Jedro

Tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2022 do plačila. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo spremeni. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 presodilo, da tožnica ni vsebinsko konkretizirala ravnanj nadrejenega A. A., ki jih opredeljuje kot trpinčenje, prav tako pa ni opisala posameznih dogodkov, v točki 8 pa povzema izpovedi tožnice. Iz tega izhaja medsebojno nasprotje. Sodišče je namreč sprva prepoznalo specifične primere, na to pa jih je nenadoma zanikalo kot nespecifične in odločilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je podana tudi v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica trpinčenja ni časovno opredelila. Toženka je vztrajno zanikala kakršnokoli trpinčenje s strani nadrejenega, ta pa je na zaslišanju priznal, da jo je zmerjal, kar vzbuja dvom v toženkino verodostojnost. Iz sodne prakse izhaja, da samo dejstvo, da se stranki nista dnevno srečevali, ne pomeni, da ni mogoče govoriti o trajajočem ravnanju. Strah in nelagodje, ki ju je doživljala tožnica, sta povzročala pri njej trajno napetost in strah, to pa ni bilo odvisno od prisotnosti nadrejenega. Njegov nekorekten in žaljiv odnos je postal tako nevzdržen, da je bila tožnica sprejeta celo v Psihiatrično bolnišnico B., tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato je napačno ravnalo, ko ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevano škodo. Po izvedbi teh dokazov bi imelo sodišče boljše temelje za odločitev o utemeljenosti zahtevka in odškodninske odgovornosti toženke. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov (npr. izpovedi priče C. C., ker je tožničina prijateljica), s tem pa je ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP in storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prav tako ni v obzir vzelo dejstva, da se tožnica ni opirala zgolj na eno pričo, saj jih je predlagala več. Ker sodišče ni vestno in skrbno ocenilo vseh dokazov, je prav tako storilo zgoraj navedeno relativno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Tožnica je bila kljub različnim izmenam vsakodnevno izpostavljena trpinčenju na delovnem mestu. Šlo je za neprekinjen vzorec strahu, stresa in občutka ogroženosti, ki se ni omejeval le na trenutke neposrednega stika z nadrejenim. Tako sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi. V skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišča prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe in jih zato ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na delovnem mestu "prevzemnik 4023" in razporejena na delo v PE D. Dne 11. 3. 2022 sta sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi o opravljanju dela za krajši delovni čas 20 ur tedensko od 1. 4. 2022 do 31. 3. 2023 zaradi starševstva. Od 25. 4. 2020 do vključno maja 2022 je bila tožnica na delu prisotna v letu 2022 51 delovnih dni, v letu 2021 ni bila prisotna, v letu 2022 pa le 30 dni, saj je bila v preostalem času z dela odsotna zaradi bolezni in izrabe materinskega, starševskega in letnega dopusta. Tožnica je v dopoldanski izmeni, v kateri redno dela njen predpostavljeni A. A., v letu 2020 delala 21 delovnih dni, v letu 2022 pa 22 delovnih dni.

6. Tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu s strani svojega predpostavljenega A. A. od toženke kot delodajalca, ker ni spoštovala določbe 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji) in skladno s 47. členom tožnici ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu, za kar je z določbo 8. člena istega zakona tožnici odškodninsko odgovorna.

7. Sodišče je v zvezi s tožbenim zahtevkom, v katerem tožnica od toženke zahteva odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od 25. 4. 2020 do vključno maja 2022, pravilno uporabilo določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) o odškodninski odgovornosti delodajalca, ki je dolžan delavcu povrniti nastalo mu škodo pri oziroma v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava.

8. Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni niti časovno niti vsebinsko ustrezno konkretizirala ravnanj nadrejenega, ki jih opredeljuje kot trpinčenje, zgolj pavšalno navaja, da naj bi jo na grd način priganjal k delu ter ji govoril žaljive besede, zato je njena trditvena podlaga glede vsebinske in časovne opredelitve ravnanj, ki naj bi predstavljala trpinčenje, pomanjkljiva.

9. Pritožbeno sodišče se strinja, da vsi izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinega zatrjevanja o trpinčenju tožnice (točka 9 obrazložitve sodbe). Večina zaslišanih prič je izpovedala, da sploh ni zaznala nobene neprimerne komunikacije med njima. O tem je izpovedala le priča C. C., ki pa ji sodišče ni verjelo, utemeljene razloge za to pa je navedlo v točki 8 obrazložitve na strani 9 sodbe. Zato je zaključek, da toženki ni mogoče očitati ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, pravilen. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje opravilo skladno z določbo 8. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP neutemeljene.

10. Tožničin nadrejeni je v svoji izpovedi odločno zanikal, da bi se do nje neprimerno obnašal. Izpovedal je le o enkratnem dogodku, ko je tožnico vprašal, ali je neumna, za kar mu je žal in se ji je opravičil. Ta dogodek pa je bil posledica tožničinega ravnanja, saj je kljub temu, da jo je obvestil o njenem razporedu delovnega časa v dopoldanski izmeni od 10.00 do 14.00 ure in popoldanski od 14.00 do 18.00 ure (tožnica je delala polovični delovni čas), ko je na oddelku embalaže največ dela in posledično največje pomanjkanje kadra, na delo ni prihajala ob dogovorjenem delovnem času, ampak ob 6.00 uri, kar je kljub opozorilu še večkrat ponovila.

11. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jih očita tožnica v pritožbi, saj, kot je navedeno v točki 4 te sodbe, je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo, kar pomeni, da nima nobenih pomanjkljivosti iz te določbe.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze v zvezi z zatrjevano škodo, saj bi po izvedbi dokazov imelo boljše temelje za odločitev o utemeljenosti zahtevka in odškodninske odgovornosti toženke. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, mu vsekakor ni bilo treba izvajati dokazov o višini takega zahtevka.

13. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožnica ni priglasila.