Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da mu v trgovini niso hoteli prodati blaga in da so ga predstavniki plačane makedonske vojske vabili v njihove vrste proti plačilu ali pa s silo, glede česar je podal izjave, ki se časovno med seboj ne ujemajo ter da doživlja posamezne krivice oziroma poniževanja kot Rom), niso takšne, da bi se tožnik utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.4.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje azila vložil 9.8.2004. Nato je pred koncem upravnega postopka samovoljno zapustil Azilni dom in je bil zato postopek ustavljen. Tožnik je povedal, da je odšel skupaj z ženo in prijatelji v Belgijo, kjer je zaprosil za azil in so ga vrnili v Slovenijo. Ponovno prošnjo za azil je tožnik vložil 22.10.2004. Kot razlog za zapustitev Makedonije je navedel, da mu v trgovini niso hoteli prodati blaga, češ da ga ni, potem pa je opazil, da je Makedonec lahko vse kupil. Navedel je tudi, da so ga predstavniki plačane makedonske vojske vabili v njihove vrste proti plačilu ali pa s silo. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju, ker je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, njegove izpovedbe glede okoliščin, zaradi katerih je zapustil izvorno državo so bile ob podaji prošnje za azil različne, kot ob zaslišanju. Tožena stranka je upoštevala, da je tožnik nepismen, vendar bi moral kljub temu vedeti, koliko časa je služil vojsko, ali 45 dni ali osem mesecev, in kdaj so ga pripadniki makedonske vojske prišli iskat, ali leta 2001, ali pa po letu 2004. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da obstaja utemeljen dvom glede tožnikovih izjav, ker se njegove izjave časovno med seboj ne ujemajo. V zvezi s tem tožnik tudi ni navajal nobenih drugih okoliščin, dejstev ali podatkov oziroma svojih razlogov, s katerimi bi pojasnjeval, zakaj bi bila ugotovitev tožene stranke v zvezi s tem nepopolna ali zmotna. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožnik je sicer navedel, da je sicer ogrožen zaradi vere in narodnosti, ker v trgovini ne more kupiti kruha in drugih stvari, ker je Rom. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka pravilno oprla svoje sklepanje na ustaljeno upravnosodno prakso glede pojma preganjanja v azilnih postopkih. Tožena stranka je pojem preganjanja oprla na Direktivo Sveta Evropske Unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebina zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, prav tako pa tudi na opredelitev, ki jo je navedel avtor J. C. Hathaway v svojem delu. Preganjanje pomeni trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pri tem mora obstajati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Zato se pojem preganjanja izenačuje s pojmom trpinčenje oziroma mučenja in kaže na potrebo po izkazovanju nepretrganega in sistematičnega tveganja.

Pravilno je zato, da tožena stranka posameznih krivic oziroma poniževanj, ki jih navaja tožnik, ni štela za preganjanje v smislu že ustaljene upravnosodne prakse v azilnih zadevah. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožena stranka preverila tudi splošno znano stanje v izvorni državi tožnika in se pri tem oprla na poročila, ki jih navaja v izpodbijani odločbi, tožnik pa teh poročil v tožbi ne izpodbija. Tožnik ne izpodbija povzetka tožene stranke, da je družbeni položaj makedonskih Romov relativno dober (Rom News Network). Tožnik v tožbi očita, da je ugotovitev tožene stranke v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih. Tega tožnik v tožbi ne obrazloži in ne navaja, v čem vidi to nasprotje. Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi navedla razloge, zakaj šteje, da sta izkazana razloga po 2. odstavku 35. člena ZAzil in zakaj je o tožnikovi prošnji odločila takoj. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno uporabila 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil, ko je določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). V tožbi tožnik kot dokaz za obstoj okoliščin za pridobitev azila predlaga svoje zaslišanje, ne da bi predlagal, da se opravi glavna obravnava. Sodišče prve stopnje je odločilo na seji senata, ker tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma od njegovega zaslišanja dne 9.12.2004. Ker tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata, pri tem pa sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Na zaščito oblasti v izvorni državi se ne more zanesti, saj Romov ne ščitijo. Takšno dejansko stanje bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, saj je večkrat izpovedal enako zgodbo. Glede očitka časovne neusklajenosti v zvezi z njegovimi izjavami pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da so se ti dogodki odvijali že pred precej časa in je pri morebitnih manjših razlikah v svoji izjavi zgolj podlegel človeški lastnosti pozabljanja in pomešanja dogodkov. V tožbi je tudi predlagal svoje zaslišanje, na podlagi katerega bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo o resničnosti njegovih izpovedb in ugotovilo, da je dejansko stanje v zvezi z njegovim položajem takšno, da terja priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji. Ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev postopka. Očitek njemu, da ni predlagal izvedbe glavne obravnave, na kateri naj bi ga zaslišali, je po njegovem mnenju neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje po Zakonu o pravdnem postopku dolžno odločati na glavni obravnavi in tudi njega ne more zaslišati izven glavne obravnave. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ter je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da mu v trgovini niso hoteli prodati blaga in da so ga predstavniki plačane makedonske vojske vabili v njihove vrste proti plačilu ali pa s silo, glede česar je podal izjave, ki se časovno med seboj ne ujemajo ter da doživlja posamezne krivice oziroma poniževanja kot Rom), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Pritožbeno sodišče meni, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik očita, da je ugotovitev tožene stranke v nasprotju s podatki in dokazi v upravnih spisih, kar ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tega tožnik tudi v pritožbi ne obrazloži in ne navaja, v čem je podano to nasprotje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Glede na to je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), ker tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi, ki jo v tožbi tudi ni izrecno predlagal, izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel oziroma predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na glavni obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil oziroma od njegovega zaslišanja med upravnim postopkom dne 9.12.2004 (zapisnik z istega dne v upravnih spisih). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na seji senata, saj tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil pa se odloča le na podlagi prosilčeve vloge, v kateri mora v skladu z ZAzil po resnici navesti vse okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev o azilu v splošno znanih okoliščinah v prosilčevi izvorni državi. V tem primeru torej ugotavljanje drugih okoliščin ne pride v poštev, tožnik pa jih niti v tožbi niti v pritožbi ne zatrjuje. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.