Jedro

Tožniku je dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, storjena s tem, da je spornega dne grobo žalil delavca, se do njega nasilno vedel, tako verbalno kot tudi fizično z udarcem, pri čemer je na delavca glasno vpil s stavki, da če bi imel nož, bi ga razrezal na komade.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana s strani tožene stranke dne 23. 2. 2017, je nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo.

3. Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki za čas od dokončne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa do ponovnega nastopa dela pripadajoče plače z vsemi dodatki in od njih odvesti vse prispevke za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje ter plačati vse davčne obveznosti iz naslova delovnega razmerja ter izplačati tožeči stranki vse neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače do plačila." (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonit. Tožnik je bil pri toženi stranki sindikalni zaupnik, saj je okrog 10 zaposlenih pri toženi stranki včlanjenih v Neodvisni sindikat A., kar lahko potrdi B.B., ki je sekretar omenjenega sindikata. Tožena stranka bi pri izdani odpovedi morala upoštevati 86. člen ZDR. Ne more biti nobenega dvoma, da je tožena stranka vedela, da je tožnik sindikalni zaupnik, saj je na TRR sindikata odvajala sindikalno članarino med drugim tudi za tožnika. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki so na strani delavca, velja obrnjeno dokazno breme. Tožena stranka je torej dolžna dokazati zakonitost postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik ne zanika, da je prišlo do fizičnega kontakta med njim in disponentom C.C., toda dogodek je potekal bistveno drugače, kot ga je povzelo naslovno sodišče v izpodbijani sodbi. Pri toženi stranki je ves čas potekalo šikaniranje voznikov. Tega ni počel direktor oziroma lastnik neposredno, pač pa v njegovem imenu ravno disponent C.C., kar izhaja tudi iz izpovedi priče D.D., kot tudi v spis vloženih izjav E.E. ter F.F., ki jih sodišče sploh ni upoštevalo z argumentom, da omenjena sploh nista videla samega spornega dogodka. To je sicer res, lahko pa bi si naslovno sodišče tudi s pomočjo obeh izjav ter izpovedi priče D.D. ustvarilo pravo sliko o odnosih in šikanah, ki jih je do voznikov gojil disponent C.C.. C.C. je bil tisti, ki je začel konflikt s provokacijo, vendar je sodišče verjelo njegovi izpovedi, čeprav v bistvenem delu ni potrjena z izpovedbama obeh prič ( D.D. in G.G.), ki sta bili neposredni priči dogodka, in nista slišali ničesar o nožu in kontekstu kot ga je navajal C.C.. Zato bi naslovno sodišče moralo podvomiti v njegovo izpoved. Tožnik se sicer zaveda, da je reagiral neprimerno, pa vendar je mnenja, da je za tako ravnanje, v bistvu je šlo zgolj za odrivanje C.C., izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prehuda sankcija, še posebej zato, ker je tožnik, brez ene same pripombe, pri toženi stranki opravljal svoje delo več kot 10 let. Tožnik je direktorja tožene stranke opozoril na nemogoče zahteve disponenta C.C., na dejstvo, da se mu ne plačuje nadur, poklicnega zavarovanja itd., vendar se ni nič premaknilo. Direktor in lastnik tožene stranke pa je tako stanje še naprej toleriral. Razumljivo je, da so v taki delovni sredini odnosi zaostreni odnosi ter da počutje delavcev ni najboljše. Dejansko je bil C.C. tisti, ki je sprovociral tožnika do te mere, da je v afektu dejansko ravnal neprimerno, kar tožnik priznava. Toda C.C. je bil tisti, ki je vedno (verjetno po nalogu direktorja) šikaniral vse tiste voznike, ki niso želeli več kršiti zakonodaje, voznike, ki so striktno začeli upoštevati počitke itd. Vse to se je počelo očitno z namenom, da bi tak voznik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. To izhaja tudi iz pisnih izjav sodelavcev (E.E., F.F.), ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Res je sicer, da je vsako nasilje na delovnem mestu nedopustno, toda sodišče je spregledalo, da je fizično nasilje na delovnem mestu največkrat posledica predhodnega verbalnega in psihičnega nasilja, ki pa ga je v konkretnem primeru vršil disponent C.C. nad tožnikom. To okoliščino bi moralo sodišče upoštevati pri svojem odločanju, pa je ni. Kako naj gre tožnik na tako dolgo službeno pot (bil je napoten v Anglijo), če ga nekdo namerno in povsem brez potrebe šikanira pri nakladu? Če je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti, jih je zagotovo tudi disponent C.C., toda proti njemu direktor podjetja nikoli ni sprožil nobenega postopka.

Prav tako ni nepomembno dejstvo to, da je C.C. o samem dogodku, ki se je zgodil 3. 2. 2017, seznanil direktorja tožene stranke šele 6. 2. 2017. Če je bil C.C. dejansko brez vsake krivde in tožnika ni šikaniral, ni jasno, zakaj je čakal tri dni, da je obvestil lastnika podjetja? Očitno je C.C. to storil šele potem, ko se je sam ustrašil zaradi svojega neprimernega ravnanja in ko so se o dogodku začeli pogovarjati tudi ostali vozniki. Šele nato je na svoj način obvestil lastnika o samem dogodku, pri čemer pa je očitno svojo vlogo pri incidentu izpustil. Napačen je zaključek naslovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da sodišče ni moglo slediti izjavam E.E. in F.F.. Res je, da nista bila prisotna pri samem dogodku, sta pa kot voznika vedela za nezadovoljstvo voznikov nad disponentom C.C. zaradi njegovih šikan, kar bi izpovedala tudi na sodišču in kar smiselno izhaja že iz njunih pisnih izjav.

Nikoli nihče od delavcev (sodišče to povzema po pričanju direktorja tožene stranke, pri tem pa teh delavcev ne imenuje poimensko) ni izrazil skrbi, kdo bo naslednji (ki naj bi ga tožnik napadel). Tožnika poznajo vsi kot izredno mirnega in nekonfliktnega človeka, ki nikoli ni povzročal nobenih problemov. Tako v kazenskem kot civilnem postopku je okoliščina, da je nekdo sprovociran in reagira neprimerno, olajševalna okoliščina, ki pa je v konkretnem primeru, naslovno sodišče ni upoštevalo. Zagotovo je sankcija, ki jo je (nezakonito) izrekla tožena stranka tožniku, prestroga, še posebej ob dejstvu, da je tožnik ves čas zaposlitve svoje delo opravljal korektno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ustrezno opredelilo do vseh bistvenih spornih vprašanj.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

6. Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi bil sindikalni zaupnik, saj je okrog 10 zaposlenih pri toženi stranki včlanjenih v Neodvisni sindikat A., kar bi lahko potrdil B.B., sekretar omenjenega sindikata. S tem v zvezi uveljavlja kršitev 86. člena ZDR-1, ki bi ga tožena stranka po njegovem mnenju morala upoštevati pri podaji izredne odpovedi. Tožnik se šele v pritožbi sklicuje na to, da naj bi bil sindikalni zaupnik, sicer pa iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi to okoliščino uveljavljal že prej (bodisi v postopku pri delodajalcu bodisi v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje). Tudi če bi bil tožnik sindikalni zaupnik, je treba upoštevati, da v primerih, kot je obravnavani (izredna odpoved zaradi groženj in fizičnega napada na sodelavca), pogoji iz 112. člena ZDR-1, pod katerimi predstavniki delavcev (med njimi tudi imenovani ali voljeni sindikalni zaupniki) uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, ne bi bili izpolnjeni.

7. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je v postopku pred izredno odpovedjo oziroma na samem zagovoru skupaj s tožnikom sodeloval tudi predstavnik sindikata B.B., ki je podal izjavo, da gre za nesorazmerno sankcijo, če bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. V postopku je torej sodeloval sindikat in podal mnenje, zato je povsem neutemeljen očitek, da tožena stranka ni upoštevala določbe 86. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 84. do 88. ter 109. in 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013- ZDR-1), ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 85. člena ZDR in pravilno presodilo, da so podani zakonski pogoji in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

9. Po presoji sodišča prve stopnje je tožniku dokazana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, storjena s tem, da je 3. 2. 2017 popoldne grobo žalil delavca C.C., se do njega nasilno vedel, tako verbalno kot tudi fizično z udarcem, pri čemer je na navedenega delavca glasno vpil s stavki, da če bi imel nož, bi ga razrezal na komade. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, zlasti C.C., do katerega se je tožnik nasilno vedel in ga udaril ter mu grozil. Pri tem ni odločilno, da je C.C. šele čez nekaj dni podal prijavo o dogodku in konfliktu s tožnikom, čeprav tožnik v pritožbi temu dejstvu neutemeljeno pripisuje poseben pomen. Potek dogodka, ki ga tudi tožnik priznava, je razviden tudi iz videoposnetka nadzorne video kamere. Dejstvo, da sodelavca D.D. in G.G., ki sta bila priči dogodku in sta klofuto videla, nista tudi slišala tožnikove izjave o nožu in zato v tem delu nista potrdila izpovedi C.C., pa samo po sebi ne pomeni, da C.C. ne govori resnice. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti, ki je natančno in prepričljivo obrazložena (zlasti v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Čeprav je tudi D.D. izpovedal, da naj bi pri toženki nekatere voznike, zlasti tiste, ki niso bili pripravljeni kršiti predpisov, obravnavali drugače tudi pri čakanju na naklade (podobno pisno izjavo o razmerah pri toženi stranki sta podala F.F. in E.E., ki pa nista bila očividca dogodka), je sodišče ob upoštevanju poteka dogodkov obravnavanega dne (ko je do nekoliko daljšega čakanja na naklad prišlo tudi iz razlogov na tožnikovi strani) pravilno presodilo, da ni dokazano, da bi bil tožnik ob spornem dogodku izzvan oziroma šikaniran s strani C.C.. Bistveno pa je, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da bi bilo ravnanje tožnika nedopustno, tudi če bi bil tožnik dejansko izzvan oziroma šikaniran s strani sodelavca pri nakladu tovornjaka, saj je konflikte, do katerih prihaja v zvezi z delom oziroma v delovnem procesu, potrebno reševati na druge načine. Na delovnem mestu ni mogoče z ničemer opravičevati niti tolerirati verbalnega, še manj pa fizičnega nasilja. Tožnik se sicer tudi v pritožbi sklicuje na to, da je bil s strani sodelavca izzvan oziroma namerno sprovociran, vendar so njegove pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj nedopustno ravnanje sodelavca ni dokazano.

10. Pritožba neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma niti o tem, da gre za hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih delovnih obveznosti, niti o tem, da je bila storjena naklepno, in da na strani tožnika tudi niso izkazane nobene tako tehtne olajševalne okoliščine, ki bi lahko odločilno vplivale na ukrep, za katerega se je odločil delodajalec v obravnavanem primeru. Že v odpovedi je tožena stranka navedla, da je posledica kršitve porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem in da je zato onemogočeno nadaljevanje dela. Glede na naravo in težo kršitve tudi po oceni pritožbenega sodišča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni prestrog in nesorazmeren ukrep, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.