Jedro

Ker sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka in čakanju na delo v času odpovednega roka glede na vložen ugovor nista postala dokončna in izvršljiva, bi se moral tožnik po zaključku bolniškega staleža zglasiti na delu oz. se javiti pri toženi stranki zaradi nadaljevanja dela, ne glede na komunikacijske težave z direktorjem tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 30.9.1996 in 28.10.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela od 23.9.1996 dalje in za priznanje pravic iz delovnega razmerja po tem datumu ter vrnitev tožnika nazaj na delo. Ugotovilo je, da bi tožnik po zaključku bolniškega staleža z 20.9.1996 moral nastopiti delo oziroma se javiti na delu pri toženi stranki, vendar tega neupravičeno ni storil. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da nižji sodišči nista obravnavali njegovih dokazov in pravnega naziranja. Ponovno se sklicuje na značilnosti njegovega dela na terenu in na nejasna navodila oziroma neobstoj navodil glede javljanja na sedežu tožene stranke ter na okoliščine v zvezi s predhodno vročitvijo sklepa o prenahanju delovnega razmerja kot presežnemu delavcu. Sodišču očita, da breme nizke ravni stikov pri toženi stranki v celoti prevaljuje na tožnika in na tak način toženo stranko neutemeljeno favorizira.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožencu, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru navaja, da tožnik v reviziji revizijskih razlogov ni konkretiziral in utemeljil. Zato predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji pavšalno uveljavljanega revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka ni določneje opredelil. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni smelo in moglo preizkušati. Tudi revizijski očitek, da sodišče ni obravnavalo njegovih dokazov, ki bi lahko pomenil očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in se je v njej sodišče neposredno ali vsaj posredno opredelilo tudi do vseh tožnikovih navedb in stališč, ki bi lahko bila pomembna za odločitev.

Pred sodiščem prve stopnje so bila ugotovljena nasledanja, za pravilno uporabo materialnega prava pomembna dejstva, na katerih je gradilo svojo odločitev sodišče druge stopnje in na katera je pri svoji materialnopravni presoji vezano tudi revizijsko sodišče:

1. Tožnik je bil do 20.9.1996 upravičeno odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Tega dne je toženi stranki dostavil listino o zaključku bolniškega staleža, v naslednjih dneh pa dela ni nastopil, niti se ni javil pri toženi stranki zaradi nastopa dela.

2. Dne 6.9.1996 in 9.9.1996 sta bila tožniku izdana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka in čakanju na delu v času šestmesečnega odpovednega roka. Ker je tožnik zoper ta sklepa pravočasno ugovarjal, nista postala dokončna in izvršljiva.

Ob gornjih dejstvih je sodišče utemeljeno zaključilo, da bi moral tožnik prvi delovni dan po zaključku bolniškega staleža s 23.9.1996 ali nastopiti delo ali se javiti pri toženi stranki zaradi nadaljevanja dela oziroma nadaljnjih odredb v zvezi z njegovim delom. Niti morebitne težave pri stikih z direktorjem tožene stranke in niti predhodno izdani sklepi v zvezi z opredelitvijo za trajni presežek in prenehanjem delovnega razmerja, ki niso postali dokončni in izvršljivi, ne predstavljajo opravičljivih razlogov, da tožnik tega ni storil, oziroma da se od 23.9.1996 dalje na delo ni javljal in dela ni nastopil. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, saj je bila za njuno izdajo podana pravna podlaga v 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je določala, da delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti, če je bil neupravičeno odstoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.