Jedro

Sklepanje na nevzdržnost (prisilnost) življenjske skupnosti po razvezi iz ugotovitve o nevzdržnosti zakonske zveze v sodbi ob razvezi ni možno, če je v opreki s stvarnostjo. Navzven zaznavno ravnanje tožnice in toženca, ki sta vztrajala v življenjski skupnosti še kar osemnajst let po razvezi njune zakonske zveze, ga ne potrjuje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tem postopku je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki 31.12.1970 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo z dne 22.9.1981 tožnica je vložila tožbo na razvezo zakonske zveze prvič že leta 1976, vendar jo je na toženčevo prigovarjanje in po obljubi, da bo prenehal z uživanjem alkohola, umaknila), da imata skupna otroka, rojena leta 1969 in leta 1973, da sta v času trajanja zakonske zveze pridobila kot skupno premoženje stanovanjsko hišo v Z., glede katere med njima ni spora, da sta njuna lastninska deleža na njej enaka, in da je predmet spora v tej pravdi nepremičnina vl. št. 380 k.o...., ki je bila kot nezazidano zemljišče kupljena leta 1987 in na katerem je toženec dal zgraditi vikend hišo leta 1996. Pri tej nepremičnini je vknjižen kot izključni lastnik toženec, tožnica pa je s tožbo terjala, naj se ugotovi, da je ta nepremičnina njuno skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti ves čas po razvezi zakonske zveze od leta 1981 do maja 1999, ko se je tožnica dokončno odselila, ter da sta lastninska deleža pravdnih strank tudi na tej nepremičnini enaka - vključno s temu ustreznim dajatvenim zahtevkom.

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da nadaljnje prebivanje pravdnih strank na skupnem naslovu v hiši v Z. tudi še po razvezi zakonske zveze od leta 1981 do leta 1999 ni preseglo ravni zgolj "stanovanjske skupnosti", v katero je bila tožnica primorana spričo neugodnega gmotnega stanja, ter da nadaljnja skupnost razvezanih zakoncev po razvezi zakonske zveze ni bila več odraz njune volje, notranjih potreb, čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja in medsebojne pomoči; zato je po razlogih sodišča prve stopnje ni bilo mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bi lahko na tej podlagi privedla do stvarnopravnih učinkov pridobitve skupnega premoženja.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je razlogovanje sodišča prve stopnje sprejelo kot materialnopravno pravilno, tožničino pritožbeno trditev, da se stanje z razvezo zakonske zveze pravdnih strank ni v ničemer spremenilo, pa je opredelilo kot takšno, ki že sama zase izključuje obstoj zunajzakonske skupnosti, saj bi za vzpostavitev zunajzakonske skupnosti po razvezi zakonske zveze morala biti kakovost njunega skupnega življenja na višji ravni kot pred razvezo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obširnih revizijskih navedbah ocenjuje kot zmotno stališče o neobstoju zunajzakonske skupnosti po razvezi zakonske zveze pravdnih strank, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje utemeljevali z odsotnostjo volje pravdnih strank po skupnem življenju ter z opredelitvijo njunega skupnega življenja kot zgolj stanovanjske skupnosti. Slednja lahko nastane le, če se nobeden izmed razvezanih zakoncev po razvezi ne more odseliti, ker nima drugega stanovanja. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno situacijo, saj bi se tožnica, če bi to želela, lahko po razvezi odselila na dom k svojim staršem v V., kjer živi sedaj. Sicer pa sta pravdni stranki nedvoumno izrazili njuno voljo že s kar osemnajstletnim skupnim prebivanjem tudi še po razvezi; te ne bi bilo mogoče izključiti niti v primeru, da je bila resnično motivirana le s skrbjo za skupna otroka - kot sta to storili sodišče prve in druge stopnje. Tožnica v nadaljevanju graja razlogovanje sodišč prve in druge stopnje o neobstoju gospodarske skupnosti in soodvisnosti pravdnih strank tudi še po razvezi njune zakonske zveze ter vztraja pri trditvi, da se ni z razvezo v načinu njunega življenja nič spremenilo - zlasti ne na slabše; še vedno sta imela skupno gospodinjstvo, h kritju skupnih stroškov je prispeval vsak od njiju po svojih močeh, njun sporazum pa je bil tak, da je toženec prispeval,ko je tožnici zmanjkalo denarja. Če bi obveljalo stališče sodišč prve in druge stopnje, bi bil po mnenju tožnice izničen namen zakonske ureditve pravnih posledic, predvidenih za moškega in žensko kot partnerjev zunajzakonske skupnosti, ki se odraža v varovanju šibkejšega partnerja pred izkoriščanjem drugega, partner, ki ne spoštuje z določbo 13. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predvidenih standardov obnašanja kot temelje obstoja zakonske zveze, pa bi bil s tem premoženjsko okoriščen. Tožnica predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev in odreditev novega sojenja.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da sta pravdni stranki 31.12.1970 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo z dne 22.9.1981, vendar sta pravdni stranki skupaj prebivali v njuni stanovanjski hiši v Z. tudi še ves čas po razvezi zakonske zveze vse do maja 1999, ko se je tožnica dokončno odselila. O dejstvu osemnajstletnega nadaljevanja skupnega življenja po razvezi zakonske zveze ni bilo spora med pravdnima strankama, razhajali pa sta se glede odgovora na vprašanje, ali je bilo mogoče to obdobje njunega skupnega prebivanja opredeliti kot zunajzakonsko skupnost v pomenu določbe prvega odstavka 12. člena v aktualnem obdobju veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l.SRS, št. 15/76,30/86, 1/89 in 14/89 ter Ur.l.RS, št. 13/94, 82/94, 29/95 in 26/99) - za kar se je zavzemala tožnica in čemur je toženec nasprotoval. Del v tem postopku ugotovljenih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno ovrednotili, zaradi tega pa so tudi ostala določena dejstva, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, neugotovljena.

Sodišči obeh stopenj sta očitno šteli kot izhodiščno okoliščino odločilnega pomena dejstvo, da je bila zakonska zveza pravdnih strank s sodbo z dne 22.9.1981 razvezana. To naj bi potrjevalo, da je bilo za tožnico, ki je vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, skupno življenje s tožencem nevzdržno (predzadnji odstavek na 9. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ob tožničini pritožbeni trditvi, da se stanje z razvezo zakonske zveze ni v ničemer spremenilo, pa naj bi že samo zase izključevalo možnost obstoja zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR, saj naj bi morala biti za vzpostavitev take skupnosti po razvezi kakovost njunega skupnega življenja na višji ravni kot pred razvezo (zadnji odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ker pravkar povzetim stališčem sodišč prve in druge stopnje ni mogoče pripisati lastnosti kar apriorne upoštevnosti z možnostjo učinkovanja vselej tudi na abstraktni (splošni) ravni, v konkretnem primeru pa jim ni mogoče pritrditi glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje, jih je treba označiti za materialnopravno zmotna.

Nevzdržnost zakonske zveze je po določbi 65. člena ZZZDR razlog za njeno razvezo. Ta je sicer bila ugotovljena v razlogih sodbe tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 22.9.1981 (priloga A11 spisa), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe. Vendar to še ne omogoča apriornega posledičnega sklepanja na nevzdržnost nadaljnjega skupnega življenja po razvezi, ki naj bi bilo za pravdni stranki prisilno in zreducirano zgolj na bivanjsko skupnost - brez prisotnosti subjektivnih elementov volje oziroma želje pravdnih strank po nadaljnjem vzdrževanju življenjske skupnosti. Sklepanje na nevzdržnost (prisilnost) življenjske skupnosti po razvezi iz ugotovitve o nevzdržnosti zakonske zveze v sodbi ob razvezi ni možno, če je v opreki s stvarnostjo. Navzven zaznavno ravnanje tožnice in toženca, ki sta vztrajala v življenjski skupnosti še kar osemnajst let po razvezi njune zakonske zveze, ga namreč ne potrjuje. Podobno velja za sklepanje sodišč o prisilnem nadaljevanju njunega skupnega življenja po razvezi, oprtega na pomanjkanje subjektivnega elementa volje oziroma želje pravdnih strank po nadaljnjem vzdrževanju življenjske skupnosti. Tako sklepanje sta sodišči materialnopravno zmotno utemeljevali z razlago motivov oziroma nagibov pravdnih strank, saj nobeden od teh njuni življenjski skupnosti ne krati narave prostovoljnosti, temveč jo prav nasprotno kvečjemu le še potrjuje - pa naj si bo tožničino ravnanje ekonomsko motivirano, toženčevo z željo po udobnejšem in bolj urejenem življenju, ravnanje obeh pa s skrbjo za skupna otroka.

Opredelitev življenjske skupnosti pravdnih strank v pravnomočni sodbi kot prisilne (zgolj bivanjske je v opreki tudi z dejanskimi ugotovitvami, da se je tožnica pred in po razvezi že večkrat odselila (po izpovedbi toženca je "pobegnila" pred razvezo 13-krat, po razvezi pa 5-krat) in da se je vsakič, običajno na toženčevo prigovarjanje, vrnila - dokler se ni maja 1999, ko jo je toženec pretepel, dokončno odselila na dom k svojim staršem v V. Ovir za njeno dokončno odselitev tudi že veliko prej v času med leti od 1981 do 1999 torej ni videti (tudi ne v tožničinem gmotnem položaju ob njenem lastnem viru dohodkov in tožencu s sodbo ob razvezi naloženi preživninski obveznosti do otrok), s tem pa tudi ne razloga za sklep o odsotnosti volje strank za nadaljevanje skupnega življenja - ne glede na siceršnjo kvaliteto tega in vso njegovo specifiko v obravnavanem primeru.

Ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo z dne 22.9.1981, s katero je bila razvezana zakonska zveza pravdnih strank kot nevzdržna, je prezrlo, da iz iste sodbe izhaja tudi, da je tožnica vložila tožbo za razvezo prvič že leta 1976, vendar jo je na toženčevo prigovarjanje in po obljubi, da bo prenehal z uživanjem alkohola, umaknila, ter da je toženec nasprotoval razvezi zakonske zveze. Glede na to in glede na toženkine številne začasne odselitve pred in po razvezi zakonske zveze ni zanesljive opore za pripisovanje takega pomena dejstvu razveze, ki bi presegel možnost njenega vrednotenja le kot epizode na časovnem kontinuumu domala tridesetletnega skupnega bivanja pravdnih strank in kot tožničinega ponovljenega poskusa doseči spremembe v toženčevem načinu življenja, ki je bil kot voznik tovornjaka veliko odsoten, v prostem času pa se je vdajal alkoholu, sicer pa v treznem stanju ocenjen kot dober človek. V dejanskih ugotovitvah iz pravnomočne sodbe vendarle ni podlage za zanikanje obstoja tolikšne vzajemne in permanentne soodvisnosti pravdnih strank, ki je, kljub prilagoditvi razumevanja standardov iz 13. člena ZZZDR njunim kriterijem, botrovala domala kar tridesetletni življenjski skupnosti, pri čemur je pomembno vlogo odigralo seveda tudi dejstvo dveh skupnih otrok.

Sleherno možnost opredelitve osemnajstletne življenjske skupnosti pravdnih strank po razvezi njune zakonske zveze kot neprostovoljnih (prisilne) izključujejo tudi izrecne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica tudi v tem obdobju ves čas opravljala vsa gospodinjska dela in v okviru teh kuhala, prala in likala tudi za toženca. Prav na tem temelji sklep v pravnomočni sodbi o nadaljevanju skupnega gospodinjstva pravdnih strank kot enega izmed "zunanjih" elementov zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe 12. člena ZZZDR; vendar s sočasnim negiranjem obstoja "gospodarske skupnosti" z obrazložitvijo, da pravdni stranki nista imeli skupnega denarja in nista skupaj investirali. To pa za razrešitev vprašanja ekonomske plati življenjske skupnosti pravdnih strank nikakor ne zadošča ob trditvah tožnice (o katerih niti ni bilo spora med pravdnima strankama), da je hišne stroške, položnice ter s šolanjem in oskrbo otrok povezane stroške plačevala primarno in do meja svojih zmožnosti sama, toženec pa da je prispeval h kritju teh stroškov v preostalem, če je tožnici zmanjkalo denarja, sicer pa je po njegovi lastni izpovedbi prispeval h gospodinjstvu v obliki preskrbe s kurjavo, z nakupi mesa, pralnega praška, mehčalca za perilo in podobno. O tem pa v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni ugotovitev.

Po obrazloženem se torej izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje v tem postopku ugotovljena dejstva materialnopravno zmotno ovrednotili, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede ekonomske plati življenjske skupnosti pravdnih strank kot elementa zunajzakonske skupnosti v pomenu določbe prvega odstavka 12. člena ZZZDR, ki je pogoj za nastanek po tožnici terjanih stvarnopravnih učinkov pridobitve skupnega premoženja in ki spričo materialnopravnih izhodišč sodišč obeh stopenj doslej niso bili predmet obravnavanja. Zato je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo mogoče v ponovljenem postopku dokazovanje dopolniti v nakazani smeri in nato o zahtevku tožnice ponovno odločiti.

Tožnica je sicer v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje za primer njene razveljavitve predlagala novo sojenje na prvi stopnji pred drugim sodnikom, vendar za to ni razloga spričo omejitve razpravljanja v novem sojenju le glede dejstev, ki doslej še niso bila ugotovljena in obravnavana.

Izrek o stroških revizijskega postopka tožeče stranke temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.