Jedro

Naročnik dela, ki je oddal delo svojemu delavcu na podlagi pogodbe o delu, je soodgovoren za delavčevo (izvajalčevo) nezgodo, ker je vedel, da izvajalec ni vešč dela na strehi, da ne uporablja varnostnih sredstev, da so dela strokovno zahtevna in ker kljub dogovorjeni sodelovalni dolžnosti ni učinkovito ukrepal na način dela, da bi bil ta varen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je žena, druga dva tožnika pa otroka D. B., ki se je pri opravljanju pogodbeno dogovorjenega dela s toženko smrtno ponesrečil 17.03.1993. Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo toženkin delež odgovornosti za škodni dogodek v obsegu 80 %, prispevek ponesrečenca pa v obsegu 20 %. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku delno ugodilo toženkini pritožbi ter njen obseg odgovornosti določilo na dve tretjini, prispevek tožnika pa je ocenilo na eno tretjino. Pritožbo tožnikov je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka, ki je uveljavljala revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je s prevzemom dogovorjenih del prešla na izvajalca celotna odgovornost in da zato ni sokriva za nastanek škodnega dogodka. Njen delež odgovornosti pa je v vsakem primeru previsok ter je potrebno upoštevati, da izvajalec pri delu ni uporabljal zaščitnih sredstev, čeprav je bil glede tega opozorjen. Tožniki bi morali zato nositi večjo soodgovornost kot pa toženka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom na obeh stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno naslednje: D. B. je bil toženkin delavec - varnostnik, ter bi mu delovno razmerje prenehalo 16.06.1993. Pred tem 15.03.1993 pa sta stranki sklenili pogodbo o delu, s katero se je B. zavezal proti plačilu 170.000 SIT odstraniti nadstrešek toženkinega objekta, na svojo odgovornost. Dne 17.03.1993 je med delom padel z višine šestih metrov in se smrtno poškodoval. Med delom je varnostni inženir toženke opozoril D. B., naj uporabi varnostna sredstva, ki so bila na razpolago pri vratarju (varnostni pas in čelade), a je ta le zamahnil z roko. Ugotovljeno je še bilo, da je varnostni inženir A. O. svetoval direktorju toženke, da za rušenje objekta poišče specializirano podjetje, kar pa je ta odklonil. Rušitvena dela je izmed šestih ponudnikov dobil svojec tožnikov, ker je bil najcenejši. Pri delu bi lahko uporabljal tudi toženkina delovna sredstva.

Po presoji sodišč nižjih stopenj je podana deljena odgovornost obeh pravdnih strank za nezgodo svojca tožnikov. Po pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je toženkina soodgovornost krivdna (154. člen ZOR). Toženka je odgovorna za padec ponesrečenca s strehe, ker ga je ona napačno izbrala za dela na strehi. Vedela je namreč, da del na strehi strokovno ne obvlada in da za delo na višini nima ustreznega znanja. Za opravljanje pogodbenih del ga je očitno izbrala zato, da bi z nižjim plačilom storitve prihranila na sredstvih. Toženka bi za varnost ponesrečenca lahko poskrbela, ker ga je poznala in se ji zato ni mogel lažno predstavljati kot strokovnjak. Člen 45 Pravilnika o varstvu pri delu, ki je bil toženkin interni akt, pa ji je še nalagal, da sklepa pogodbe s takimi zasebniki, ki izpolnjujejo ukrepe za varno delo. Del odgovornosti za nezgodo pa je tudi na ponesrečencu, ker je nevarno delo na strehi prevzel, čeprav zanj ni bil strokovno usposobljen. Pri delu na strehi tudi ni uporabljal osnovnih zaščitnih sredstev, čeprav je bil na uporabo opozorjen. Po oceni pritožbenega sodišča je toženka odgovorna za dve tretjini škode, za preostalo eno tretjino pa ponesrečenec oziroma njegovi svojci.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižjih stopenj, da se je D. B. ponesrečil pri izvajanju del, dogovorjenih s pogodbo o delu (in ne pri delu v okviru delovnega razmerja pri toženki). Soglaša tudi z nadaljnjim sklepom, da je lahko toženkina odgovornost krivdna (temelječa na prvem odstavku 154. člena oziroma 158. člena ZOR).

Odločitev o toženkini sokrivdi za nezgodo sopogodbenika B. temelji na pravno relevantnih ugotovitvah kot so: toženka je izbrala B. za izvajalca del na strehi (ki so bila zaradi višine nevarna) zaradi nizke cene, čeprav ga je kot delavca dobro poznala in je vedela, da del na strehi strokovno ne obvlada, da za dela na višini nima ustreznega znanja in da je dotlej opravljal le dela varnostnika. S tem je ravnala v direktnem nasprotju s 45. členom svojega Pravilnika o varstvu pri delu, ki ji je nalagal kontrolo, ali izvajalec izpolnjuje vse pogoje v zvezi z varstvom pri delu. Morala bi predložiti tudi tehnološka navodila za dela na strehi, kot je ugotovil Republiški inšpektor za delo (drugi odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), kar je imelo vpliv na način dela in njegovo varnost. Med delom je opazila, da je način izvajalčevega dela nevaren in ker je vedela, da je bil tak način dela posledica delavčevega neznanja in strokovne neusposobljenosti, bi morala ukrepati na učinkovit način (prepoved očitno nevarnega dela, obvezna uporaba sredstev varovanja in podobno) in ne se zadovoljiti zgolj z opozorilom izvajalcu, da ima na razpolago varovalna sredstva. Toženka je tako lahko in bi tudi morala poskrbeti za varnost izvajalca, ker je poznala njegove subjektivne lastnosti in vedela za strokovno zahtevnost pogodbeno dogovorjenih del. Med pogodbenikoma je bila dogovorjena tudi uporaba delovnih sredstev toženke, kar je odražalo njeno sodelovalno dolžnost pri samem delu (ki je vključevala tudi dolžnost opozarjanja na pomanjkljivosti pri delu).

Ugotovljeno toženkino ravnanje ima pomen krivdnega prispevka k vzrokom nezgode. Po pravni teoriji pomeni tako toženkino ponašanje kot ravnanje zoper načela solidarnosti v obligacijskem pravu in zoper načela poštenosti v poslovanju (prometu). Nezgoda svojca tožnikov je zato v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, ter je zato odgovorna za nastale škodne posledice. Na drugi stopnji sojenja določena soodgovornost toženke v obsegu dveh tretjin, je po presoji revizijskega sodišča pravno utemeljena v ugotovljenem toženkinem soprispevku. To pomeni, da toženkina revizija v smeri zmanjšanja njene odgovornosti (ali celo oprostitve) ni utemeljena. Hkrati navedeni razlogi potrjujejo tudi sprejemljivost nadaljnje ocene sodišča druge stopnje, da znaša soprispevek pokojnega izvajalca (oziroma sedaj tožnikov) eno tretjino in ne več. Izvajalec je res opustil pri delu na strehi uporabo osnovnih zaščitnih sredstev, vendar je potrebno to okoliščino ocenjevati povezano s subjektivnimi lastnostmi izvajalca (pomanjkanje strokovnosti in znanja na njegovi strani in kar je toženka vedela, kot je bilo ugotovljeno).

V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče ocenilo, da sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo ni zagrešilo očitane zmotne uporabe materialnega prava. Zato je toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo (člen 378 ZPP).