Jedro

Napake v dokaznem postopku, neskladja v sodbi in neskladja med razlogi sodbe in listinami v spisu se v revizijskem postopku lahko presojajo le, če jih stranka izrecno uveljavlja (386. člen ZPP (1977)).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila razvrstitev tožnika v plačilni razred (in v tem delu tudi pogodba o zaposlitvi) v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo. Toženi stranki je naložilo plačilo razlike v plači od oktobra 1991 do marca 1995 v skupnem znesku 397.164,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 1324/99-2 z dne 17.5.2001 deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in ji naložilo le plačilo razlike v plači do 1.2.1994. Tožnik je vložil revizijo o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 11/2002 z dne 26.11.2002. Revizijo je zavrnilo, ugodilo ji je le v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 1.2.1994 do 15.3.1995. V tem delu je sodbo sodišča druge stopnje (ki je ta del zahtevka tožnika zavrnilo) razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je v novem postopku obravnavalo le pritožbo tožene stranke zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje in tokrat pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki toženi stranki nalaga plačilo razlike v plači za čas od 1.2.1994 do 15.3.1995. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se z zaključki sodišč prve in druge stopnje ne strinja. Tožnik je 25.8.1994 podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim mu je bila od 1.2.1994 dalje določena plača z indeksnim razmerjem 2,65 in na tej podlagi tudi obračunana in izplačana. Taka plača je ustrezala plači za VI. tarifno skupino, ki je ustrezala tožnikovi plači pred spornim predlogom pogodbe o zaposlitvi. Tudi tožnik je pri svojem izračunu razlike v plači kot primerjalno vzel delovno mesto inženir tehničnih strok, ki je uvrščeno v 21. plačilni razred s količnikom 2,65. Iz plačilnih list, ki jih je tožena stranka predložila, je razvidno, da je tožnik v spornem obdobju prejemal plačo v taki višini, zato mu ni nastala nobena razlika v plači. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena postopku Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977)) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da revizija ni dovoljena, po vsebini pa je tudi neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora v tej zadevi je le še tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 1.2.1994 do 15.3.1995, torej denarni zahtevek. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list št. 19/94 - ZDSS). Vendar je v tej zadevi treba upoštevati, da je bila sodba na prvi stopnji izdana pred uveljavitvijo ZPP, zato se na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljuje po prej veljavnih predpisih. To velja tudi v primeru, ko je bila v reviziji razveljavljena le sodba sodišča druge stopnje in je v novem postopku ponovno odločalo le sodišče druge stopnje. Sodba sodišča prve stopnje, izdana pred uveljavitvijo ZPP v novem postopku ni bila razveljavljena. To pa v revizijskem postopku pomeni, da je treba upoštevati kot vrednost spornega predmeta, ki dovoljuje revizijo, znesek 80.000,00 SIT, kot ga je določal prej veljavni ZPP (1977).

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP (1977)). V delovnem sporu delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka in sodišče nanj tudi ni vezano le v primerih, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca (prvi odstavek 23. člena ZDSS). V drugih primerih, posebej še ko gre za denarne zahtevke, pa tudi v delovnem sporu veljajo določbe zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 14. člena ZDSS). To pa pomeni, da mora delavec v tožbi postaviti določen zahtevek, navesti dejstva, na katera ta zahtevek opira, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 186. člena in drugi odstavek 7. člena ZPP (1977)). Delodajalec pa je na drugi strani dolžan navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze delavca (219. člen ZPP (1977)).

Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 7. člena ZPP (1977)). Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP (1977)). Dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, ugotavlja sodišče v dokaznem postopku, torej na podlagi izvedenih dokazov, ne pa na podlagi navedb strank. Če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (221a člen ZPP (1977)).

Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)). Za presojo pravilne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je odločilno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusil sodišče druge stopnje.

Bistvo revizijskih navedb je v trditvi, da je sodišče zmotno ugotovilo tožnikovo prikrajšanje pri plači, saj naj bi tožena stranka s predloženimi plačilnimi listi dokazala, da je bila tožniku plača obračunana in izplačana pravilno in za delovno mesto, ki ga tudi tožnik sam šteje kot primerljivo. Tožena stranka torej zatrjuje le zmotno ugotovljeno dejansko stanja. Dejanska podlaga sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano, pa je presoja sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tudi v času od 1.2.1994 do 15.3.1995 prikrajšan pri plači. Taka presoja temelji na navedbah in izračunu tožnika. Sodišče druge stopnje se je z dokazno oceno prvostopnega sodišča strinjalo ob dodatni ugotovitvi, da tožena stranka v zvezi s tem ni posredovala nobenih dokazov. Ob taki dejanski podlagi (da je plača po aneksu manjša od zakonito določene plače), je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

V času glavne obravnave dne 14.5.1999 v spisu ni bilo nobenih dokazov ne o tem, kako je tožnik izračunal zatrjevano prikrajšanje pri plači, ne nasprotnih dokazov tožene stranke o tem, da prikrajšanja ni bilo. Šele v pritožbi je tožena stranka predložila plačilne liste (priloga B5) o poračunu plače za obdobje od aprila 1994 do avgusta 1994, ter mesečne obračune za čas od oktobra 1994 do marca 1995. Zato navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožena stranka v zvezi z višino mesečnih prikrajšanj sodišču ni posredovala nobenih podatkov, ne drži. Toda napake v dokaznem postopku, neskladja v sodbi in neskladja med razlogi sodbe in listinami v spisu se v revizijskem postopku lahko presojajo le, če jih stranka izrecno uveljavlja (386. člen ZPP (1977)). Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Take kršitve pa ni ugotovilo.

Ker glede na navedeno ni podan zatrjevani revizijski razlog niti revizijski razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP (1977)).