Jedro

Kolikor dolžnik (tam upnik) v enem izvršilnem postopku zoper upnika (tam dolžnika) uveljavlja svojo pravnomočno terjatev, v drugem, kasneje začetem izvršilnem postopku pa se zoperstavi uveljavljeni terjatvi upnika z ugovorom prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota z isto pravnomočno ugotovljeno nasprotno terjatvijo, procesni institut litispendence ne pride v poštev, saj ne gre za tek druge izvršbe o istem zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi I 291/2012 z dne 28. 9. 2012 (1. točka izreka) ter sklenilo, da mora dolžnica upniku v roku 8 dni povrniti 325,68 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), svoje stroške ugovornega postopka pa trpi sama (3. točka izreka).

Navedeno odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V njej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, izvršljiva. Iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo namreč ne izhaja, da je izvršilni naslov izvršljiv. Te okoliščine je upnik zatrjeval šele v odgovoru na ugovor, torej prepozno. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njen ugovor materialnopravnega pobota oz. prenehanja terjatve zaradi pobota v smislu 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Materialnopravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor ni utemeljen iz razloga, ker je z začetkom izvršilnih postopkov I 115/2011 in I 116/2011 nastopila litispendenca, saj dolžnica v navedenih izvršilnih postopkih ni vložila nasprotnega zahtevka, ampak je svoji terjatvi uveljavljala v pobot, torej kot obrambno sredstvo, zato ni mogoče govoriti o litispendenci, ker ne teče med istima strankama postopek o istem zahtevku. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških ugovornega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo upnik soglaša s pobotnim ugovorom dolžnice, sicer pa meni, da je pritožba neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi delno ugodi in ugotovi pobot terjatev upnika in dolžnice do višine terjatve dolžnice, v preostalem delu pa predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Najprej je poudariti, da dolžnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo njene ugovorne navedbe v zvezi z izvršljivostjo izvršilnega naslova, ki predstavlja podlago za izvršbo (tj. sklep in sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 5. 3. 2012, opr. št. P 856/2011). V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZIZ je namreč sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti (peti odstavek 40. člena ZIZ). Kot izhaja iz predloga za izvršbo z dne 13. 7. 2012, je upnik v njem določno označil izvršilni naslov (in ga tudi priložil), prav tako pa je zadostil nadaljnjemu pogoju, določenem v petem odstavku 40. člena ZIZ, saj je navedel, da dolžnica obveznosti iz (pravnomočnega) izvršilnega naslova ni plačala (da je torej pretekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti) in predlagal, da se dovoli izvršba zaradi izterjave njegove izvršljive terjatve, s tem pa je smiselno navedel, da je bilo za izvršilni naslov dano potrdilo o izvršljivosti. Kot je nadalje pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je upnik odgovoru na ugovor priložil tudi izvršilni naslov v overjenem prepisu, na katerem je klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti (prim. drugi odstavek 44. člena ZIZ). Tako so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe, ki se nanašajo na izvršljivost izvršilnega naslova.

Utemeljene pa so dolžničine pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno zaključilo, da je z začetkom izvršilnih postopkov I 115/2011 in I 116/2011, v katerih dolžnica (tam upnica) uveljavlja svoji pravnomočno ugotovljeni terjatvi do upnika (tam dolžnika) v zneskih 569,60 EUR in 2.253.30 EUR, nastopila litispendenca in da zato dolžnica navedenih terjatev v tem izvršilnem postopku ne more ponovno uveljavljati.

Tretji odstavek 189. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (četrti odstavek 189. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Litispendenca pomeni torej visečnost pravde. Prepoved vodenja dveh ločenih postopkov velja tudi v izvršilnem postopku, če gre za uveljavitev iste terjatve z istim sredstvom izvršbe na istem predmetu izvršbe. V tem primeru bi torej šlo za visečnost dveh izvršb, ki bi se vodili zaradi uveljavitve iste terjatve.

Kolikor dolžnik (tam upnik) v enem izvršilnem postopku zoper upnika (tam dolžnika) uveljavlja svojo pravnomočno ugotovljeno terjatev, v drugem, kasneje začetem izvršilnem postopku pa se zoperstavi uveljavljeni terjatvi upnika z ugovorom prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota z isto pravnomočno ugotovljeno nasprotno terjatvijo, je poudariti, da procesni institut litispendence ne pride v poštev, saj ne gre za tek druge izvršbe o istem zahtevku. V takšnem primeru namreč dolžnik z ugovorom po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ namreč ni sprožil (ponovnega) postopka izvršbe za isto terjatev, prav tako ne gre za primer, ko je v teku postopek zaradi ugotavljanja v pobot uveljavljene terjatve, kot je to v primeru ugovora procesnega pobotanja, ki v izvršilnem postopku ni dopusten. V obravnavanem primeru v tem izvršilnem postopku je tako zaključiti, da torej ne bo tekla izvršba (niti izvršilni postopek) zaradi uveljavitve terjatev dolžnice, ki jih ta že uveljavlja v izvršilnih postopkih I 115/2011 in I 116/2011, ampak je dolžnica uveljavila zgolj ugovor materialnopravne narave.

Kot je na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku dopusten ugovor prenehanja terjatve zaradi materialnopravnega pobota po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, kadar dolžnik navaja, da ima svojo nasprotno judikatno terjatev do upnika. Ker pa sodišče prve stopnje teh okoliščin (ob nepravilnem stališču, da je v zadevi podana litispendenca) vsebinsko sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi dolžnice in izpodbijano odločitev o ugovoru, posledično pa tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), v katerem bo sodišče prve stopnje moralo navedeni ugovorni razlog vsebinsko presojati in ugotavljati, ali so izpolnjene predpostavke za pobot po materialnem pravu (311. člen Obligacijskega zakonika) ter nato o ugovoru ponovno odločiti, kolikor ne bosta stranki (glede na upnikovo strinjanje s pobotanjem terjatev v odgovoru na pritožbo) morebiti predhodno dosegli dogovora v zvezi s tem.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo.