dejanska obrazložitev je vselej potrebna, kadar ni ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2. odst. 209.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku). V obravnavanem primeru je tako. Zavrnjena je bila pritožba, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti za zneske, ki so ji bili v izvršbi zaseženi. Odločba glede tega ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Gre za neupoštevanje določb postopka, zaradi katerih ima odločba take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne. To pa je razlog, zaradi katerega sodišče po 31.čl. Zakona o upravnih sporih odpravi izpodbijano odločbo.

Izrek

Zahteva za izreden preizkus sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr.št. Ru 53/95 z dne 23.2.1996 delno ugodilo tožbi tožeče stranke tako, da je odločbo tožene stranke št. 710-Up/II-121/95-III-AČ z dne 20.9.1995 v točki II. izreka odpravilo v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi podružnice tožene stranke št. 94020 z dne 4.7.1995 o zavrnitvi zahteve za plačilo zakonitih zamudnih obresti. Tako je sodišče odločilo zato, ker tožena stranka v svoji odločbi ni obrazložila, zakaj meni, da tožeči stranki ne pripadajo zakonite zamudne obresti od glavnice, ki je bila na podlagi prvotnega sklepa o dovolitvi izvršbe tožeči stranki odtegnjena, nato pa po razveljavitvi izvršilnega naslova vrnjena.

Tožena stranka v zahtevi za izreden preizkus sodbe navaja, da je bil prvotni prvostopni sklep o dovolitvi izvršbe št. 94020 z dne 12.1.1994 na pritožbo tožeče stranke odpravljen. Zato je prvostopni organ s sklepoma z dne 12.6.1995 in 4.7.1995 izvršbo ustavil, opravljena dejanja pa odpravil. Ta dva sklepa pa sta bila preuranjena, kajti zadeva je bila po odločitvi tožene stranke vrnjena v ponovni postopek, v katerem pa tedaj še ni bilo odločeno. Ker postopek ni bil pravnomočno končan, tožnik ni bil upravičen do vrnitve niti glavnice, niti zamudnih obresti. Drugostopni organ ob reševanju pritožbe tožeče stranke ni mogel odločiti v njeno škodo. Navaja še razloge, zaradi katerih meni, da tožeči stranki zamudne obresti sploh ne pripadajo. Predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na zahtevo za izreden preizkus sodbe pred vsem opozarja, da je tožena stranka med tem s svojo odločbo z dne 27.5.1996 odpravila prvostopno odločbo z dne 4.7.1995 v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Zato po mnenju tožeče stranke tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev zahteve za izreden preizkus sodbe, saj z njo izpodbija svoje lastne akte. Navaja še razloge, zaradi katerih meni, da je upravičena do zamudnih obresti.

Zahteva za izreden preizkus sodbe je dovoljena, ni pa utemeljena.

Stališče tožeče stranke, s katerim toženi stranki odreka pravni interes za izpodbijanje sodbe opr.št. Ru 53/95 z dne 23.2.1996, je napačno. Tožena stranka je z odločbo z dne 27.5.1996 ravnala tako, kot ji nalaga 4. čl. ter 62. do 65.čl. Zakona o upravnih sporih v zvezi s 5. odst. 56.čl. Zakona o agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur.l. RS št. 40/94, v nadaljnjem ZAPPNI). S tem pa se ni odrekla upravičenju, ki ji ga daje 57.čl. ZAPPNI in sicer, da z izrednim pravnim sredstvom preizkusi pravilnost svoje prvotne odločitve.

Bistveni razlog, na podlagi katerega je bilo z izpodbijano sodbo delno ugodeno tožbi, je v tem, da odločba tožene stranke z dne 20.9.1995 nima nobenih razlogov v zvezi z zavrnitvijo zahteve tožeče stranke, da ji tožena stranka prizna zamudne obresti na zneske, ki so ji bili zaseženi in nato vrnjeni. Odločba tožene stranke izčrpno navaja razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke na povrnitev zastopniških stroškov. Zato je sodišče v tem delu preizkusilo pravno pravilnost odločitve tožene stranke in jo potrdilo. Dejstvo, da niso navedeni razlogi o zamudnih obrestih, pa je narekovalo odpravo odločbe v tem delu. Zakon o splošnem upravnem postopku, ki ga mora tožena stranka uporabiti pri svojem odločanju (46.čl. ZAPPNI), namreč v 209.čl. določa, v katerih primerih in na kakšen način mora biti odločba obrazložena. Pravna in dejanska obrazložitev je vselej potrebna, kadar ni ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2. odst. 209.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku). V obravnavanem primeru je tako. Zavrnjena je bila pritožba, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti za zneske, ki so ji bili v izvršbi zaseženi. Odločbe glede tega ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Gre za neupoštevanje določb postopka, zaradi katerih ima odločba take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne. To pa je razlog, zaradi katerega sodišče po 31.čl. Zakona o upravnih sporih odpravi izpodbijano odločbo. S sodbo, zoper katero je vložena zahteva za izreden preizkus, je bilo odločeno na tak način. Zato je sodba pravilna, zahteva za izreden preizkus pa ni utemeljena. Pomanjkljivosti odločbe ni mogoče nadomestiti z navajanjem razlogov izven odločbe same. Zato sodišče ne presoja utemeljenosti razlogov, s katerimi tožena stranka v svoji zahtevi za izreden preizkus sodbe utemeljuje svojo odločitev. Predmet presoje v računskem upravnem sporu opr. št. Ru 53/95 je bila odločba št. 710-Up/II-121/95-III-AČ z dne 20.9.1995. Glede te odločbe pa je bilo pravilno ugotovljeno, da v navedenem obsegu ni bila obrazložena.

Glede na navedeno je sodišče zahtevo za izreden preizkus sodbe zavrnilo kot neutemeljeno.