Jedro

Tožena stranka bi morala, v kolikor je dvomila o vsebini tožnikovih navedb, po določbi 67. člena ZUP tožečo stranko pozvati, da vlogo dopolni ali pojasni, pri čemer bi tudi morala upoštevati zatrjevani tožbeni ugovor, to je temeljno načelo pomoči neuki osebi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep RS, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS 021-39/2009-2 z dne 22. 12. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni upravni organ pod točko 1 odločil, da se zahteva A.A. in B.B. ter C.C. (tožeče stranke v tem postopku) za nadzor nad delom gradbene inšpektorice D.D., glede inšpekcijskega postopka, ki se vodi pod zaporedno številko 06122-3001/2008 podana dne 1. 12. 2009 zavrže. Pod točko 2 je odločeno, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi navaja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor dne 1. 12. 2009 prejel vlogo, naslovljeno kot „Nadzorstvena pritožba zoper inšpektorico D.D. pri MOPRS, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, zaradi neupravičenega vpisa zaznamb prepovedi po 76.c členu ZUNDPP na nepremičnino parcelna številka *184/01, vložek ..., k.o. ....“, ki so jo poslali tožniki. Vlogi, ki obsega 10 strani so priložili 25 fotokopij listin in so navedli, da podajajo nadzorstveno pritožbo zoper nezakonito, neupravičeno in nedovoljeno vpisane zaznambe prepovedi na njihovo nepremičnino na parcelni številki *184/1, z.k. vložna številka ..., k.o. ... in zahtevajo takojšen izbris neupravičeno nezakonito vpisanih zaznamb prepovedi iz njihovega vložka številka ..., parcelna številka *184/1 k.o. ... Veljavna zakonodaja ne pozna več instituta nadzorstvene pritožbe, saj so bili z novelo ZUP-C (Uradni list RS, številka 73/04) črtani členi od 308 do 317. Z novelo ZUP-E (Uradni list RS, številka 126/07) je bil 307. člen vnovič spremenjen in sicer je v tretjem odstavku urejen način in zaključek nadzora nad izvajanjem postopkovnih predpisov, v novi četrti odstavek pa so prenesena pooblastila pristojnega ministra za predlaganje ukrepov za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Tako niti Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot lex generalis, ki ureja upravni postopek, po katerem postopajo vsi državni organi in uradne osebe, niti Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) kot lex specialis, ki ureja inšpekcijski postopek ne poznata instituta nadzora nad delom inšpektorja oziroma nadzorstvene pritožbe, zato tako postavljenega zahtevka ni mogoče obravnavati. Navaja določbe 2. člena ZUP in 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ker instituta nadzora nad delom inšpektorja oziroma nadzorstvene pritožbe ne poznata in ne urejata niti ZUP, niti ZIN, to posledično pomeni, da ne gre za upravno zadevo, zato tukajšnji upravni organ o nadzorstveni pritožbi ne more odločati, saj za to nima pravne podlage v zakonu. Ker gre za pomanjkanje procesne predpostavke za uvedbo in vodenje upravnega postopka ter odločanje po ZUP, se zahteva tožnika zavrže kot nedovoljena. Tožena stranka je v pritožbeni odločbi zavrnila pritožbo (pri)tožnikov ter navaja iste pravne in dejanske razloge kot prvostopni upravni organ.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sklepa o zavrženju vloge tožnikov izhaja, da je upravni organ glede na njeno vsebino razumel to vlogo kot zahtevo za nadzor nad delom gradbene inšpektorice (drugi odstavek obrazložitve sklepa z dne 22. 12. 2009). Upravni organ je razumel, da gre za očitek inšpektorici, da ne dela po zakonu, pri čemer je temeljni predpis, ki ureja način njenega postopanja ZUP. Če bi obstajala dilema o vsebini pritožbenih navedb strank, bi jih po določbi 67. člena ZUP moral pozvati, da jo dopolnijo ali pojasnijo, upoštevaje pri tem tudi temeljno načelo pomoči neuki stranki. Ker pa ta dilema ni obstajala, bi bil dolžan organ po 63. členu ZUP, 12. točka komentarja, obravnavati vlogo po njeni vsebini in ne naslovu, ki navaja institut, ki ne obstaja. V tem času je veljal Zakon o državni upravi (uradno prečiščeno besedilo, ZDU-1-UPB4), ki je v 73. členu urejal nadzor ministrstva, pristojnega za upravo in je določal, da ministrstvo opravlja v upravnih organih in pri nosilcih javnih pooblastil nadzorstvo nad izvajanjem predpisov o upravnem poslovanju ter v upravnih samoupravnih skupnosti nadzorstvo nad izvajanjem predpisov o upravnem poslovanju v obsegu, v katerem ti predpisi zavezujejo samoupravne lokalne skupnosti. Nadzorstvo opravljajo upravni inšpektorji. Za nadzorstvo se ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor. Z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe v organih sestava ministrstev, ki je začela veljati 15. dan po objavi v uradnem listu z dne 7. 8. 2009, je bil ustanovljen Inšpektorat za javno upravo, ki med drugim opravlja tudi naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZUP in drugih zakonov, ki urejajo upravne postopke. Inšpektorat za javno upravo je organ v sestavi Ministrstva za javno upravo in je bil s prej citirano uredbo ustanovljen, kot izhaja iz njegove spletne strani, leta 2009. V njem sta združeni dve inšpekcijski službi, Upravna inšpekcija in Inšpekcija za sistem javnih uslužbencev, ki sta pred združitvijo delovali kot samostojni inšpekcijski službi v okviru Ministrstva za javno upravo. Tako je v času odločanja upravnega organa obstajal organ, katerega naloga je bila izvajanje inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZUP, ki je bil pristojen organ za odločanje o vlogi tožeče stranke upoštevaje njeno vsebino, kot so jo navedli tožniki in jo je tožena stranka kot tako tudi razumela. Zato je izpodbijani odločbi moč očitati, da je o zahtevi stranke odločal nepristojen organ, ki ni ravnal v skladu z zgoraj citiranimi določbami ZUP in s svojim arbitrarnim ravnanjem, to je o trditvi glede neobstojnosti inštituta nadzora nad delom inšpektorja, izdal nezakonito odločbo. Predlaga, da sodišče odloči, da se odločbi prvostopnega in drugostopnega organa odpravita in da se ji priznajo stroški tega postopka v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Utemeljen je tožbeni ugovor, da je Zakon o državni upravi (Uradni list RS, številka 8/10 – uradno prečiščeno besedilo) določal v 73. členu (poglavje V – nadzor ministrstva, pristojnega za upravo), da ministrstvo pristojno za upravo, opravlja v upravnih organih in pri nosilcih javnih pooblastil nadzorstvo nad izvajanjem predpisov o upravnem poslovanju ter v upravah samoupravnih lokalnih skupnosti nadzorstvo nad izvajanjem predpisov o upravnem poslovanju v obsegu, v katerem ti predpisi zavezujejo samoupravne lokalne skupnosti (prvi odstavek), ter da nadzorstvo opravljajo upravni inšpektorji (drugi odstavek). Ta določba je veljala v času vložitve tožnikove zahteve (1. 12. 2009) v povezavi z Uredbo o organih v sestavi ministrstev, ki v 6.a členu določa Ministrstvo za javno upravo, in nadalje, da je v sestavi Ministrstva za javno upravo, Inšpektorat za javno upravo (1. alinea prvega odstavka 6.a člena). V drugem odstavku je določeno, da Inšpektorat za javno upravo opravlja naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem predpisov in splošnih aktov s področja delovnih razmerij javnih uslužbencev ter naloge inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) in drugih zakonov, ki urejajo upravne postopke, nad izvajanjem Uredbe o upravnem poslovanju in nad izvajanjem Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Glede na to, da je prvostopni upravni organ zahtevo tožeče stranke obravnaval kot zahtevo za nadzor nad delom gradbene inšpektorice, kar je v izreku izpodbijanega sklepa tudi izrecno navedel, v razlogih izpodbijanega sklepa pa navaja institut nadzorstvene pritožbe, ki pa ga ZUP in Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne poznata več, je že iz tega razloga izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, in se odločitev ne da preizkusiti. Kot navaja tožeča stranka v tožbenih ugovorih, bi morala tožena stranka, v kolikor je dvomila o vsebini teh navedb po določbi 67. člena ZUP tožečo stranko pozvati, da jo dopolni ali pojasni, pri čemer bi tudi morala upoštevati zatrjevani tožbeni ugovor, to je temeljno načelo pomoči neuki stranki. V kolikor bi tožena stranka presodila, da ni stvarno pristojna za odločanje v tej zadevi, bi morala v skladu z določbo drugega odstavka 23. člena ZUP, ki določa, da če organ spozna, da ni pristojen za določeno pravno zadevo postopati tako, kot je določeno v tretjem in četrtem odstavku 65. člena ZUP, ki v četrtem odstavku določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki. Glede na to, da pa v obravnavanem primeru izrek prvostopnega organa v izreku odločbe navaja zahtevo za nadzor nad delom gradbene inšpektorice, v obrazložitvi pa navaja nadzorstveno pritožbo, odločitve ni mogoče preizkusiti. Tako bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, kakšno vsebino ima vložena zahteva in potem ravnati v skladu z določbo 65. člena ZUP, v kolikor bi tožena stranka presodila, da je za to pristojen organ, kot ga določa zgoraj navedena Uredba o organih v sestavi ministrstev v zvezi z Zakonom o državni upravi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt prve stopnje odpravilo na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1) ter zadevo po določbi tretjega odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi določbe 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, glede na to, da se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

K točki 2 izreka: Tožnik ob vložitvi tožbe zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, oziroma po sodniku posamezniku, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.