Jedro

Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.

V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe.

Ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, ker pravilno oceni, da izvedba določenih dokazov ni potrebna oziroma ni dovoljena (zaslišanje prič kot nedovoljen informativni dokaz) ter zaradi tega v primeru reševanja ugovora zoper začasno zavarovanje v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ presodi, da izvedba naroka ni potrebna. Enako velja to tudi za fazo odločanja o samem predlogu za začasno zavarovanje, saj opravi sodišče narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (29.a člen ZIZ).

V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prvotoženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje za zavarovanje terjatve glede odvzema premoženja nezakonitega izvora s sklepom z dne 6. 8. 2020 odredilo podaljšanje že odrejenega začasnega zavarovanja premoženja v pravdnem postopku ter prvotožencu prepovedalo odtujitev ali obremenitev šestnajst nepremičnin in treh osebnih vozil ter razpolaganje z denarnimi sredstvi pri Banki A. d. d., drugotožencu je prepovedalo odtujitev in obremenitev treh nepremičnin ter razpolaganje z denarnimi sredstvi pri B. d. d., tretjetožencu pa je prepovedalo odtujitev in obremenitev plovila, motornega čolna znamke Astor 47, reg. št. 000, leto izdelave 1994. Zoper to odločitev sta prvotoženec in tretjetoženec ugovarjala. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom oba ugovora zavrnilo.

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožujeta prvotoženec in tretjetoženec.

3. Prvotoženec v svoji pritožbi navaja, da v njegovem primeru ni podanega očitnega nesorazmerja po drugi alineji prvega odstavka 20. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora – ZOPNI, saj je tožnica v predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja naštela premoženje, s katerim razpolaga prvotoženec ob vložitvi tožbe v vrednosti 102.500,00 EUR, kar so nepremičnine, vozila in stanje na TRR, na dan 1. 1. 2012 pa je vrednost nepremičnin znašala 76.441,46 EUR, dohodki prvotoženca pa so v obdobju finančne preiskave znašali 94.877,98 EUR. Plačilo 439.337,61 EUR ni premoženje, kot to določa 4. člen ZOPNI, ampak je le denarni zahtevek, ki je po ZOPNI dovoljen le kot priviligirana sprememba tožbe. Finančno poročilo se na veliko ukvarja s prometom na TRR in na ta način ustvari nesorazmerje s tem, da dvige gotovine šteje kot "osebno potrošnjo", ki ustvarja nesorazmerje, na drugi strani pologov iste gotovine ne upošteva, ker ni znan vir. Seštevek ene strani prometa na TRR ne pove ničesar, saj je premoženje stanje, ki je na TRR skozi leta zanemarljivo in ga na dan vložitve tožbe ni.

4. Tretjetoženec se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi kršitve določb o začasnih odredbah ZIZ ter zaradi kršitve določb 20. in 21. člena ZOPNI. V pritožbi trdi, da tožničin predlog ni skladen s predloženimi listinskimi dokazi, saj je tretjetoženec obširno pojasnil in dokazal kako je plačal kupnino za plovilo Astor 47. Tudi drugotoženec je v spis že predložil potrdila o prejemu kupnine, iz katerih izhaja, da je C. C. proti potrdilu plačal kupnino na način, pojasnjen v ugovoru. Zato so brezpredmetne navedbe, da iz prometa na TRR tretjetoženca ne izhaja nakazilo kupnine. Kupnino za plovilo je plačal C. C., za kar so predloženi listinski dokazi in predlagana zaslišanja prič, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tretjetoženec ni predložil dokazov, ki bi s stopnjo verjetnosti potrjevali, da je bilo plovilo kupljeno na zakonit način, C. C. pa je plovilo v last in posest prejel že aprila 2017 od drugotoženca. Pritožba nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje pri obravnavi ugovora ni izvedlo kontradiktornega postopka, zato je napačno ugotovilo, da tretjetoženec ni izpodbil zakonske domneve, saj je dokazni standard v fazi začasnega zavarovanja nižji, izpodbijanje zakonske domneve pa je predmet glavnega postopka in ne začasnega zavarovanja. S tem je bilo tretjetožencu onemogočena izvedba dokazov, kar predstavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje trditve in dokaze tretjetoženca presojalo bistveno strožje kot tiste od tožnice. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti tudi s tem, da ni izvedlo naroka za odločanje o ugovoru, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je bila tretje tožencu odvzeta možnost izpodbijanja zakonske domneve. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev tretjetoženca, da je C. C. od aprila 2017 dalje izročal drugo tožencu mesečne zneske obrokov za leasing, s čimer mu je izročil 13.500,00 EUR za predčasno poplačilo leasinga v letu 2018. Kupnina je tako znašala 85.700,00 EUR, prevzet je bil tudi leasing, saj je C. C. plovilo prevzel aprila 2017, kar lahko potrdijo številne priče. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da trditev tretjetoženca ni mogoče preveriti. Vsi dokazi tretjetoženca z večjo stopnjo verjetnosti potrjujejo njegove trditve in ne trditve tožnice. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vrste dokaznih predlogov tretjetoženca, izpodbijani sklep pa ni obrazložen v delu glede ugovora, ki se nanaša na nesorazmernost. Tožnica namreč zatrjuje obstoj nesorazmerja pri drugotožencu v višini 97.305,79 EUR, vendar iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je drugotoženec lastnik nepremičnin, katerih vrednost je bistveno višja (228.800,00 EUR) od domnevne razlike premoženja nepojasnjenega izvora. Začasno zavarovanje bi se lahko odredilo le na nepremičninah, ne pa tudi na dodatnem premoženju. Nezakonito in nedopustno je tudi, da tožnica ni predložila v tem postopku dokazov, ki jih je tretjetoženec predložil na naroku za finančno preiskavo. Tretjetoženec pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša nanj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer naj sodišču prve stopnje naloži izvedbo naroka za obravnavo ugovora.

5. Tožnica je na obe pritožbi odgovorila. Obema pritožbama nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da ju kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. V postopku začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora se uporabljajo določbe tretjega poglavja ZOPNI ter Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če so podani naslednji pogoji: 1) je bilo v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovljeno, da so podani ali so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje, 2) iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal, oziroma ga je prenesel na povezane osebe ali je prešlo na njegove pravne naslednike, 3) obstaja nevarnost, da bi lastnik, sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem, in 4) premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek (20. člen ZOPNI).

8. Nobena od pritožb ne nasprotuje zaključku izpodbijanega sklepa, da je podan utemeljen sum, da je prvotoženec storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 ter da je drugotoženec storil kaznivo dejanja trgovine z ljudmi po petem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 113. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Vsa navedena kazniva dejanja so v 10. točki 4. člena ZOPNI opredeljena kot kataloška kazniva dejanja.

9. Kazniva dejanja naj bi bila storjena v letih 2016 do 2018, zato je finančna preiskava, ki jo je odredil državni tožilec (A2 do A4), zajela pregled obdobja od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2018. Na podlagi zbranih podatkov in zaključkov finančne preiskave, ki je kot preiskovance zajela vse tri tožene stranke, je bilo glede prvotoženca ugotovljeno očitno nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja vključno s porabo v višini 541.837,70 EUR, za drugotoženca je bilo ugotovljeno očitno nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja vključno s porabo v višini 97.305,79 EUR, tretjetoženec pa je bil v finančno preiskavo vključen kot povezana oseba, na katero je bilo premoženje nezakonitega izvora (plovilo Astor 47) preneseno navidezno, brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (6. točka 4. člena ZOPNI).

10. V skladu z določbo 5. člena ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek, po tem zakonu plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba iz prejšnjega odstavka v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala, oziroma ga je prenesla na povezane osebe, ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem, ali je prešlo na njene pravne naslednike (tretji odstavek 5. člena ZOPNI).

O pritožbi prvotoženca

11. V okviru analize premoženja prvotoženca, ki je bila izvedena znotraj finančne preiskave izhaja, da je prvotoženec od 1. 7. 2011 upokojen in je v relevantnem preiskovanem obdobju prejel za 94.877,98 EUR neto dohodkov. Po stanju na dan 1. 1. 2012 je imel v lasti nepremičnine v skupni vrednosti 51.790,00 EUR, po stanju na dan 31. 12. 2018 pa je imel v lasti nepremičnine v skupni vrednosti 162.410,13 EUR. Poleg tega je prvotoženec v preiskovanem obdobju opravil nakup osebnih vozil v vrednosti 18.654,00 EUR. Na TRR je imel na dan 1. 1. 2012 znesek 24.621,46 EUR, na dan 31. 12. 2018 pa 33.344,17 EUR. Pri tem je imel na dan 1. 1. 2012 obveznosti za 36.279,93 EUR, na dan 31. 12. 2018 pa za 26.021,29 EUR. Neto vrednost premoženja na dan 1. 1. 2012 je bila torej 40.131,53 EUR, na dan 31. 12. 2018 pa 169.733,01 EUR, kar pomeni razliko 129.601,48 EUR.1 Pri ugotavljanju nesorazmerja je bila upoštevana tudi poraba za kritje življenjskih in drugih stroškov, ugotovljena na podlagi prilivov in odlivov iz TRR in znaša 583.849,55 EUR,2 plačila plačilnih nalogov z gotovino v skupnem znesku 17.630,00 EUR,3 plačila za obresti 3.918,62 EUR4 in 72,55 EUR kot izguba pri prodaji nepremičnin. Ob upoštevanju še ostalih dohodkov iz naslova neobdavčenih prejemkov v višini 85.737,94 EUR in dedovanja v višini 12.618,58 EUR (poleg pokojnine v višini 94.877,98 EUR), je na ta način s strani prvotoženca ostalo nepojasnjenega za 541.837,70 EUR premoženja. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena zgoraj citiranega 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.5 Zato je neutemeljena pritožba prvotoženca, ki na podlagi istih podatkov tožnice6 zatrjuje, da tožnica ni izkazala očitnega nesorazmerja, pri čemer se sklicuje na trditve tožnice, ki se sploh ne nanašajo na samo ugotovljeno nesorazmerje kot tako, temveč so podane v zvezi z vrednostjo premoženja, s katerim prvo toženec še razpolaga (ga še ima) ob vložitvi tožbe (31. 7. 2020), kar je v višini 102.500,09 EUR (stran 27 tožbe). Pri tem pa spregleda, da se nesorazmerje ne ugotavlja (le) na podlagi primerjave med premoženjem, ki ga je prvotoženec imel na začetku obdobja, ki ga je zajela finančna preiskava in ki ga še ima ob vložitvi tožbe v razmerju do njegovih dohodkov, temveč se ugotavlja na podlagi celotne finančne slike in s tem tudi razpolaganja s premoženjem v preiskovanem obdobju, ki se ga primerja z znanimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke (5. člen ZOPNI). Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je nesorazmerje v delu, v katerem se nanaša na promet na TRR, ugotovljeno tako, da šteje le dvige, ne pa tudi pologov, za katere se ne ve vir. Prav v tem je bistvo ugotavljanja nesorazmerja – ker ni pojasnjenih zakonitih virov dohodkov, se domneva, da premoženje, ki ga je prvotoženec porabil, ni bilo pridobljeno na zakonit način, s čimer se ustvari relevantno nesorazmerje (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Na toženi stranki pa je breme izpodbijanja te domneve, ki ga prvotoženec (vsaj zaenkrat) ni zmogel. 12. Ker je predmet začasnega zavarovanja le premoženje, za katerega je izkazano, da še sodi v sfero toženca, so pritožbene navedbe v zvezi z neutemeljenostjo tožbenega zahtevka na plačilo denarnega zneska 439.337,61 EUR (denarni zahtevek) za postopek začasnega zavarovanja brezpredmetne. Tožnica trdi in teh trditev prvotoženec ne izpodbija, da ima prvotoženec v lasti še premoženje v vrednosti 102.500,09 EUR (stran 27 tožbe) in začasno zavarovanje se nanaša le na to premoženje. Vprašanje utemeljenosti denarnega dela tožbenega zahtevka, ki ne sodi v okvir začasnega zavarovanja, zato presega odločanje v tem pritožbenem postopku.

O pritožbi tretjetoženca

13. Izpodbijani sklep se na tretjetoženca nanaša kot na sedanjega lastnika plovila, motornega čolna znamke Astro 47 (v nadaljevanju plovilo). Med finančno preiskavo je bilo ugotovljeno, da je drugotoženec z dokončnim poplačilom kupnine 261.016,52 EUR po leasing pogodbi, ki jo je sklenil z D. d. o. o., dne 22. 1. 2007 (A76 in A77), dne 19. 2. 2108 pridobil (postal lastnik) plovila. V okviru finančne preiskave je bilo ugotovljeno, da je bilo za plačilo obveznosti po navedeni leasing pogodbi v preiskovanem obdobju namenjenih 56.341,53 EUR, pri čemer je bilo v preiskovanem obdobju za drugotoženca ugotovljeno očitno nesorazmerje v višini 97.305,79 EUR. Navedenih dejstev pritožba ne izpodbija.

14. Tožnica je trdila, da je tretjetoženec plovilo pridobil od drugotoženca na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 2018 (A80) za kupnino 22.000,00 EUR, pri čemer iz TRR tretjetoženca plačilo kupnine ni razvidno, prav tako nakup plovila ni razviden iz bilance stanja, saj ni zaveden v opredmetena osnovna sredstva. Tožnica je trdila, da je nakup navidezen, saj je drugotoženec v letu 2018 poravnal račun za uporabo radijske postaje na plovilu, poleg tega je neznana ženska v njegovem imenu spraševala o računu tudi za leto 2019. Tožnica je še trdila, da je pogodbeno dogovorjena kupnina očitno prenizka in ne ustreza dejanski vrednosti, saj je bilo plovilo ob začetku vredno 261.016,52 EUR, podobna plovila pa so se na dan 31. 12. 2019 oglaševala za ceno 127.000 EUR (A94).

15. Iz 6. točke prvega odstavka 4. člena ZOPNI izhaja, da je povezana oseba med drugim tudi pravna oseba, na katero je premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali navidezno, ali je z njenim premoženjem pomešano. Kot ključno se postavi vprašanje, ali je drugotoženec na tretjetoženca prenesel plovilo (za katerega se domneva, da je premoženje nezakonitega izvora) brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali navidezno. Pri tem s strani drugotoženca v okviru tega postopka začasnega zavarovanja ni bilo podanega ugovora v smeri neobstoja očitnega nesorazmerja v smislu drugega odstavka 5. člena ZOPNI.

16. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovorne navedbe tretjetoženca, da je kupnino plačal C. C. s tem, da jo je izročil drugotožencu za plačilo mesečnih obrokov leasinga, ki naj bi jih nato nakazal v poplačilo leasinga, ocenilo za nedokazane, saj jih tretjetoženec ni podkrepil z ustreznimi dokazi. Pri tem je dokazni listini polico za zavarovanje (B4) in odločbo FURS (B10) ocenilo za posredna dokaza, ki ne dokazujeta plačila z gotovino. Pritožba takim zaključkom nasprotuje z navedbo, da predlog tožnice ni skladen s predloženimi listinskimi dokazi, da je tretjetoženec obširno pojasnil in dokazal, kako je plačal kupnino za plovilo, da je tudi drugotoženec v spis predložil potrdila o prejemu kupnine, iz katerih izhaja, da je C. C. proti potrdilu plačal kupnino na način, pojasnjen v ugovoru, da so zato brezpredmetne navedbe, da iz prometa na TRR tretjetoženca ne izhaja nakazilo kupnine, da je v dokaz navedenega tretjetoženec predlagal tudi zaslišanje prič in da tudi zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tretjetoženec ni predložil dokazov, ki bi s stopnjo verjetnosti potrjevali, da je bilo plovilo kupljeno na zakonit način, saj je C. C. plovilo v last in posest prejel že aprila 2017 od drugotoženca.

17. V ugovoru (r. št. 10) je tretjetoženec trdil, da je bil lastnik plovila že od aprila 2017 dalje C. C. (sicer direktor tretjetoženca), kateremu je drugotoženec prodal plovilo in ga je zato imel v izključni lasti in posesti, edini je tudi imel ključe plovila. C. C. je drugotožencu izročil kot kupnino 13.500,00 EUR za predčasno poplačilo leasinga v letu 2018, nato pa je še plačeval v obrokih skupaj 85.700,00 EUR. Vse to naj bi potrdile predlagane priče, pri čemer za določene priče (E. E., F. F., G. G.) niti ni pojasnjeno, o čem konkretno bi vedele izpovedati. Poleg tega pa so take ugovorne trditve tretjetoženca tako pavšalne, da njihove resničnosti ni mogoče ugotavljati z zaslišanjem prič, saj bi šlo za nedovoljen informativni dokaz, zato sodišče prve stopnje teh dokazov pravilno ni izvajalo. Zgolj trditve, da je bila kupnina izročena, brez pojasnjenih vseh ostalih okoliščin, ki bi izkazovale dejansko izročitev kupnine (kdaj, kako, kdo komu, na kakšen način, kje je bila kupnina izročena ipd), namreč ne zadostujejo in sodišče v zvezi s tako splošnimi in nekonkretiziranimi trditvami dokazov ne more izvajati. Pritožba zato neutemeljeno trdi, da tožničin predlog ni skladen s predloženimi listinskimi dokazi, ker naj bi tretjetoženec obširno pojasnil in dokazal, kako je plačal kupnino za plovilo. Tretjetoženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal, da je drugotoženec prejel kupnino za plovilo s strani C. C., pri čemer tretjetoženec niti ne trdi, da je kupnino za plovilo plačal on.

18. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje s tem v zvezi ne more ovreči niti sklicevanje tretjetoženca na polico za zavarovanje z dne 26. 7. 2017 (B4), ki jo je podpisal C. C., niti sklicevanje na odločbi FURS,7 še manj pa sklicevanje na 60. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ, v skladu s katerim se lastninska pravica na premičnini pridobi z izročitvijo v posest. Kot izhaja iz četrtega odstavka 3. člena Pogodbe o finančnem leasingu št. 3213/LP z dne 18. 1. 2007 (A77), ki sta jo sklenila za plovilo D. d. o. o., kot leasingodajalec in drugotoženec kot leasingojemalec, je plovilo, ki je bilo predmet pogodbe o leasingu, ves čas trajanja pogodbe last leasingodajalca (D. d. o. o.), ki je izključni in edini lastnik predmeta leasinga v celoti, do dokončnega poplačila leasinga. Drugotoženec vse do 19. 2. 2018, ko je poravnal vse svoje obveznosti iz zadevne leasing pogodbe,8 ni bil lastnik plovila, temveč je imel na njem le pravico uporabe. Zato vse do tedaj tudi ni mogel na plovilu kakorkoli prenesti lastninske pravice na kogarkoli, tako tudi ne na C. C. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.9 Lastninske pravice na drugega tako ne more prenesti nekdo, ki je sploh nima. Že iz tega razloga so vse trditve tretjetoženca (tudi pritožbene) o tem, da je imel plovilo od aprila 2017 v izključni lasti, neutemeljene. Nasprotnega ne more dokazovati niti zapis policista H. H. v elektronskem sporočilu, poslanem tožilcu I. I., v katerem navaja (in potrditvah pritožbe potrjuje), da je bil pred tretjetožencem lastnik plovila še nekdo. Nenazadnje pa tretjetoženec tudi ni izkazal morebitnega prehoda lastništva plovila iz C. C. nanj, nepojasnjeno pa je ostalo tudi, zakaj naj bi C. C. plačeval kupnino za plovilo, ki je nato prešlo v last druge osebe. Do sedaj je v tem postopku izkazan le prehod lastništva plovila iz drugotoženca na tretjetoženca s pogodbo z dne 20. 6. 2018 (A80), kar je s stopnjo verjetnosti dokazala tožnica, tretjetoženec pa slednjega s svojimi trditvami (do sedaj v postopku) ni uspel ovreči. Pri tem vprašanje posesti plovila v tem postopku ni pravno relevantno. Tretjetoženec tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je bilo plovilo prodano C. C. in ne tretjetožencu po Kupoprodajni pogodbi z dne 20. 6. 2018 (A80) za kupnino 22.000 EUR, kot to trdi tožnica, ali da je kupnino plačal C. C. 19. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da plačilo kupnine izhaja iz potrdil o prejemu kupnine, ki jih je v spis vložil drugotoženec, in da naj bi iz njih izhajalo, da je C. C. proti potrdilu plačal kupnino na način, pojasnjen v ugovoru, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnik verjetno meri na dokazne listine, ki jih je v spis vložil drugotoženec z vlogo z dne 17. 9. 2020 (r. št. 27) in se v spisu nahajajo pod prilogami B53 do B57. Vendar navedena vloga in njej priloženi dokazi niso bili predmet obravnave v okviru začasnega zavarovanja, do odločitve z izpodbijanim sklepom se tožnica do njih niti ni imela možnosti opredeliti, zato jih pritožbeno sodišče v okviru tega pritožbenega postopka ne more upoštevati.

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti. V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Sodišče prve stopnje je vsem tožencem omogočilo vložitev ugovora zoper sklep o začasnem zavarovanju z dne 6. 8. 2020 (53. člen ZIZ). Ugovor sta vložila prvotoženec in tretjetoženec. Njuna ugovora sta bila vročena tožnici v odgovor (57. člen ZIZ). Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe. Načelo kontradiktornosti pomeni pravico strank, da v postopku navajajo dejstva in predlagajo dokaze, se izjavijo o navedbah in dokazih nasprotne stranke in sodelujejo pri izvajanju dokazov. Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, odloči sodišče po lastni presoji (drugi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, ker pravilno oceni, da izvedba določenih dokazov ni potrebna oziroma ni dovoljena (zaslišanje prič kot nedovoljen informativni dokaz) ter zaradi tega v primeru reševanja ugovora zoper začasno zavarovanje v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ presodi, da izvedba naroka ni potrebna. Enako velja to tudi za fazo odločanja o samem predlogu za začasno zavarovanje, saj opravi sodišče narok le, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (29.a člen ZIZ).

21. Pritožba neutemeljeno tudi trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker tožnica ni predložila v tem postopku dokazov, ki jih je tretjetoženec predložil na naroku za finančno preiskavo. Če teh dokazov ni predložila tožnica, ni nobene ovire, da jih predloži tretjetoženec sam.

22. V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti. Res je, da tožnica očita obstoj očitnega nesorazmerja pri drugotožencu v višini 97.305,79 EUR ter da je tožnica sama navedla, da znaša vrednost nepremičnin drugotoženca10 228.800,00 EUR. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga tožnica prav tako zatrjuje, da so na spornih nepremičninah vpisane tudi hipoteke v skupni višini več kot 200.000,00 EUR in bi potrditvah tožnice, ki jih nihče ne izpodbija, od ocenjene vrednosti nepremičnin tako ostalo le še premoženje v višini 22.000,00 EUR. V finančnem smislu zgolj zavarovanje na nepremičninah drugotoženca zato ne zadostuje za celotno ugotovljeno višino nesorazmerja. Zato je neutemeljena pritožba, ko trdi, da ni potrebno tudi dodatno zavarovanje na plovilu. Poleg tega pa je tožnica do sedaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da predstavlja plovilo premoženje nezakonitega izvora in je kot tako lahko predmet odvzema po ZOPNI (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), tretjetoženec pa v okviru ugovora tega ni uspel izpodbiti, zaradi česar je zavarovanje utemeljeno tudi na podlagi določb ZOPNI.

23. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ni obrazložen v delu glede ugovora, ki se nanaša na nesorazmernost, saj se je sodišče prve stopnje do tega dela ugovora opredelilo v okviru točke 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa in pojasnilo, da tretjetoženec ni uspel izpodbiti domnev iz 5. in 6. člena ZOPNI ter tudi ne s strani tožnice verjetno izkazano nevarnost, da bi tožene stranke razpolagale s premoženjem na način, da bi onemogočile ali otežile njegov odvzem, kar izhaja tudi iz dosedanjih ravnanj v zvezi s prenosom lastništva plovila.

24. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožb obeh tožencev, v posledici česar jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom).

25. Ker prvotoženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. navedbe v tožbi (r. št. 2) - izračun nesorazmerja v Tabeli 11 in podatke, ki so podlaga za navedeni izračun (Tabele 2, 4, 5 in 6 ter navedba pod točko E. na strani 11/37 tožbe). 2 Tabela 9. 3 Tabela 10. 4 Navedba pod E. Obveznosti. 5 Prim. sklep VSL I Cp 1801/2016 z dne 6. 7. 2016. 6 Prvotoženec ne ugovarja in ne prereka posameznih postavk, ugotovljenih v finančni preiskavi (premoženje, dohodki, popravki neto vrednosti). 7 Pri tem ni jasno, kaj naj bi dokazovala odločba FURS za odmero davka v letu 2018 (B10), ki je bila izdana dne 8. 11. 2018, saj je prehod lastništva na tretjetoženca izkazan s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za nakup plovila z dne 20. 6. 2018. To pomeni, da je bil v času izdaje predmetne odločbe FURS tretjetoženec že lastnik tega plovila, zaradi česar je bil davek njemu tudi odmerjen. Enako velja za odmero davka za plovilo v letu 2019, saj je bila odločba izdana dne 13. 2. 2019 (B11). 8 Izjava o poplačilu vseh terjatev (A79). 9 Nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet. 10 Ki so prav tako predmet zavarovanja zahtevka v višini ugotovljenega nesorazmerja, le da v okviru začasnega zavarovanja premoženja drugotoženca.