Jedro

Višina škode je sicer dejansko vprašanje, vendarle pa je neločljivo povezana s pravnim vprašanje, kaj škoda sploh je. Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Za obravnavani del odločitve je torej relevanten prvi del zakonske določbe. Škoda je zmanjšanje premoženja. To pomeni, da mora sodišče ugotavljati razliko med vrednostjo nepremičnine pred škodnim dogodkom in njeno vrednostjo po njem.

Če sodišče ne pojasni, zakaj nekega dokaza ni izvedlo (se pravi: sploh ne izda dokaznega sklepa) je podana kršitev pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi: - v celotnem obsodilnem delu (točka II izreka); - v zavrnilnem delu (točka III izreka) in sicer glede odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo na nepremičnini; - glede stroškov postopka (točka IV); ter se v tem obsegu vrne zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka, v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo na premičninah ter na zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi nemožnosti uporabe, potrdi.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožnica zahteva povračilo škode, ki ji je nastala zaradi napačnega ravnanja tožene stranke. Zaradi napačnega ravnanja s kanalizacijsko cevjo so namreč fekalije poplavile tožničino tedanjo nepremičnino. S tem ji je nastala škoda tako na nepremičnini sami, kakor na premičninah, ki so se tam nahajale. Poleg tega trdi, da je oškodovana tudi zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v obdobju 17 mesecev.

2. Odškodninski zahtevek glede škode nastale na premičninah je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je stranski intervenient na toženi stranki to škodo že poravnal. Odškodninski zahtevek zaradi nezmožnosti uporabe je sodišče zavrnilo, ker tožnica realne škode ni izkazala. Odškodninskemu zahtevku glede škode, nastale na nepremičnini, je sodišče prve stopnje delno ugodilo in toženki zavezalo k solidarnemu plačilu 16.961,53 EUR z obrestmi.

3. Proti sodbi se je najprej pritožila tožena stranka. Sklicevala se je na vse tri zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, če to ne, naj jo potem vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica obširno graja celoten dokazni postopek z obema izvedencema gradbene stroke. Sodišču očita kršitev načela neposrednosti in tudi kršitev načela kontradiktornosti. Meni, da bi sodišče izvedenca N. moralo zaslišati na naroku. Tudi izvedenca B. sodišče ni zaslišalo na naroku. Opozarja, da slednji izvedenec ni odgovoril na pripombo toženk, v kolikšnem obsegu je škoda posledica stanja nepremičnine same oziroma je ni mogoče pripisati škodnemu dogodku.

4. Pritožba napada tudi postavko t.i. neozdravljive škode. Znova opozarja na problem kvadrature objekta. Poudarja, da si izvedenec B. nepremičnine sploh ni ogledal, marveč je svoje izvedensko mnenje gradil na predpravdnem cenitvenem mnenju izvedenca K.. Mnenju očita, da je hipotetično, saj temelji na spornih dejstvih, ki izhajajo iz cenitvenega poročila izvedenca K..

5. Sodišču očita tudi kršitev pravice do izjave, ker številnih dokazov ni izvedlo in o tem tudi ni izdalo obrazloženega dokaznega sklepa. Konkretno opozarja na zaslišanje sedanjega lastnika M. K. in njegove hčerke.

6. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Se je pa tožnica tudi sama pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer zoper njen zavrnilni del. Sklicuje se na pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku tudi v preostalem delu ugodi.

8. Trdi, da je bila škoda na premičnih stvareh med strankami nesporna in bi moralo sodišče zato tožnici priznati še 5.783,37 EUR.

9. Meni, da zato, ker nepremičnine brez svoje krivde polnih 17 mesecev ni mogla uporabljati, mora dobiti ustrezno odškodnino. Pri tem se sklicuje na sodno prakso ob uporabi 198. člena ZOR (2) (gre za očitno napako, saj tisto, na kar se vsebinsko sklicuje tožnica ustreza 198. členu OZ (3)). Trdi, da je sodišče izjavo tožnice na zaslišanju napačno interpretiralo. Tožnica namreč je želela živeti v stanovanju v D., a ni mogla, ker je to stanovanje poplavila kanalizacija. Tako dolgo stanovanja ni mogla uporabljati zaradi ravnanja, ki ga konkretizira v nadaljevanju pritožbe.

10. V sklepnem delu pa pritožnica sodbi očita, da ni skladna z načelom pravice do popolne odškodnine.

11. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

12. Pritožba tožene stranke je v celoti utemeljena, pritožba tožnice je utemeljena le delno.

O odškodninskem zahtevku v zvezi s škodo na nepremičnini:

13. V tem pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnica utrpela premoženjsko škodo na svoji nekdanji nepremičnini ter da sta zanjo odgovorni toženki.

14. Tisto, kar je sporno, je višina te škode. Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija ugotovitve o višine škode s pristopom, v katerem se mešajo prvine vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov: zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka (gre predvsem za neobrazloženo neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič M. K. in njegove hčere ter za napačno izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke), kakor tudi zmotne uporabe materialnega prava (znova ponavlja, da bi moralo sodišče ugotavljati, kakšno je bilo stanje nepremičnine pred škodnim dogodkom).

15. Prav to slednje dejstvo je hotela tožena stranka med drugim dokazovati z zaslišanjem sedanjega lastnika in njegove hčerke. Dokazni predlog je podala v vlogi 26.1.2011 (glej list. št. 132). To dejstvo je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju z vidika pravil o škodi pravnorelevantno – a se sodišče prve stopnje z njim ni ukvarjalo (razen ugotovitve, da je bila nepremičnina nekaj let prej obnovljena).

16. Že na tem mestu sodba v tem delu (torej glede odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo na nepremičnini) pade. Sodišče prve stopnje namreč o dokaznem predlogu z zaslišanjem obeh prič ni odločilo ne z neobrazloženim, kaj šele z obrazloženim dokaznim sklepom (kakršnega bi moralo izdati). Tako je ostalo tudi potem, ko je tožena stranka na zadnjem naroku opozorila na neizvedene dokaze (286.b člen ZPP) in tudi v sodbi ni obrazloženo, zakaj ta dva dokaza nista bila izvedena.

17. Takšno procesno ravnanje sodišča ustreza bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter se prekriva tudi s kršitvijo pravice do izjave kot sestavnega dela ustavno varovane pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

18. Na tej točki pritožbene odločbe kaže preskočiti k pomanjkanju ustreznega materialnopravnega izhodišča v dosedanjem teku pravde. Višina škode je sicer dejansko vprašanje, vendarle pa je neločljivo povezana s pravnim vprašanje, kaj škoda sploh je. O tem govori 132. člen OZ, ki se glasi: Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Za obravnavani del odločitve je torej relevanten prvi del zakonske določbe. Škoda je zmanjšanje premoženja. To pomeni, da mora sodišče ugotavljati razliko med vrednostjo nepremičnine pred škodnim dogodkom in njeno vrednostjo po njem. Ugotavljanje višine škode, ki se odraža kot razlika med vrednostjo nepremičnine pred škodnim dogodkom in njeno vrednostjo po njem, gnoseološko (spoznavoslovno) zaradi narave stvari ne more biti povsem natančno. Tako je preprosto zato, ker obsega v denarju izražene škode tu ni mogoče ugotavljati neposredno, marveč jo je nujno ugotavljati preko neke izbrane metode. Metoda, ki jo je izbrala tožnica (ter ji je sodišče nato sledilo), je ugotavljanje vrednosti del, ki sicer niso bila opravljena, bi pa morala biti odpravljena za odpravo posledic škodnega dogodka. Razumen argument v prid tej metodi je, da je tržna vrednost nepremičnine nižja prav za strošek, ki je za tipičnega kupca neizogibno potreben, če naj postane lastnik krajevnim običajem ustrezne nepremičnine. Samo po sebi se razume, da s fekalijami zalita, zamazana, prepojena hiša takšnemu standardu ne ustreza. Vendar pa toženki v pritožbi utemeljeno opozarjata tudi na to, da se je ta metoda v obravnavani pravdi pretirano odlepila od konkretnega življenjskega položaja (toženki govorita o hipotetičnem izvedenskem mnenju izvedenca B.).

19. V tem pogledu je temeljna težava to, da se sodišče sploh ni vprašalo, kakšna je bila nepremičnina pred samim škodnim dogodkom (4). Sodba iz tega razloga ne daje in ne more dati zanesljive podlage za sklep, da bi vsa opravljena dela, o katerih govori izvedensko mnenje, morda ne privedla zgolj do vzpostavitve prejšnjega stanja, marveč celo do njegovega izboljšanja. V tem delu je sodišče večplasten ugovor tožene stranke (glej sklepni del točke 5 izpodbijane sodbe) obravnavalo le z enega zornega kota. Namreč, da morebitno slabše stanje hiše ne more utemeljevati deljene vzročnosti. S tem se pritožbeno sodišče sicer strinja. Vendar pa hkrati ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni vprašalo, ali vzpostavljanje prejšnjega stanja (oziroma stroški zanj) obenem ne odpravljajo tudi pomanjkljivosti (npr. prevlažnih, prepojenih sten, odpadlega ometa zaradi tega itd.), ki so morebiti sporno nepremičnino obremenjevali že pred škodnim dogodkom ter bi jo torej obremenjevali tudi brez škodnega dogodka.

20. Po presoji pritožbenega sodišča je položaj v obravnavani zadevi vsekakor tak, da bi bilo za razreševanje vseh navedenih vprašanj in za učinkovito uresničenje načela neposrednosti zelo koristno izvedenca tudi ustno zaslišati. Glede na to, da sta obe stranki angažirali svoja privatna izvedenska mnenja (tožnica izvedenca K., stranski intervenienta na toženi strani pa ZRMK), bi veljalo tudi ugotoviti, katera dejstva škodnega primera so glede na argumentirano trditveno podlago, ki iz teh mnenj izhaja, med strankama morda nesporna.

21. Pritožbeno sodišče še dodaja, da nima pomislekov o pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje, da je zaradi konkretnega ravnanja izvedenca N. nastal položaj iz tretjega odstavka 243. člena ZPP, kar je terjalo postavitev novega izvedenca.

22. Iz navedenih razlogov je bilo treba sodbo v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek v zvezi s škodo na nepremičnini razveljaviti tako v obsodilnem kot v zavrnilnem delu. Razlog za razveljavitev v zavrnilnem delu je, da zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (neupoštevanje izhodišča 132. člena OZ) dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Razloga za razveljavitev obsodilnega dela pa sta kar dva. Že prej navedeni in tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob prej opisanem procesnem pooblastilu za razveljavitev je tako izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Glede odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo na premičninah:

23. Sodišče prve stopnje v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje glede zavrnitve tega dela zahtevka. To, kar trdi pritožnica, da namreč obseg škode med strankama sploh ni bil sporen, preprosto ne drži. Tožena stranka je namreč trdila, da je vse že plačala (glej tudi list. št. 30 tega pravdnega spisa). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo iz razlogov, ki izhajajo že iz sodbe sodišča prve stopnje, saj mu vsebinsko nima kaj bistvenega dodati. Procesno pooblastilo za odločitev o tem delu je podano v 353. členu ZPP, saj sta podana oba v tem členu navedena pogoja.

Glede odškodninskega zahtevka v zvezi z nezmožnostjo uporabe:

24. Pritožnica skozi celotno pravdo uveljavlja zahtevek mimo jezika in smisla 132. člena OZ, ki govori o izgubljenem dobičku. Gre za realno premoženjsko škodo. To realno premoženjsko škodo je treba konkretno zatrjevati. Realne premoženjske škode ni mogoče utemeljevati zgolj s trem, da tožnica nepremičnine ni uporabljala. To namreč samo po sebi ni preprečilo povečanja njenega premoženja. Pritožnica ni trdila, da bi morala iz tega razloga plačevati uporabnino ali najemnino za nadomestno nepremičnino. Pritožnica prav tako ni zatrjevala in izkazovala, da bi sporno nepremičnino oddajala in tako dosegla povečanje svojega premoženja s prejeto najemnino. Pritožnica je preprosto zgrešila materialnopravno podlago, saj ves čas ravna tako, kakor da uveljavlja obogatitveni zahtevek za uporabo tuje stvari. Za tak položaj pa v obravnavani zadevi preprosti ne gre. Tožena stranka namreč ni bila obogatena z uporabo njene stvari. V svojem bistvu je vse to tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje in s temi razlogi tudi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi v tem obsegu sta podana oba pogoja iz 353. člena ZPP za potrditev sodbe v tem delu.

Napotki za nadaljnje delo:

25. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje višino škode na nepremičnini ugotavlja v skladu z materialnopravnim izhodiščem iz 132. člena OZ, uporabo primerjalne metode med vrednostjo nepremičnine pred škodnim dogodkom in po njem, naj vsebinsko celostno napolni, odpravi pa naj tudi zagrešene procesne kršitve z neizdajo dokaznega sklepa glede zaslišanja prič, na kar je opozorila tožena stranka v svoji pritožbi. Pri določanju višine odškodnine pa mora sodišče upoštevati tudi načelo popolne odškodnine (169. člen OZ).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa.

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978).

(3) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001. (4) Na problem tega dejstva je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje vseskozi opozarjala. Tako npr. v pripravljalni vlogi z 2.11.2009, kjer je navedla: „Iz trditvene podlage ni razvidno, v kakšnem stanju so bile premičnine in nepremičnine pred nastankom škodnega dogodka...“ Na naroku 22.5.2013 (list. št. 93) se je tožena stranka spraševala o namenu odškodnine ter ponovila stališče, da tožnica ni izkazala stanja nepremičnin in premičnin pred škodnim dogodkom, niti da tega ni opisal cenilec K..