Jedro

Tožnik se sklicuje na dodatne podatke, da del zemljišča pomeni „površino ceste“ in da je del zemljiške parcele, na kateri leži gradbena parcela, tudi kmetijska površina. Vendar pa glede na opredelitve pojma stavbnega zemljišča oziroma gradbene parcele v zakonih in podzakonskih aktih ti podatki na opredelitev površine gradbene parcele ne vplivajo, saj je opredeljena s površino, ki je določena s prostorskim aktom in v skladu s tem opredeljena tudi v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek za legalizacijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... k.o. ... v znesku ... EUR, določila rok in način plačila ter ugotovila, da posebni stroški v zvezi z izdajo odločbe niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku v letu 2001 že izdana odločba za odmero komunalnega prispevka za gradnjo zidanice, za kar mu je bilo v istem letu izdano tudi enotno gradbeno dovoljenje. Ker gre v obravnavani zadevi za spremembo namembnosti v stanovanjsko hišo in legalizacijo obstoječe stanovanjske hiše, organ na podlagi prostorskega akta, predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in uradnih evidenc ugotavlja novo površino gradbene parcele oziroma stavbnega zemljišča ter novo neto tlorisno površino objekta in navaja način obračuna komunalnega prispevka ter komunalno opremo, ki jo je upošteval pri obračunu.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa med drugim izhaja, da se ne strinja s tožnikom, da bi bilo treba od površine gradbene parcele odšteti površino služnostne poti, ki pomeni edini dostop do sosednje parcele in je vpisana tudi v zemljiško knjigo. Organ meni, da ni podlage, da bi površino služnostne poti odštel od gradbene parcele, saj je to zemljišče še vedno gradbena parcela in služnost na to ne vpliva.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gradbene parcele ni mogoče enačiti z zemljiško parcelo, tudi iz informacije o namenski rabi prostora, ki jo je izdala toženka sama, pa izhaja, da je del parcele ... podrobneje opredeljen kot PC – površina ceste, del kot AV – površine razpršene poselitve v vinogradniških območjih, del pa je v območje kmetijskih zemljišč. To pomeni, da na celotnem zemljišču gotovo ni mogoče graditi objekta, zaradi česar je komunalni prispevek napačno odmerjen od celotne površine. Da prek zemljišča poteka cesta, izhaja tudi iz projekta za legalizacijo stanovanjske hiše. Ta cesta pomeni edini dostop do sosednje parcele, kjer stoji stanovanjska hiša, zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja, služnostna pot pa je vpisana tudi v zemljiški knjigi. Po tožnikovih navedbah tako gradbena parcela meri ... m2, od te površine pa bi bilo treba odšteti površino ceste ... m2 in površino obstoječe gradbene parcele ... m2, tako da znaša površina za odmero komunalnega prispevka ... m2. Tožnik meni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, posledično pa je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot je mogoče povzeti iz tožbe in iz izpodbijane odločbe, med strankama ni sporna ne izhodiščna površina gradbene parcele oziroma zazidljivega zemljišča, ne to, da po tem zemljišču poteka služnostna pot, ki je vpisana v zemljiško knjigo in pomeni edini dostop do objekta na sosednji parceli, ne površina te poti in niti to, da je treba od izhodiščne površine gradbene parcele odšteti površino gradbene parcele objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 2001. Med strankama je torej sporno izključno to ali je treba od (nesporne) izhodiščne površine gradbene parcele odšteti tudi (prav tako nesporno) površino služnostne poti.

7. Katere površine zajema gradbena parcela v kontekstu obravnavane zadeve izhaja iz opredelitve tega pojma v zakonih in podzakonskih aktih, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe. Toženka se pri tem najprej sklicuje na Odlok o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok), ki v 1. točki prvega odstavka 3. člena določa, da je gradbena parcela pracela, določena z občinskim prostorskim aktom oziroma v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma v skladu z določili 10. člena tega odloka. 10. člen Odloka se nanaša na primere, ko podatka o površini gradbene parcele ni mogoče pridobiti na način iz prvega odstavka 3. člena, kar pa za obravnavano zadevo ne velja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Naslovno sodišče je že večkrat odločalo o tem, katero površino je treba šteti površino „parcele“ oziroma „gradbene parcele“, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka – celotno površino zemljiške parcele, na kateri naj bi stala predvidena gradnja, oziroma celotno površino tistega njenega dela, ki po prostorskem aktu pomeni zazidljivo zemljišče, ali zgolj površino gradbene parcele kot je določena v projektni dokumentaciji (prim. npr. sodbe I U 80/2014, I U 190/2013, I U 1731/2011 in U 1607/2008). Kot je navedlo v naštetih (in tudi več drugih) zadevah, je bilo po 24. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako je določal Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek) oziroma se za parcelo po tem Pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek).

9. To pomeni, da so pojmi „stavbno zemljišče“ (ZPNačrt) oziroma „parcela“ (Pravilnik) in „gradbena parcela“ iz Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v kontekstu Pravilnika med seboj primerljivi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu.

10. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v obravnavani zadevi površina gradbene parcele izhaja tako iz prostorskega akta, kot je tudi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Tožnik v tem pogledu ne navaja ničesar drugega, temveč se sklicuje na dodatne podatke, da namreč del tega zemljišča pomeni „površino ceste“ in da je del zemljiške parcele, na kateri leži ta gradbena parcela, tudi kmetijska površina. Vendar pa glede na prej opisane opredelitve pojma stavbnega zemljišča oziroma gradbene parcele v zakonih in podzakonskih aktih ti podatki na opredelitev površine gradbene parcele ne vplivajo, saj - kot je bilo že navedeno - je opredeljena s površino, ki je določena s prostorskim aktom in v skladu s tem opredeljena tudi v PGD. Kot je bilo prav tako že navedeno, površina tega zemljišča med strankama ni sporna. Glede na to toženka tudi po presoji sodišča ni imela podlage, da bi površino gradbene parcele določila kakorkoli drugače. 11. Pojem gradbene parcele po prej navedenih definicijah tudi po vsebini pomeni (med drugim) zemljišče, na katerem so urejene površine, ki služijo objektu. Obstoj služnosti tega sam po sebi še ne preprečuje, saj gre za pravico lastnika gospodujoče stvari, izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (prvi odstavek 213. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ), to pravico pa je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). Obstoj služnosti tako že pojmovno ne izključuje ureditve površin, ki služijo (tudi) objektu, postavljenem na služečem zemljišču, česa takega pa ne zatrjuje niti tožnik. Sodišče se zato tudi v tem pogledu strinja s toženko, da ni imela podlage, da bi površino, na kateri obstaja služnost poti v korist sosednje parcele, odštela od površine gradbene parcele.

12. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo po določbi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo že obrazloženo (6. točka obrazložitve) in kot izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve, med strankama niso sporne dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, temveč izključno to, katere od sicer nespornih površin je treba v skladu z materialnimi predpisi šteti v okvir gradbene parcele in katerih ne. Tudi tožnik svoje trditve o tem, da naj bi bilo v zadevi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, veže izključno na navedbe o napačni uporabi materialnega prava, ki pa je bilo - kot že obrazloženo - po presoji sodišča uporabljeno pravilno. Odločitev tako temelji izključno na presoji materialnopravnih vprašanj, zato je sodišče po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.