Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločala v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 o zahtevi tožnice za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do znižanja zavarovalne osnove po določbi 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove. Poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnice (samostojne podjetnice) ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati. Odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove. Zato tožnica ni izpolnila pogojev za znižanje zavarovalne osnove po določilih 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 1. 7. 2013 in 29. 5. 2013 ter da se tožnico uvrsti v 2. razred zavarovalne osnove ter ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka ter podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita zgoraj citirani odločbi tožene stranke ter se zadeva vrne toženki v novo odločanje, toženka pa je dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnica ni izkazala nobenega izmed predpisanih pogojev za znižanje zavarovalne osnove po kriterijih Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da se zavarovanec, kateremu se davčno osnovo od dohodka ugotavlja z upoštevanjem normiranih stroškov, razvrsti v zavarovalno osnovo na podlagi zadnje odločbe o odmeri dohodnine. V skladu z 2. odstavkom 2. člena Pravilnika o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove sama razvrstitev v drugo zavarovalno osnovo ni predmet presoje v tem postopku, saj odločanje o ugotovitvi zavarovalne osnove in razvrstitvi v zavarovalne osnove spada v pristojnost DURS-a, ki razvrstitev v zavarovalno osnovo določi v skladu z določili pravilnika.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da ni zahtevala znižanje zavarovalne osnove temveč le uvrstitev v ustrezni zavarovalni razred glede na spremenjeno dejansko stanje. Ker je v letu 2012 poslovala zgolj v obdobju od 21. 11. do 31. 12. 2012 je bil za določitev dobička na celoletni ravni opravljen preračun, ki je bil nerealen, saj je enomesečni dobiček temeljil na izrednem projektu. S strani DURS-a ji je bila na podlagi njene zahteve znižana davčna osnova in posledično tudi akontacija dohodnine in je tako relevantna zadnja odločba o odmeri akontacije dohodnine z dne 8. 4. 2013. Meni, da sodišče ni jasno navedlo pravne podlage zakaj je za uvrstitev v zavarovalni razred v konkretnem primeru relevantna odločba o dohodnini za leto 2012 in ne zadnja odločba o odmeri akontacije dohodnine. To, da tožnica ni izpodbijala odločbe o dohodnini in da ni nasprotovala ugotovljeni višini in izračunu dobička za leto 2012 je irelevantno, saj velja zadnji obračun akontacije dohodnine. Pritožnica se strinja s tem, da je DURS pristojen za razvrščanje zavarovancev v ustrezen zavarovalni razred, vendar se je DURS glede tega izrekel za nepristojnega in je zadevo odstopil toženki, ta pa je z odločbo z dne 26. 9. 2013 zahtevo za znižanje zavarovalne osnove zavrnila. Pritožbeni postopek pri toženki še poteka, prav tako DURS o ponovni zahtevi, da jo v skladu z 9.a členom Pravilnika razvrsti v zavarovalno osnovo in opravi obračun prispevkov za nazaj, še poteka. Po mnenju pritožnice niso utemeljene navedbe v sodbi, da razvrstitev v drugo zavarovalno osnovo ni predmet konkretnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2013, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 29. 5. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva zavarovanke za znižanje zavarovalne osnove zavrne, ker je bilo na podlagi predloženih dokazil in določil 3. in 4. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Sklep; Ur. l. RS, št. 58/02 in 85/05) ugotovljeno, da poslabšanja tekočega in pričakovanega poslovnega izida zavarovanke ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati in da odhodki zavarovanke dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove in s tem ni izpolnjen pogoj iz 6. in 7. člena Sklepa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je vpisana v Poslovni register Slovenije kot samostojna podjetnica od 21. 11. 2012 dalje. Glede na ugotovljeni znesek dobička je razvrščena v 7. razred zavarovalne osnove, od katerega plačuje prispevke za socialno varnost do predložitve novega davčnega obračuna oz. do vročitve nove odločbe o odmeri dohodnine. 16. 4. 2013 je vložila na DURS zahtevo za spremembo predhodne akontacije dohodnine od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 2013. DURS je z odločbo z dne 17. 4. 2013 ugodil zahtevi tožnice in znižal predhodno akontacijo dohodnine od dohodkov z zneska 17.050,00 EUR na znesek 2.168,64 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je tožnica v letu 2014 vključila v sistem normiranih odhodkov, po katerem se ji prizna 70 % normiranih odhodkov. Tožnica je pri toženi stranki dne 20. 5. 2013 vložila zahtevo za znižanje zavarovalne osnove (A6). Na podlagi te vloge je toženka izdala odločbo z dne 29. 5. 2013 in po pritožbi tožnice z dne 6. 6. 2013 dokončno odločbo dne 1. 7. 2013. Po predloženih podatkih je tožnica v času od 1. 1. 2013 do 31. 3. 2013 ustvarila za 9.036,00 prihodkov, po odbitku normiranih stroškov (70 %) v višini 6.325,20 EUR, izkazuje tekoče poslovanje z dobičkom v višini 2.710,80 EUR. Tožnica je v vlogi ocenila, da bo v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 ustvarila za 36.144,00 EUR prihodkov, po odbitku normiranih stroškov v višini 25.300,80 EUR predvideva dolgoročno poslovanje z dobičkom v višini 10.843,20 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), Pravilniku o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 49/2006 in 38/2007) ter v Sklepu, ki ga je sprejela Skupščina Zavoda tožene stranke.

Določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam je glede na določbo 4. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) urejeno v 209. členu ZPIZ-1 ter temelji na razmerju med doseženim dobičkom samozaposlene osebe in minimalno povprečno letno plačo zaposlenih v Republiki Sloveniji. V 6. odstavku 209. člena ZPIZ-1 je določeno, da lahko zavarovanec, ki oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu, in bi plačevanje prispevkov od osnove iz 2. odstavka tega člena ogrozilo njegovo nadaljnje poslovanje, zahteva znižanje zavarovalne osnove, vendar največ do zneska iz 2. alineje 1. odstavka tega člena. O zahtevi odloči zavod.

Skladno z 8. odstavkom 208. člena ZPIZ-1 podrobnejše določbe o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove in drugih postopkih določbi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik. Citirana podzakonska akta (Sklep in Pravilnik) temeljita na določbi 209. člena ZPIZ-1. Do znižanja zavarovalne osnove po določbi 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove. S tem se omogoča prilagoditev dejanskim razmeram poslovanja samozaposlene osebe na letni ravni. Glede na določbo 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 je relevanten poslovni izid v tekočem letu, zato letni poslovni izkaz samozaposlenega predstavlja primerno osnovo za določitev oz. znižanje zavarovalne osnove za obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi določila 3. in 4. člena Sklepa, kakor to je obrazložilo v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica ni izkazala nobenega izmed predpisanih pogojev za znižanje zavarovalne osnove po kriterijih sklepa, odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov, tožnica izkazuje tekoče in celotno poslovanje v letu 2013 z dobičkom.

Davčno osnovo za tožnico v okviru svojih pristojnosti ugotavlja DURS. Zavarovalna osnova za samozaposlene se letno določa glede na doseženi dobiček zavarovanca v preteklem letu skladu z zakonom, ki ureja dohodnino. Upošteva se dobiček, ki v smislu Zakona o dohodnini predstavlja davčno osnovo, ugotovljeno z dohodninsko odločbo DURS za preteklo leto oz. na podlagi zadnjega obračuna akontacije dohodnine. V odvisnosti od višine tako ugotovljene davčne osnove se določi zavarovalna osnova v višini od najmanj višine minimalne plače do 2,4 kratnika povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. Zavarovalna osnova samozaposlenih zavarovancev je torej odvisna od ugotovljene davčne osnove in je tako v bistvu razvrščanje v zavarovalno osnovo odvisno od odločitve DURS-a, ki zavarovancem določi obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti oz. zadnje odločbe o odmeri dohodnine in glede na podatke o povprečni plači oz. minimalni plači za leto, na katero se nanaša akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti. Glede na navedene parametre se zavarovanci razvrščajo v 8. razredov, kakor je to določeno tudi v 1. odstavku 909. člena ZPIZ-1. Glede na navedeni materialni predpis je pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila temelj za določitev zavarovalne osnove in razvrstitev v zavarovalno osnovo odločba DURS-a o dohodnini tožnice, saj v kolikor bi DURS za leto 2012 ugotovil drugačen, nižji dobiček, bi se na tej podlagi lahko znižala zavarovalna osnova. Višina dobička v letu 2012 je podlaga za razvrstitev v zavarovalno osnovo.

Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni jasno navedlo pravne podlage zakaj je za uvrstitev v zavarovalni razred relevantna odločba o dohodnini za leto 2012 in ne zadnja odločba o odmeri akontacije dohodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo kot materialno podlago 208. in 209. člen ZPIZ-1 ter 2. odstavek 2. člena Pravilnika, ki določa, da se pri zavarovancih, kjer se davčna osnova od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, določi na podlagi zadnje odločbe o odmeri dohodnine oz. tudi podatka o znesku obveznih prispevkov za obvezno zavarovanje, plačanih s strani države, in glede na podatke o povprečni oz. minimalni plači za leto, na katero se nanaša odločba o odmeri dohodnine. Zavarovalna osnova zavarovanca se določi glede na dosežen dobiček zavarovanca, ki je ugotovljen na podlagi odločbe o odmeri dohodnine, brez upoštevanja prispevkov za socialno varnost ter brez olajšav v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino (2. in 5. odstavek 2. člena Pravilnika).

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločala v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 o zahtevi tožnice za znižanje zavarovalne osnove. Ker je tožnica ocenila, v skladu s 6. točko 209. člena ZPIZ-1, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in bi plačevanje prispevkov od osnove iz 2. odstavka 209. člena ZPIZ-1 ogrozilo njeno nadaljnje poslovanje. Toženka torej ni odločala o tem, ali je podana pravilna zavarovalna osnova na podlagi zadnje odmerne odločbe o davku iz dejavnosti oz. zadnjega obračuna davka oz. zadnje odločbe o odmeri dohodnine temveč, ali bi plačevanje prispevka od te osnove ogrozilo nadaljnje poslovanje tožnice. Pravna podlaga za znižanje zavarovalne osnove v takšnem primeru, ko se lahko ta osnova zniža največ do 60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova, pa je Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako v predsodnem kot v sodnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnice ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati in da odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove in tako niso bili izpolnjeni pogoji ne po 3. in 4. členu Sklepa, kakor tudi ne po 6. in 7. členu Sklepa ter tako tožnica ni izpolnila pogojev za znižanje zavarovalne osnove po določilih 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da razvrstitev v samo zavarovalno osnovo je posledica izkazanega dobička v letu 2012, v kolikor pa zavarovanec oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu pa mu lahko toženka v skladu s 6. odstavkom 209. člena zniža zavarovalno osnovo v kolikor so izpolnjeni pogoji, določeni v Sklepu.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbe.