Jedro

Zahteva fizične osebe za denacionalizacijo je pravočasna, če je vložena v materialnem in prekluzivnem roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen; po izteku tega roka (7.12.1993) zahteve ni mogoče dopolnjevati niti razširjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 28.1.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 19.2.2002. Z njim je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 4023/2 k.o. L. (po novi izmeri parc. št. 177,178 in del 179 in 182/2 k.o. S.), ker je ugotovil, da je podana z vlogo z dne 5.7.1994, kar je prepozno glede na rok iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka je pritrdila ugotovitvi, da zahteva za denacionalizacijo z dne 7.12.1993 (prvotna zahteva) ne vsebuje zahtevka za denacionalizacijo navedenih nepremičnin, čeprav je bila večkrat dopolnjevana in je bil imenovan tudi izvedenec geodetske stroke, da za vsako parcelo izdela primerjavo med staro in novo izmero. Po ugotovitvah tožene stranke se prvotna zahteva nanaša na podržavljenje po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, zahteva iz vloge z dne 5.7.1994 pa na podržavljenje po Zakonu o spremembah zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS.

Sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter pritrjuje razlogom tožene stranke in se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS na njih sklicuje. Tožbene ugovore zavrača s stališčem, da je rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen materialni in prekluzivni, kar pomeni, da se ne more podaljšati. Po 7.12.1993 zahteve za denacionalizacijo ni več mogoče dopolnjevati niti razširjati. Po podatkih upravnih spisov je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je vsebino vloge z dne 5.7.1995 šteti za dopolnitev oziroma razširitev prvotne zahteve.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka upravnega spora in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave in je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Ni se opredelilo do tožbenih navedb iz 2. točke, navedlo je tudi odločbe ustavnega sodišča, ki z zadevo sploh nimajo zveze. Zato je kršena tudi ustavna pravica do sodnega varstva. Zatrjuje, da bi državni pravobranilec moral sodelovati že v upravnem postopku. Sklicuje se na vsebino pritožbe, dane v upravnem postopku, in prilaga dopise tožene stranke z dne 31.5.1995, 30.10.2001 in 11.1.2002, ki naj bi po njenem mnenju izkazovali, kateri organ je stvarno pristojen za denacionalizacijo navedenih nepremičnin. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno v obravnavani zadevi je, ali se zahteva za denacionalizacijo, vložena 7.12.1993, nanaša tudi na denacionalizacijo navedenih nepremičnin. Na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS je sodišče prve stopnje pravilno sledilo razlogom tožene stranke, to je njenim ugotovitvam in razlagi določb 61., 62. in 64. člena ZDen. Postopek denacionalizacije se začne in vodi po volji stranke in po njenem materialnem zahtevku. Za natančno opredelitev zahtevka so v 62. členu ZDen določeni podatki, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene, v 64. členu ZDen pa je določen rok za vlaganje zahtev. V obravnavani zadevi so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne ugotovitve, ki jih potrjujejo upravni spisi, in sicer, da je vsebina zahteve z dne 7.12.1993 le premoženje, ki je bilo upravičencu A.B. nacionalizirano z odločbo Oddelka za finance OLO K. z dne 4.12.1996 (parcelne številke 335, 336, 338, 339, 341, 342, 343 in 344, vse k.o. S.), ker je to v zahtevi vložnica določno navedla. Glede na takšno ugotovitev je pravilno tudi sklepanje, da je vloga z dne 5.7.1994, ki vsebuje navedbo o premoženju s parc. št. 4023/2 k.o. L. (po novi izmeri parc. št. 177,178 in del 179 in 182/2 k.o. S.), ki je bilo podržavljeno po predpisih o agrarni reformi in kolonizaciji, dopolnitev oziroma razširitev že vložene zahteve, ki pa je prepozna glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Ker je bilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno, ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sporna vprašanja in jih utemeljeno zavrnilo. Vsebina 2. točke tožbe se ne nanaša na sporna vprašanja, pač pa, kot navaja pritožba, na sodni postopek v nepravdni zadevi pri Okrajnem sodišču v Kopru, ki naj bi bil začet zaradi odškodnine, in na nedokončani upravni postopek, ki naj bi bil začet leta 1982. V tožbi tožnica ni zahtevala glavne obravnave, prav tako ni predlagala izvedbe dokazovanja, zato je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločanje na seji po 2. odstavku 50. člena ZUS, saj je v pripravljalnem postopku pravilno presodilo, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbe ustavnega sodišča, saj je to uveljavljen način pri navajanju objave delne ali celotne razveljavitve zakona, o čemer sicer odloča ustavno sodišče. Ravnanje sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, ne pomeni kršitve ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo tožnica tudi sicer le zatrjuje. Na njeno navedbo, da bi že v upravnem postopku moral sodelovati Državni pravobranilec Republike Slovenije, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu Državni pravobranilec Republike Slovenije stranka v sodnem postopku kot zastopnik javnega interesa (2. točka 17. člena ZUS in 1. odstavek 19. člena ZUS) in da za takšno sodelovanje v upravnem postopku denacionalizacije ni pravne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.